Ko je učiteljica povedala, da naj pišemo o našem jeziku, smo skoraj vsi čudno pogledali. Kako odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni slovenščina? Na začetku je zgledalo nemogoče, vendar če malo razmisliš, najdeš prave besede. Dejansko v slovenščini delamo skoraj vse: mislimo, sanjamo, govorimo, pišemo, … Naše prve besede so bile v njej. Morda sem edina, vendar si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Bi zdaj govorili kakšen drug slovanski jezik? Nikoli ne bomo izvedeli… Čeprav imamo v slovenščini dvojino, nešteto zaimkov, glagole vseh vrst, nas ravno to dela posebne, drugačne. V naši državi je po mojem mnenju ne cenimo dovolj. Nismo dovolj ponosni na vse dogodke, ki jih je preživela, da jo imamo danes takšno, kot je. K ohranjanju takšne pa bi lahko prispevala tako, da besed ne bi krajšala ali uporabljala izrazov iz tujega jezika.

Lia Horvat Zupančič, 9.a

Na začetku julija sva se z najboljšo prijateljico Stašo odpravili v Punat.

Tistega jutra sem se z veseljem zbudila in se s starši odpravila na mariborsko glavno avtobusno postajo. Ko sem vstopila, sem takoj začela iskati skupino deteljice. Našla sem jo po dolgem iskanju. Ko sva izvedeli, kdo je najina učiteljica, sva kar poskočili od veselja, ker sva dobili najboljšo učiteljico. Čez petinštirideset minut so starši naložili kovčke na avtobus. Otroci smo se poslovili od strašev in se usedli na avtobus ter se odpeljali v Punat. Tam sem preživela enajst prekrasnih dni, med drugimi je tudi naša skupina zmagala na modni reviji. Zadnji dan je bila najhujša nevihta, saj je v sobah razbijalo okna, ampak smo preživeli.

Ob koncu počitnic sem se že veselila prihoda domov, saj sem že zelo pogrešala družino in živali.

Mateja Greifoner, 6.a

Slovenščina je moj materni jezik. Jezik, v katerem sem se naučila svoje prve besede, v katerem sem v nadaljnem povedala še veliko besed. Je jezik, v katerem lahko ljudem, ki jih imam rada, povem, koliko mi pomenijo. Je večji del mojega življenja, kot sem si predstavljala, saj je vsa moja preteklost zapisana le in izključno s petindvajsetimi črkami njene abecede. V njej mi je bilo predano ogromno znanja in življenjskih nasvetov. In navsezadnje je slovenščina glavni krivec, da lahko tukaj in sedaj to pišem.

Ajda Rojko, 9.a

Spet smo v novem šolskem letu in začeli bomo s slovenščino.

Slovenščina mi je zelo pomembna, saj je moj materni jezik in je prvi jezik, ki sem se ga naučila. Veliko mi pomeni, saj je zelo pomembna, ker jo govorimo samo v eni državi in moramo ohraniti jezik. Imam pa težave s slovenščino, ker velikokrat govorim po domače. Mislim, da slovenščina ni dovolj cenjena, saj določene besede zamenjujemo s tujimi. Sama bi to popravila tako, da bi čim več govorila pravilno slovensko in ne bi govorila po domače. Mislim, da je tudi težava s slovenščino, ko pridejo tujci živet v Slovenijo in imajo težave z jezikom, saj je slovenščina zahtevna za tujce.

Upam, da slovenščine ne bom nikoli zanemarjala.

Lara Klemenčič, 9.a

Slovenščina je moj materni jezik in mi je kar všeč, saj ga izven Slovenije redko kdo govori, poleg tega pa sem zelo hvaležna, da lahko svoj materni jezik uporabljam povsod po Sloveniji, saj se tudi zdaj včasih zmedem pri kakšnem stavku, torej si ne morem predstavljati, da državni jezik ne bi bil moj prvi jezik. Največ težav imam, ko pozabim, kako se določeni besedi reče in se mi zdi, da se to lahko edino popravi z več branja. Slovenščina se mi ne zdi ravno cenjen jezik, ker zdaj mnogo več ljudi (z mano vred) uporablja angleščino med pogovori in to ne samo preko sporočil. Sama bi lahko prispevala k lepšemu jeziku, če bi med pogovori manj uporabljala angleške besede ali slovenske krajšave.

Tia Heler, 9.a

Slovenščina, moja materinščina, mi pomeni nit, ki nas vse povezuje in nam omogoča da se pogovarjamo in razumemo drug drugega. Pomembno je, da lahko komuniciramo in hkrati vemo, o čem govorimo, se zavedamo pomena besed. Velikokrat mi težave delajo daljše, bolj strokovne besede ter njihov zapis. V Sloveniji je slovenščina, vsaj po mojem mnenju, dokaj cenjena, čeprav dandanes knjižne besede velikokrat zamenjajo tuje. Zato je pomembno, da naš jezik ohranjamo. Mi sami lahko k temu pripomoremo s knjižnim govorom ter obujanjem starih narečij.

Mia, 9. b

Spet smo prišli do tistega dela šolskega leto, ko so ocene že skorajda popolnoma zaključene. Ta čas si vsi sami pri sebi govorimo kako se bomo naslednje leto več učili, da bomo imeli boljše učne navade,… Ampak tega se držimo le prvih nekaj tednov. Za vas imam pripravljenih nekaj nasvetov za učenje, ki vam lahko pomagajo prilesti do zadanega cilja.

1. Dan pred testom, spraševanjem ali govornim nastopom pojdi na 20 minut dolg sprehod.
Dokazano je, da lahko vadba poveča vaš spomin in moč možganov. Raziskave, ki jih je izvedel Dr. Chuck iz Univerze v New Yorku kažejo, da 20 minut na svežem zraku izboljša našo zmogljivost.

2. Nagrajuj se z slaščicami, ki jih imaš rad.
Ta nasvet velja predvsem za tiste predmete pri katerih se moraš učiti z branjem. Enostavno si snov, ki se jo moraš naučiti razdeliš na enake dele na koncu vsakega dela se lahko posladkaš. Tako si hitreje in učinkovitejše snov zapomniš saj več kot se naučiš, več lahko poješ.

3. Drugega nauči, kar si se naučil.
najboljši način da ugotovite, če nekaj res razumeta je da to poskušate razložiti nekomu drugemu. Če v tistem trenutku nobenega ni doma lahko svojo snov razložiš razredu plišastih živali.

4. raziskuj nove metode učenja.
Preizkušanje novih načinov učenja ti lahko pomaga najti to kar za tebe res deluje. Današnjo tehnologija lahko uporabiš tudi v takšnih primeri, brskaj po “stričku googlu” kot profesionalec. Raziskuj nove in zanimive spletne strani ter se poskušaj izogniti wikipediji.

5. Uči se s prijatelji.
Učene v skupini ti lahko pomaga pri novih spoznanj do boljših učnih navad. Pomembno je da si izmenjate informacije in ideje dokazano je, da si v družbi tistih, ki jih imaš rad bolj sproščen in si nove informacije lažje zapomniš.

To je bilo vse za ta članek, upam, da vam bodo nasveti koristili. Želim vam prečudovite počitnice.

                                                                                                                                                                            Ema Bračko,  8.b

V sedmih razredih naše šole sem opravila anketo o samozavesti. Vprašanje je bilo, kdaj se počutijo najbolj samozavestni in kdaj najbolj dvomijo v sebe.

Aneja: Najbolj samozavestno se počutim, ko igram na harmoniko najbolj pa dvomim v sebe, ko gre za oceno.

Ema: Najbolj dvomim v sebe pri matematiki. Najbolj samozavestno pa se počutim, ko plešem.

Lan: Samozavestno se počutim, ko sem na veselici in igram na harmoniko, dvomim pa v sebe, ko mi nič ne gre.

Sara: Samozavestno se počutim pri stvareh, ob katerih vem, da jih lahko počnem sama. Najbolj v sebe dvomim v stvareh in trenutkih, ki se jih bojim.

Julija: Najbolj dvomim v sebe pred testom in spraševanjem, najbolj samozavestno pa, ko staršem govorim nazaj.

Gal: Najbolj samozavesten sem, ko imam nogometno tekmo, najbolj pa dvomim v sebe, ko pišemo test.

Alina: Najbolj samozavestna sem, ko pišem test, za katerega vem, da znam. Najbolj pa dvomim v sebe, ko vem, da sem naredila nekaj narobe in moram to povedat.

Maša: Najbolj samozavestna sem, ko se v družbi ljudi, ki jih imam rada in jim zaupam. Najbolj dvomim v sebe, ko sem pod stresom.

Žan: Najbolj samozavesten sem, ko mislim, da mi nekaj ne bo šlo, najbolj samozavesten pa, ko vem, da mi bo nekaj šlo.

Monika: Samozavestna sem, ko grem na tekmovanja ali pišem teste. Najbolj dvomim v sebe takrat, ko nečesa ne znam.

Sama sem najbolj samozavestna, ko dobim dobro oceno, ko sem vesela, ko poslušam glasbo. Najbolj pa dvomim v sebe, ko delam nekaj, pri čemer nisem dobra.

Zahvaljujem se vsem, ki so sodelovali v anketi.

Zara Šauperl, 7.a

TRAVNIŠKE ŽIVALI

Bil je lep dan. Mišek Tim se je sončil na kamnu. Videti je bilo, da je zelo užival. Bum, je zagrmelo! Mišek se je ustrašil. Bal se je, da ne bo moker. Hitro je zgrabil list. Tekel je do gobe. Tudi luže je preskakoval. Kmalu je prišel do gobe, tam si je oddahnil. Pod gobo mu je bilo zelo udobno. Videl je, da je pod gobo tudi njegova prijateljica. Oba sta bila premočena. Pogovarjala sta se. Kmalu je bila tam množica drugih živali in vsi so bili srečni.

Ana Gorečan, 3. d

MIŠEK V DEŽJU

Nekega dne se je mišek sproščal na travniku. Razmišljal je o rožah. Sploh ni pomislil, da bi ga lahko ujela nevihta. A kar naenkrat mu na smrček pade kapljica. Začne grmeti. Kmalu se zunaj napravi prava nevihta. Mišek pograbi list in teče, teče. Kmalu zagleda gobo. Do gobe je zelo daleč. Mišek teče še hitreje. Končno mu uspe. Mišek je pod gobo. Kmalu opazi, da ni sam. Vidi Miško. Nekaj časa se spogledujeta. Kmalu pridejo še druge živali. Tudi one so iskale zavetje. Čez nekaj časa se zjasni. Poslovijo se in gredo domov.

Julija Remškar, 3. d

DEŽEVEN DAN

Nekega popoldneva se je mišek Miran sončil na kamnu. Sonce je sijalo, rože so dišale in metulji so letali. Vse je bilo krasno. A potem je iznenada začelo deževati. Mišek ni vedel, kaj naj stori. Zlezel je s kamna in vzel list ter si ga dal na glavo. Tekel je in tekel z listom na glavi.  Prišel je do velike gobe. Končno si je lahko oddahnil. Na drugi strani gobe je bila ljubka miš. To miš je Miran že videl in ve, da ji je ime Mina. Tudi njo je dež pregnal, ko je nabirala rože. Nekaj časa sta se gledala. Potem pa je mišek spregovoril: »Meni pa je ime Miran.« Usedla sta se in čez nekaj časa so prišli prijatelji. To so bili krt Bili, miška Lina in jež Anton. Vsi so se stiskali pod gobo in se prav lepo imeli.

Nina Vogrin, 3.d

MIŠEK IN DEŽEVEN DAN

Nekega sončnega jutra je mišek Miki prišel  do kamna. Ulegel se je na kamen in se začel sončiti. Naenkrat je začutil drobne kaplje. Potem je zaslišal grmenje. Miki se je ustrašil in splezal s kamna ter odšel drugam. Tekel je po lužah, dokler ni dobil dobre ideje. Vzel je list in si ga dal nad glavo. Tako ni bil moker. Hodil je, dokler ni prišel do gobe. Usedel se je pod gobo in naenkrat je nekaj zaslišal. Saj to je bila miška Pika! Mikijeva najboljša prijateljica! Pogovarjala sta se, dokler ni dež ponehal. Potem so prišli še krt Miha, miška Tonka in jež Bodiček. Vsi skupaj so se igrali pod majhno mušnico, dokler ni nehalo deževati.

Sara Gobec, 3.d

MIŠEK BINE

Mišek Bine se je na lep sončen dan sončil na kamnu. Vdihoval je vonj rož in poslušal ptičje petje. Želel si je, da bi bil vsak dan takšen. Potem pa je začutil, da se je začelo ohlajati in na njega so se spustili temni oblaki. Mišek Bine je upal, da ne bo deževalo. In ravno takrat je začelo deževati. Mišek je bil zelo žalosten, ker ta dan le ne bo takšen kot si ga je zamislil. Potem je hitro stekel s kamna in poiskal nekaj, s čemer bi se lahko pokril. Čez nekaj časa pa je končno našel list, ki je bil dovolj velik zanj. Potem je hitro stekel do zatočišča. Za zatočišče je našel veliko gobo. Pod gobo pa je zagledal sivo miško. Vprašal jo je: »Kako ti je ime?« Miška je odgovorila: »Nikolina, pa tebi?« »Bine,« je odgovoril. Potem pa sta se začela spraševati en o drugem. Gledala sta naokoli, kdaj bo nehalo deževati. A namesto tega sta zagledala ježka, krta in miško v težavah. Poklicala sta jih, naj pridejo k njima pod gobo. Tako so postali prijatelji.

Eva Pišek, 3.d

TUDI GOBA JE LAHKO DEŽNIK

Na lep sončen dan se je mišek Tine sončil na skali. Sonce je pripekalo in postalo mu je vroče. Zaželel si je ledene limonade, da bi se odžejal in ohladil. A še preden se je odpravil po limonado, ga je prestrašilo grmenje. Nebo so prekrili temni oblaki. Začelo je bliskati. Naenkrat se je z neba vlil dež. Tineta je prestrašilo bliskanje in grmenje, saj  ni imel niti dežnika, niti varnega zavetja, kamor bi se skril. Vzel je cvetlični list, si ga nadel čez glavo in stekel, da bi našel zavetišče pred neurjem. Tekel je, kakor hitro je mogel. Skakal je čez luže, mimo dreves in grmičkov, da bi našel streho nad glavo, saj ga je bilo zelo strah. V daljavi je zagledal veliko mušnico. Rekel si je: » To bo moje varno zavetje!« Naenkrat je pritekla pod mušnico miška Tina. Bila je cela premočena in prestrašena. Miška Tina je zagledala miškona Tineta in ga pozdravila. Bila je vesela, da ni sama v tem strašnem neurju.  Miškon Tine je miški Tini obljubil, da ji bo delal družbo, dokler ne bo nehalo deževati. Čez nekaj trenutkov so prišli Tinetovi in Tinini prijatelji. Najprej jež Marko, potem krt Črt, nazadnje pa miška Mila. Tine, Tina, Marko, Črt in Mila so se tako zelo zabavali pod mušnico, da so kar pozabili na dež. Ko je posijalo sonce, so se veseli odpravili domov.

Ela Krepek, 3.d