Pred miljoni let
prav na tem mestu
življenje je vzklilo,
iz majhne celice se je razvilo,
tudi nam, ljudem,
upanje vlilo.

A ljudem je vse še premalo,
radost, ljubezen, volja, pogum
je le še preteklost,
kakršno danes le redko spoznamo.

Ljudje ne gledajo več drugih ljudi v oči,
ljudje ne čutijo več.

Živijo zato, da prizadanejo druge,
jim lažejo v obraz in uničujejo življenske struge.

Pa poglej jih zdaj:
živijo življenje spopadov in vojne,
živijo življenje odvisno od drugih.

Zakaj?

Se znova in znova sprašujejo,
a vsak dan, vedno bolj,
mu v sebi kljubujejo.

Preprosto ne želijo več živeti,
bojijo se na novo pot stopiti,
novo življenje začeti.

Torej, dobili smo ga kot darilo,
kaj vse nam je dalo,
naše življenje, eno samo,
mi pa ga kar tako končamo.

Mia Miholič, 7.b

Jaz sem šola in 40 let imam,
tukaj posedam prav vsak dan.
V meni se je že veliko otrok učilo
in to je za mene zdravilo.

Skupaj kaj ušpičimo,
vendar nič ne uničimo.
Učitelji prijazni so,
učence kdaj nasmejejo.

Ko pridejo počitnice,
samo pustijo me.
Jaz pa čakam in čakam,
da se počitnice končajo,
ker se učenci lahko na igrišču igrajo.

Pravijo, da sem kot lonec zlata
iz katerega se mavrica poda.

Tia Horvat Zupančič, 5.b

Smo v šestem razredu še mi
celotna zasedba bili.
Vsi najboljši letniki
v dupleški okolici.

Pa so se učitelji v sedmem razredu odločili:
“Letos jih pa bomo ločili!”
In tako nas je odšlo,
točno pol, vsak v svojo učilnico.

Nekateri prijatelji so se razšli,
le redki srečni so bili.
Vsem pa zdelo se je nesmiselno,
da razdrli so našo veliko družinico.

Smo skupaj enkratno se imeli,
smo odlično se razumeli,
si šale pravili,
in drug drugemu vlivali moči.

Bili smo kot bratje in sestre,
bili smo najboljši prijatelji,
bili smo družina, h kateri se zatečeš,
ko druge rešitve ni.

Saj tudi zdaj se družimo,
saj tudi zdaj se smejemo,
se tudi zdaj spodbujamo,
a vseeno ločeni smo.

Smo a in b.
Ne ena celota,
ne ena velika gmota
najboljših, kar gre.

Tako se je naša zgodba končala.
Tako se je skupna pot končala.
Tako se končala je naša celota,
ki z leti je nastala.

Mogoče pa nekoč
se čudež bo zgodil,
in vse bo spremenil
in vse bo povrnil.

Takrat bomo spet skupaj.
Kot sonce in dan.
Kot luna in noč.
Kot čebele in panj.

Ajda Rojko, 7.a

Med počitnicami sem se z mojima dvema sestrama Lio in Tajo ter našima babico in dedkom odpravila v vrtni center Kurbus v Gornji Radgoni, kjer je potekala razstava orhidej in metuljev.

Najprej smo si ogledali prostor, ki je izgledal kot džungla. V džungli so bila drevesa, veliko različnih orhidej, pri koncu pa ribnik, v katerem so plavale ribe. Ko smo prišli na konce džungle, smo si ogledali prostor z metulji. Bilo jih je veliko, vsi pa so bili različnih barv in velikosti. Tam sta bili tudi dve papigi. En papagaj je bil Jaka. Bil je rumene in modre barve. Druga papagajka je bila Suzy. Bila je rdeče barve, z modro-rumenimi krili. Suzy je sramežljivka, zato je cel čas sedela na zelo visoki veji. Papagaji in metulji so bili spuščeni in ker je bilo toliko metuljev, ki so leteli naokoli, me je bilo malo strah. Metulje so hranili s pomarančami, papagaje pa z bananami. Kasneje smo si ogledali kaktuse, mesojedke in manjša drevesa. Za tem smo stopili v majhno trgovinico, kjer so prodajali spominke. Imeli so živali iz naravnega materiala, kot so kokoši iz slame, pande in kužke iz lesa,… Prodajali so tudi naravne dišave, ki smo jih kupili. Nato smo si ogledali rože. Najbolj so mi bile všeč modre orhideje. Prodajali so tudi ptičje hiške in hrano za nih. Babi in dedi sta kupila ptičja semena. Tukaj se je ogled končal. Hitro smo šli v avto. Odpeljali smo se v slaščičarno, kjer smo pojedli vsak kos torte, zraven pa smo spili vročo čokolado. Nato smo se še sprehajali. Približno uro kasneje smo na kosilo odšli v restavracijo KFC.

Ta dan je bil zabaven in odločili smo se, da se bo to še kdaj ponovilo.

Tia Horvat Zupančič, 5.b

Babica je v šolo hodila peš.  Na pol poti se ji je pridružila sošolka Tinka. Pridružili so se jima tudi fantje, ki so jima nagajali. Pozimi so jih kepali, poleti pa so jih zmerjali. Na šolskem igrišču se je babica igrala gumitvist, pismo, zemljo krast… Učitelji so bili strogi in spoštovani. V 1. razredu je bila sprejeta med pionirčke. Ko je bila sprejeta med pionirčke, je dobila pionirčkovo kapico, rdečo rutico in prisegla pionirsko zaobljubo. V babičinih časih je obstajala kurirčkova pošta, ki je potovala po državi od šole do šole. 25. maja so praznovali dan mladosti, takrat je imel tovariš Tito rojstni dan.

Žana Breznik, 2.b

Naša šola Duplek je majhna vaška šola. In seveda imamo zato majhne učilnice, majhno jedilnico, majhno telovadnico, malo učencev in učiteljev. In kot vsaka stvar ima to svoje prednosti in slabosti. Na primer nekaj slabosti: majhna telovadnica, učitelji si prej zapomnijo, če se jim zameriš, saj je manj učencev in si lažje zapomnijo.

No, veliko več pa lahko z lahkoto naštejem teh pozitivnih stvari izpostavila jih bom pet:

1. Na šoli poznamo vse, če ne osebno, vsaj na videz.
2. Imamo manj učencev v razdredu, zaradi tega smo bolj povezani, se bolj poznamo in držimo skupaj.
3. Tisti, ki pridejo na našo šolo, se težje zgubijo.
4. Na šoli je manj učiteljev, ki nas poznajo zelo dobro in jim lahko zaupamo.
5. Večina naših staršev, tet, stricev in bratov ter sester je obiskovalo to šolo in učitelji, ki že dlje poučujejo, jih poznajo in mi lahko upamo le, da so že oni naredili dober vtis na njih in da so jih imeli radi.

To je le nekaj dejstev, vendar jih je še veliko več. In čeprav je tudi nekaj negativnih stvari, sem zelo vesela, da lahko obiskujem to šolo in da sem lahko spoznala učence te šole ter z njimi preživljam večino svojega časa.

Tjaša Cehner, 9.a

Šole so stale že pred davnimi časi,
le da takrat vanje hodili dedje so naši.
Ti že takrat so vedeli,
da se učijo,
da danes z nami lahko to znanje delijo.
Že takrat za dedke je isto veljalo,
da znanje je kruh in je zlato,
kar pa do danes ni isto ostalo,
zagotovo sta tinta in gosje pero.

Teo Jelen, 3.c

Zmagovalec Prešernovega natečaja na literarnem področju (1. triada)

V soboto, 10.2.2018, je v našem malem kraju ponovno potekala pustna povorka. Zbrali smo se pri bencinski črpalki in po nekaj minutah čakanja se je povorka začela s prihodom gasilcev.

Napovedali so kurente, ki so nekatere zelo prestrašili. Med kurenti so bili tudi hudički.

Za njimi se je predstavila naša šola ter podružnici. Letos so bili oblečeni v sveče, saj centralna šola praznuje 40 let, podružnica Zgornji Duplek pa 120 let.

Najmlajši so nas presenetili s prisrčnimi kostumi snežaka Olafa.

Sledila je dupleška mornarica, katere voz se je tako migal, da smo mislili, da bodo zares zaplavali po tleh.

Konjeniki so bili vsak v drugačnem kostumu. Eni kavbojci, drugi Elze ali pa hudički.

Pozdravit nas je prišla tudi ‘Ilka Štuhec’ in stara policija.

Sledil je Tamburaški orkester Duplek, ki je tokrat prišel iz Las Kaktusa. Igrali so na trobente ter imeli oblečene velike klobuke.

Vinogradniki so kot vsako leto, spet obrezali svojo vinsko trto.

Eni izmed najbolj smešnim mask na Dupleški povorki so bili seveda zimiški smetarji. Kidali so sneg ter kdaj pa kdaj iz kante za smeti raztresli smeti ali pa iz nje vrgli človeka.

Obiskala sta nas tudi princ ter princesa s svojim velikim jabolkom.

Kekčevi iz Korene so pa imeli puške ter ujetnike, ki jih na srečo še niso ustrelili. Vedno ko so jih poskušali, jim je spodletelo in naboj je zletel v zrak ter padel bog ve kam.

Po obisku Kekčevih iz Korene nas je obiskal tudi Kekec z Mojco.

Za njim je društvo oldtimer Duplek pripeljalo bombo ter se malo pošalilo na njen račun.

Na našo pustno povorko so prišli dravskopoljski talibani, za njimi pa še en Kekec ter tete Pehte.

Zadnja maska je bila Jamaica team Prepolje, ki je sodelovalo na oljimpiskih igrah kar v našem Dupelku. Najprej so prišle navijačice, za njimi pa športniki na bobu.

Napočil je konec povorke. Nekateri so odšli k baraki na razglasitev zmagovalca, jaz pa sem z družino odšla domov, kjer so nas čakali še sveži krofi.

Lia Horvat Zupančič, 7.a