Prsti migajo, žgečkajo
in se z lističi igrajo.
Včasih misliš si: “Oh, ti prsti!
Stojijo kot kakšne hiše v trsti!”

Prsti imajo tudi glavice,
ki so lahko modre, bleščeče ali pa plešaste.
Vsak prst ima tudi urnik svoj,
saj vsak misli: “Ta je moj!”

Dva palca
zjutraj prebudita zaspanca,
torej kazalca.

Potem ta kazalca prebudita sredinca,
ki se vedno spravlja na mezinca,
ki kot majhen škrat v kotu stoji,
saj se sredinca bolji.

Prstanec kot najlepši
postavlja se,
postavlja se kakor kralj,
saj misli si, da je car.

Še bolj neznosno postane,
ko prstan si nadane.
Vstane, se zbudi
in pomiga na vse strani.

Se počepne
in ušesa našpiči,
v vrsto se postavi
z glavo ob drugi glavi.
Zdaj poslušajo že vsi
kakor mušketirji.

Prvo naročilo se glasi:
“Dva piškota, torto, keks!
Skupaj zmešaj,
to ni hec.”

Ker so prsti nagajivi
in so keksi res mamljivi,
pšššt, saj nihče ne sliši
in tiho bomo kakor miši.

Prsti so že v sladki masi,
palec jo že k ustom nosi.
Kmalu skleda prazna je,
pa saj tega ne sluti nihče.

Mia Miholič, 6. a

To je moja glava.
Tu je moj obraz.
Sredi njega pa predava
gospod Nos,
ki piše se Kos.

Vedno nekaj govori.
Vedno se premika
ali pa karkoli klika.

A dobro je tudi to,
da vsak vonj zavoha
in nikoli se ne joka.

To majhno čudo – nos,
nam vedno je v ponos
ter vsemu je kos.

Lia Horvat Zupančič, 6.a

Življenje je krog dejanj in ljudi,
ki vedno kroži in nikoli ne spi.
Dejanja lahko ponoviš,
ljudi pa sprejmeš in od njih ne zbežiš.

Zakaj potem življenje na Zemlji ugaša?
Morda se je z lažmi napolnilo
in bo počasi od skrbi utonilo.
Upam, da človek še vsaj nekaj truda vanj vnaša.

Danes so vsi zamorjeni,
danes so vsi izgubljeni.
Nihče ne vidi več lepot življenja,
vsi postali smo odvisni od trpljenja.

Včeraj so vsi bili presrečni,
včeraj so vsi mislili, da so večni.
Le kaj se je zgodilo,
da se vse tako je spremenilo?

Valovi so se umirili,
galebi so svojo ljubezen utopili,
golobi so svojo zadnjo solzo potočili,
ljudje so se še zadnjič poljubili
in naši poslednji koraki so se izgubili.
Le kaj smo ljudje v resnici storili?

Vse, kar je sedaj ostalo od sveta,
je samo žalostna pravljica,
ki nima srečnega konca.
Ker na žalost ljudje nimamo zvonca,
da nas opozori,
kdaj se pravi pomen življenja izgubi.
Mi smo tisti, ki moramo popraviti svoje napake
in proti svetlobi usmerjati nove korake.

Želim si, da bi vsi spoznali,
kakšno zlo smo postali
in koliko škode smo Zemlji povzročili.
Upam, da bomo to še pravočasno spremenili,
še preden bomo upanje ubili.

Če usoda bi vetru ukazala,
da nas v pravo smer obrne,
bi nam lahko dokazala,
da se pravi pomen življenja še lahko povrne.

Tukaj smo tudi dobri ljudje,
ki imamo močno upanje,
saj vsi vemo,
da upanje zadnje umre.

Eva Zelnik, 9.a

Na dopustu
mrož se zaljubi
v ribo mično,
pravo gospodično
in ji nebesa obljubi.

Riba takoj ponudbo odkloni
in stopi do prijateljice Moni.

Mrož že čisto potrt
povabi Ribo na juho,
a Riba v njej najde muho.
Riba zgroženo zbeži
in Mrož potrt sam obsedi.

Tia Heler, 6.a

Nekoč
profesor prava Jožef Mrož
odpravil se je v Portorož.

Tam se je zaljubil
in nesrečnico zasnubil.
Ime ji je bilo Riba,
pisala pa se je Biba.

Sonce je zašlo
in prelepo je bilo.
Mrož se je zazrl v Ribo
in jo pogledal tako milo.

Riba pa hladnokrvno rekla je NE!
Odšla domov in si spekla sardelice.

Mrož dobil je košarico
in potreboval malico.
V usta si je zbasal torto,
ki je pregnala slabo voljo.

Mia Miholič, 6. a

Nekoč je bil en lovec,
ki je za novec kupil en lonec.

Ženka ga je hotela nagraditi
in s tem pozabiti.

Žalosten lovec odšel je v puščavo
in našel srečno zastavo.

Ves srečen se vrne v domovino
in še na poti spije eno vino.

Melanie Žlahtič, 6. a

Na plaži sedel je
in gledal v nebo,
ko je zagledal mladenko prelepo.

Riba bilo ji je ime
in takoj mu je ogrela srce.
S pogledi hotel očarati jo je,
a ona se mu je izmikala le.

V cvetličarno je odhitel
in si ogromen šopek najlepših rož zaželel.

Sramežljivo je pristopil do nje,
a ona odklonila ga je.
Kupil ji je še prstan zlat,
da bi izgledalo, kot da je bogat.

Riba se je le namrščila
in se obrnila.

Mrož se je odločil,
da jo bo poljubil.
Riba se je razveselila
in do konca življenja sta se ljubila.

Ajda Rojko, 6.a

Na svet je prišel oče
in se preselil v Hoče.
Tam je našel novec,
a tega še ni konec.

Šel je v puščavo,
tam je srečal mamo.
Na kameli je sedela
in si pesmi pela.

Hotel jo je nagraditi
in jo okrog mezinčka oviti.

Zato je šel v grad,
kjer je vladal strah.
Soočil se je z zmajem
in pregnal prikazen.

Mamo je nagradil
in se poročil.

Mia Miholič, 6. a