Mrož videl Ribo je
in takoj zaljubil se.
Riba ga je zavrnila
in mu hrbet obrnila.

Mrož Ribo je hotel
in takoj ji je zapel.
Ribi všeč je bilo
in pomahala mu je v slovo.

Mrož ni vedel, kaj naj naredi,
zato takoj na pivo odhiti.
Mrož pil je tri noči
in se napil od žalosti.

Tim Kokol in Žiga Zemljič, 6.b

Ko mrož odšel je v disko,
je tam padel nizko,
saj srečal je mično,
prelepo gospodično.

Ime ji je bilo Riba
in klicali so jo Šiba.

Mrož jo je vprašal,
če bi bila njegova,
ona, pa se ga je napila
in ga zavrnila.

Mrož žalosten in potrt,
v sebe zaprt
se odpravil je v sobo 102
s pogledom na morje.

Nekega dne pa riba ga vpraša kot ravnateljica,
če bi bila lahko njegova prijateljica.

Mrož sprejme
in tako prejme
nešteto objemov
od zaljubljene ribe.

Zoja Miholič, 6.b

Evropsko mladinsko prvenstvo se je pričelo 15.9.2017 v športni dvorani Lukna, pri stadionu Ljudski vrt v Mariboru. Same priprave na prvenstvo so intenzivno potekale zadnjih nekaj mesecev. Dan pred uradnim pričetkom smo pripravljali dvorano, prav tako smo imeli tudi generalko za svečano otvoritev.

V petek zjutraj so se že pričele kvalifikacije, ki so trajale vse do 15.30 ure. Sledila je svečana otvoritev s himno, plesno točko in pozdravom predsednika JZS Darka Mušiča, na koncu otvoritve paje sledila še predstavitev sodelujočih držav. Mladi judoisti smo nosili zastave. Jaz sem imel to čast, da sem nosil prvi in sicer albansko zastavo.

Za otvoritvijo so se pričeli finalni boji, na katerih smo mlajši judoisti nosili tekmovalcem košarice, v katere so pred borbo odložili svoje osebne stvari. Zaključek prvega dne je bil ob 19. uri. V soboto so tekmovali tudi naši tekmovalci, ki so se odlično borili, vendar je bilo premalo za stopničke. Dobili smo eno zlato medaljo Klare Apotekar. V polfinalu se je sicer poškodovala, vendar je to ni ustavilo na poti do zmage. Soboto smo uspešno zaključili ob 19.uri. Ostal je še zadnji, tretji dan prvenstva, kateri je bil namenjen ekipnim bojem. V ženskih bojih so zmagale Francozinje, pri moških pa Azerbajdžanci. Naši fantje so na žalost izpadli v prvem krogu. Dekleta so se prebila v drugi krog in nato še tretji, kjer so na žalost izgubile, saj jim sodniki niso bili naklonjeni.

Ko se je tekmovanje zaključilo, je sledil kratek program in, seveda, predaja zastave EJF naslednjemu organizatorju. Prihodnje leto bo prvenstvo potekalo v Bolgariji v mestu Sofija. Ko so se uradne luči ugasnile in so tekmovalci zapustili dvorano, se je za nas začelo veliko delo. Najprej smo se vsi, ki smo sodelovali pri izvedbi prvenstva, fotografirali. Ob tem se nam je vsem skupaj zahvalil za pomoč, pridno delo in potrpežljivost naš predsednik JZS Darko Mušič. In po teh lepih besedah zahvale je sledilo pospravljanje dvorane. Bilo nas je veliko, zato je zadeva tekla zelo hitro. Za pridnost pa nas je čakala še odlična torta, katero je spekla ena od mam, ga. Velišček.

Vsi trije dnevi so potekali odlično, na kar smo ponosni, saj je to potekalo v našem mestu. Vesel sem, da sem lahko bil del tega in da sem lahko tudi sam en majčken delček prispeval k dobri izvedbi prvenstva.

Maj GARB, 8.b
JUDO KLUB BRANIK BROKER

Kot vsako leto sem se tudi letos odločila s kolonijo odpotovati v Poreč. Izbrala sem si trejo izmeno, saj od tam poznam veliko ljudi že iz prejšnjih let. Kot vsako leto smo imeli postanek na Lomu, kjer smo lahko malicali. Takoj, ko smo se razpakirali in pojedli kosilo ter spoznali nove ljudi, smo odšli na plažo. Voda ni bila preveč topla, zato se starejši otroci nismo kopali pogosto, manjši pa kar niso hoteli iz vode.

Vsak večer se je dogajalo marsikaj novega in iz tega smo se tudi veliko naučili. Štirikrat smo imeli tudi disko, kjer smo plesali in vzganjali hrup, kolikor se je le dalo. Predstaviti smo se morale tudi s skupinami in na tem večeru smo plesale. Veliko deklet se je ob tem zabavalo, vsaj polovica skupine pa je mislila, da smo si naredile sramoto, ki nas bo spremljala do konca Poreča. A že ko je odplesala naslednja skupina, smo si vse oddahnile. Skupaj smo pretočile veliko solz, saj smo se ob nastopu Anabel in pesmi “See you again” spomnile na veliko dogodkov iz prejšnjih let in na to, da bomo kmalu spet vsi doma v Mariboru. Anabel je bila skrita gostja, ki jo poznajo nekateri po pesmi “Ob kavi”. Naše punce iz skupine Sončnic se pa niso jokale zaradi kakšnega dogodka ali pesmi, temveč zaradi fantov, katerih je v Poreču sicer veliko.

Najbolj grozno je bilo zadnji dan. Vsi smo čakali v senci pod baldehini, da se pripeljejo avtobusi in z njimi četrta izmena. Pred odhodom smo si izmenjali telefonske številke in imena za snapchat. Popisani smo bili do konca. Nekatere so bile popisane tudi po obrazu. Vzgojitelji in vzgojiteljice so jim tik pred odhodom rekli, naj si umijejo obraze, saj jih ne bi spustili čez mejo. In tako smo po parih urah vožnje varno prispeli v Maribor. Tukaj pa se še dan ni končal, saj sem izvedela, da je nekdo na Vurberku izkopal bombo in so nas evakuirali. Tako sem šla k babici in dedku. Naslednji dan je že bilo vse varno in končno sem prišla domov.

Melisa Zelenik, 9.a

Na začetku počitnic me je moja najboljša prijateljica Lia povabila, da bi skupaj sodelovali na Počitnicah na drugi. Ponudbo sem z veseljem sprejela in tako se je začel eden najbolj nepozabnih tednov v teh počitnicah.

Skupaj sva se odločili, da bova sodelovali na delavnici gledališče in muzikal. Ko sva prvi dan prišli na II. gimnazijo, nisva poznali nikogar drugega. Učitelji so nas nekaj minutah po prihodu razdelili v skupine. Midve sva bili najprej zelo presenečeni, da je v vlogi naše učiteljice pevka Bilbi. Zraven nje je bil tudi režiser. No, skupaj sta nam povedala, da bomo odigrali delčke muzikala Alica v čudežni deželi, zraven pa tudi peli v angleščini. Vsi smo bili zelo navdušeni. Tako smo začeli z vajami. Najprej smo se vsi predstavili, nato pa se postavili v vlogo druge osebe. Ugotovili smo, da je med nami tudi punca Mia, ki sinhronizira lik Babe v nadaljevanki Game Shakers na Nickelodeonu. Ko smo odšli na malico, se nama je predstavila zelo prijazna punca, po imenu Eva. Takoj smo se razumele in začele družiti. Pozneje tisti dan nam je ravnatelj šole še razkazal II. gimnazijo, šolo, v kateri smo preživeli še naslednje štiri dni. Šola je zelo velika in ima zelo veliko učilnic ter prostorov, kjer se lahko usedeš in spočiješ. Zelo mi je všeč.

Naslednji dan sem se vesela zbudila, neučakano skočila iz postelje ter komaj čakala na še en dan na II. gimnaziji. Ta dan smo že zjutraj imeli vaje s pevskim učiteljem. Začeli smo se učiti razne pesmi iz muzikala in si delček Alice v čudežni deželi tudi ogledali. Učitelj nam je pokazal tudi razne dihalne vaje, ki jih lahko naredimo vsakič, predem pojemo za boljši zvok. Pozneje ta dan smo imeli tudi zelo zanimive vaje s starejšimi učenci, ki v muzikalih na Drugi vedno nastopajo. Približno eno uro smo z njimi delali vaje za vzdržljivost, opevalne vaje, se raztegovali, pravilno dihali ter na koncu seveda tudi peli, plesali in se družili. Starejši učenci so nas z veseljem sprejeli in tako smo dobili tudi več izkušenj. Videli smo delček novega muzikala, ki ga pripravljajo in bil je zanimiv. Po končanih vajah smo odšli na kosilo, na koncu dneva pa domov.

V sredo je bil zelo poseben dan. Bil je drugačen od vseh ostalih. Po malici smo se zbrali in skupaj z avtobusom odšli v terme Ptuj. Po vstopu smo si poiskali ležalnike, se namestili, preoblekli in skočili v bazen. No, najprej so učitelji še preverili naše plavalne sposobnosti. Seveda smo test vsi opravili. Potem smo imeli vsi prosto pot. Z Lio sva za nekaj časa še ostali v olimpijskem bazenu, nato pa se prestavljali iz bazena v bazen. Dosti časa sva skupaj vadili skok na glavo in ob vsakem zvoku za valove hitro stekli v bazen, kjer so bili. Zamudili nisva niti enih valov. Veliko sva hodili tudi na tobogane. Najprej sva šli na rumenega, ki sva ga največkrat obiskali. Prvič sva šli tudi na rdeči tobogan, ki se strmo spusti navzdol. Tako je bil že čas za kosilo. Odšli smo v restavracijo, ki stoji ravno ob toboganih in je del kopališča. Po kosilu sva odšli na počasno reko. Na žalost nama ni uspelo dobiti blazine za tobogan in na koncu mi ni uspelo prepričati Lie, da bi odšli na skakalnico. Veliko fantov iz naše skupine je delalo trike iz najvišje skakalnice, ko pa sem jih poskusila jaz narediti iz roba bazena, sem nerodno priletela na trebuh. Zdaj sem prepričana, da trikov v vodi ne bom več počela. Čez nekaj časa je nad naše glave priplul temen oblak. Začelo je deževati. Hitro smo zbežali v notranje prostore. Ker je bilo ravno tisti dan v termah že veliko obiskovalcev, smo bili natrpani. Na srečo je dež hitro minil in spet smo lahko nadaljevali s kopanjem zunaj. Preden smo odšli, smo dobili še sladoled, ampak ker je avtobus tako hitro prišel, večini sladoleda ni uspelo pojesti do konca.

V četrtek smo bili že vsi na trnih, saj smo morali veliko vaditi za zaključno prireditev. Vsem učiteljem je bilo všeč, kako je zaključna vaja izgledala. Ker smo bili zelo pridni, smo si zaslužili nagrado. Kostumograf nas je popeljal po vsej garderobi. Zagledali smo ogromno oblačil. Povedal nam je za vse pretekla muzikale, ki so jih v preteklih letih učenci na II. gimnaziji izvajali. Vse kostume smo lahko tudi pomerili. Z Evo sva našli kostum krave Karmen. Eva je bila glava, jaz pa zadnji del. Kdo bi si mislil, da ja tako težko hoditi, ko te vodi nekdo drug. Po slikanju in pomerjanju kostumov, je bil čas, da gremo.

Pa je prišel še zadnji dan. V petek smo izboljšali še zadnje detajle. Dobili smo enake majice in že smo bili pripravljeni na nastop. Pred nami so nastopali tudi drugi, a ko smo mi stopili na oder, so bili vsi navdušeni. Edini smo v zaključno prireditev vlagali že od začetka in naš nastop je bil res dober. Na koncu nastopa smo celo zapeli našo verzijo pesmi Hvala za vijolice. Bilbi je bila ganjena in to je dodalo piko na i našemu nastopu. Dobili smo majhno darilo in priznanje in tako je teden že bil na okoli.

Počitnice na Drugi so bil res nepozabna izkušnja. Spoznala sem veliko novih prijateljev, se naučila nekaj novega ter se seveda neizmerno zabavala.

Ajda Rojko, 7.a

Ko se se poletne počitnice bližale koncu, smo se s plesno šolo Samba odpravili v Ljubljano na poletni hip hop kamp. Ko smo prispeli, smo se z Zojo in Emo zelo razveselile, da bomo pet dni preživele skupaj.

Razpakirali smo, si ogledali sobe ter se odpravili na kondicijski trening. Po treningu smo s prijateljicama skočile v mrzel bazen, kar smo že komaj čakale. Po osvežitvi v bazenu je bil čas še za dva treninga. Bilo je naporno, a to nas ni motilo, saj smo noro uživale ob plesu in novih koreografijah. Plesali smo več vrst plesov, kot so na primer: hip hop, jazz balet, balet in disko dance. Naslednja dva dni sta potekala podobno, samo da smo imeli štiri treninge, ne treh. Imela sem se super. V ponedeljek pa se nas je veliko počutilo slabo. Veliko jih je bruhalo, bolel jih je trebuh in glava. Zato smo morali vsi predčasno domov. Še prej pa smo morali določeni otroci na pregled k zdravniku. Nekateri so celo ostali tam in dobili infuzijo. Na koncu so nam sporočili, da je šlo za norovirus, a na srečo je večini že bolje.

Res je, da ni bilo prijetno, ko nas je doletel virus, a sem prepričana, da smo se kljub temu zabavali, dobili izkušnje ter spoznali nove prijatelje. Zaključek počitnic je bil tako zelo zabaven.

Alina Bratovčak, 6.b

Šola se je končala, mi pa smo posedali doma. Odločili smo se, da gremo na morje. Že naslednji teden smo spakirali kovčke ter odšli.

Pot se je vlekla, peljali smo se po ovinkih, ki so bili tik ob prepadu, tako da sem večino poti gledala skozi okno. Peljali smo se štiri ure in končno prišli do želene lokacije – v Stinico. Naš apartma se je nahajal blizu manjše trgovine, v kateri so prodajali tudi sladoled. S terase pred apartmajem se je videlo morje, ki je bilo na trenutke zelo razburkano. Bilo je vroče, tako da sem odšla na kamnito plažo. Vsako leto hodimo tja, zato sem poznala vse bližnjice. Do plaže je vodila pot s stopnicami. Opazila sem, da so jih letos malce preuredili. Ko sem prišla, sem se malo razgledala, nato pa skočila v vodo. Bila je mrzla, a čista. Naslednji dan se je malce ohladilo in nastopila je burja. Ljudem je na plaži raznašalo brisače in senčnike ter zibalo čolne v vodi.

Ko je po treh dneh burja ponehala, smo se odpravili na izlet s čolnom. Odločili smo se, da gremo na Rab. To je otok, ki je gosto poseljen in privlačen za turiste. Sedela sem na čolnu in gledala morje. Opazila sem dva delfina, ki sta skakala iz vode. Izgledalo je, kot da se igrata. Ustavili smo se in ju nekaj časa opazovali. Kar naenkrat pa sta izginila in se pojavila na drugi strani. Nato smo se peljali dalje. Med potjo sem opazovala otoke ter ovce, ki so se pasle na kamnitih prelazih. Vožnja je hitro minila in že smo bili na plaži. Tla so bila peščena, voda nizka ter topla. Ko sem stopila v vodo, mi je okoli nog švigalo veliko rib. Nekaj časa smo se kopali, nato pa odšli na pijačo v mesto. Kmalu smo se s čolnom odpravili nazaj. Ko smo prišli, je bilo že temno in v vodi se je lesketalo vse polno luči.

Naslednji dan smo se odločili, da gremo na trajekt. Sicer smo dolgo čakali, a se je bilo zabavno peljati in si ogledovati morje. Trajekt je kmalu prispel, zato smo se izkrcali z njega. Z avtom smo se odpeljali k našim znancem. Pričakali so nas s tradicionalno rabsko torto, ki je bila odlična. Njihov apartma je bil od plaže oddaljen le nekaj metrov, tako da smo takoj stekli k morju in se začeli škropiti. Z Niko, tako je bilo ime prijateljici, sva hitro odšli iz vode in igrali karte. Ko smo prišli nazaj, je bila ura že čez polnoč, tako da smo se odpravili spat. Naslednje dni smo se predvsem kopali, ribarili ter si ogledovali naravo.

A vsega lepega je enkrat konec. Že čez en teden smo se odpravili proti domu. Spet je sledila dolga vožnja. Takšne počitnice bi z veseljem ponovila in upam, da se mi želja izpolni.

Mia Miholič, 7. b

Med poletnimi počitnicami sem šla s starši na morje v Biograd na Moru. Šli smo avgusta in tam ostali dvanajst dni.

Prvi dan smo prišli že zelo zgodaj, ob sedmih, potem pa smo ugotovili, da lahko v apartma gremo komaj ob 13.uri. Zato smo se odločili, da gremo na plažo. Najprej smo šli v napačno smer, ko smo končno ugotovili, v katero smer moramo iti, smo morali iti skozi gozdiček. Počutila sem se, kot da hodim na Pohorje. Ko smo prečkali gozdiček, nismo našli poti, kako bi prišli na plažo, ker so bili sami hoteli in kampi. Ko smo obhodili skoraj celi Biograd, smo od domačina izvedeli, da bi lahko šli čez hotel in bi bili takoj pri plaži. Nato smo končno prišli do plaže, šli v gostilno, potem pa se kopat. Ob 13. uri smo šli v apartma, tokrat pri hotelu. Ogledali smo si apartma in vse razpakirali, potem sem jaz postala sitna, ker bi se spet rada šla kopat. Potem smo se raje odločili, da gremo v mesto. V mestu smo bili zelo dolgo in ura je bila nekje enajst. Ko pa smo hoteli nazaj v apartma, smo se spomnili, da si nismo zapomnili poti. Nato smo šli v bližnjo agencijo po zemljevid, vendar nismo imeli pojma, kje smo bili. Ćez kakšno uro neuspešnega iskanja smo vprašali policista, kako priti do te ulice, pa nam je povedal dve smeri, mi pa smo šli v tretjo in smo prišli do kampa Mia. Potem smo eno uro hodili okoli celega Biograda in na koncu smo spet prišli do kampa Mia. Ugotovili smo, da smo ves čas hodili v krogu. Ko smo končno našli domačina, ki nam je znal povedati, kje je ta ulica, smo jo tudi našli, le apartmaja ne. Po tej ulici smo prišli po drugi strani in nismo vedeli, da je to naš apartma, čeprav smo dejansko stali pred njim. Šli smo spet na začetek ulice in potem srečali eno domačinko, ki nam je potem točno povedala, kateri apartma je naš. Ko smo našli apartma, je bila ura pol tri zjutraj. Čez par dni pa smo ugotovili, da je Biograd tako majhen in da se je res težko zgubiti. Ampak nam je uspelo.

To je bil še najbolj zanimiv dan na morju, drugi dnevi so potekali kot po navaddi. Počitnice so bile zelo lepe in zanimive, vendar so prehitro minile.

Larisa Vauhnik, 9.b