Vas je otroke kaj strah, ko po vratih rožlja z verigami? Brez skrbi to je samo Miklavž in njegovo spremstvo. Če ste bili pridni bo vse v redu.
O svetem Miklavžu poznamo posebno legendo, ki gre tako: Legenda o svetem Miklavžu izivra pri menihu Nikolaju. Menijo, da se je rodil nekje okoli leta 240 ali 270 v Patari, v bližini Mire v današnji Turčiji, bil pa je sin pobožnega Evfemija in sestre Ane. Po legendi naj bi bili njegovi starši že v letih, ko so ga dobili kot darilo nebeškega sla za njuno sebičnost. Imenovali so ga Nikolaj, po grško Nikolaos, kar pomeni zmaga ljudstva. Ko ga je stric posvetil v duhovnika, so mu umrli starši. S tem je prišel do velikega bogastva, ki pa ga je razdal med reveže. Ko je njegov stric umrl, se je odločil za romanje v Sveto deželo. Zgodba pravi, da se niso mogli zediniti, koga naj postavijo na izpraznjen škofovski sedež, zato so sklenili, da bo škof postal ta, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To pa je bil Nikolaj, ki se je pozneje goreče boril za krščansko vero, dokler ga niso vrgli v ječo. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je vrnil v Miro in tam kot škof umrl v visoki starosti okoli leta 342 ali 350. In odkar je o njem pisal prvi sv. Metod iz Konstantinopla, se je njegova priljubljenost razširila po vsej Evropi. Najprej v Grčiji, Rusiji, potem pa še na Slovenskem, v Dalmaciji, Italiji, Franciji in Nemčiji… In celo po protenstantizmu, ki je bil naperjen proti škofu obdarovalcu, ta navada ni poniknila. V Rusiji, na primer, ga ne proslavljajo le pravoslavci, temveč tudi judje, muslimani in poganska plemena, kar je pravzaprav zelo pomembno, saj je prevzel vrsto šamanskih lastnosti, med drugimi so se mu pridružili severni jeleni, značilni za Božička in Dedka Mraza. Za svojega patrona ga je vzelo mesto Amsterdam, kjer ga imenujejo Sinterklaas.
Tri zlate krogle naj bi predstavljale tri zlate kepe ali mošnje z zlatom, ki naj bi jih Nikolaj podaril trem revnim dekletom, da so se lahko poročile. Šega, da Miklavž prihaja ponoči z darovi in jih pušča v nastavljenih posodah ali nogavicah, prihaja iz te legende, ko naj bi se kepe zlata zavalile v copate mladih dam.
Miklavž pa ponoči ne hodi sam. Spremljajo ga bitja, ki se imenujejo parkeljni. Parkeljni so pravzaprav zelo zanimiva bitja. So kosmati, strašni in rogati, medtem pa še rožljajo z verigami. Po našem izročilu naj bi staršili otroke, poredne naj bi celo vzeli s seboj. Zanimivo pa je, da so bili parkeljni sprva izmišljenci iz poganskih verovanj, ki so predstavljali rajnike in duhe demone, ki so se vrnili na svoj dom in strašili domače in so jim morali živi žrtvovati, da so jih pomirili. Hudički so v Avstriji celo tako dejavni, da zvečer ustavljajo avtomobile, odpirajo vrata, stresajo potnike, jim grozijo, jih “božajo” s hrapavimi rokavicami ali drezajo z ježevkami. Poleg parkeljnov pa Miklavža spremlja še angel ali dva. V nekaterih krajih pa so se ohranile šege, ko je imel večje spremstvo. Pridružili so se mu še koza, ki je imela glavo pritrjeno na dolgi palici, darove je nosil košar, sv. Mihael je bil njegov glasnik, norec je skrbel za smeh in dražil dekleta, pa še mnogi drugi, odvisno od navade kraja.
Za konec pa še majhna rima: Sv. Miklavž nam darove deli, tudi mi obdarujemo druge ljudi.
