Draga žena,

Pišem ti zato, ker sem od nekega mladeniča izvedel, da imaš drugega moža. Rad bi le, da si z njim srečna. Prosim, da pozdraviš otroka in jima v mojem imenu sporočiš, da jima želim le najboljše v življenju. Tebi pa lahko rečem samo, hvala za vse, kar sva skupaj doživela.

Patricija Kosec, 8.b

Mojca Šauperl je ena izmed najboljših plesalk pri Plesni šoli Samba. Tudi uči začetnike na Ptuju in v Mariboru. Mene je imela pri začetnikih en mesec, preden sem šla med mladince. Tekmuje z duetom z Dono Golob, s člansko formacijo in malo skupino na državnem prvenstvu.

1. Zakaj si se odločila za ples?
Ko sem bila mala, sem se ukvarjala z različnimi športi. Sem jahala, hodila na mažoretke,…. Polno vsega je bilo. Potem so na osnovno šolo prišli s plesnimi delavnicami in sem tudi to poiskusila in me je zelo navdušilo in so me prepričali takoj. Vem, da ko sem bila mala, sem vedno rada plesala v svoji sobi in ko sem tudi gledala razne filme in videe so mi bili plesalci vedno ful vau.

2. Kako dolgo že plešeš?
Aktivno plešem že 4 leta, prej sem že hodila k plesnem krožku, ampak jaz tega ne štejem k treningu.

3. Kaj te je pritegnilo k plesu?
To, kako se počutim, ko plešem in je to ena ura, ko se zelo zabavam in se imam fajn in mi ni muka. Mislim, da me je to najbolj prepričalo. Ta užitek.

4. A že od nekdaj plešeš pri Sambi?
Ne. Prej sem na osnovni šoli. Potem pa sem eno leto plesala pri Plesni Dimenziji. Potem nekaj časa nisem, potem pa sem pri Sambi.

5. Kaj te najbolj veseli pri plesu?
Veselijo me treningi, da se družimo, ker sem skozi ples spoznala veliko ljudi, svoje najboljše prijatelje. Ta čas, ki ga preživim me veseli.

6. Katere zvrsti plešeš?
Hip Hop. Plešemo še jazz funk, house,…

7. Si si kdaj predstavljala, da boš dosegla takšne dosežke?
Ne, ko sem prišla na Sambo ni bilo to nikoli tako dobro. Jaz sem vedela, da rada plešem in se hočem imeti fajn. Nisem pa nikoli razmišljala, da bo ta pot vodila, kjer sem zdaj z dosežki.

8. A si sodelovala na kakšnem državnem prvenstvom in kakšne dosežke?
Ja. Največji dosežek je bilo 6. mesto v finalu na pokalnem turnirju v duetu z Dono Golob in v članski formaciji na državnem prvenstvu 7. mesto.

9. Kaj ti pomenijo tekmovanja?
Prvo kot prvo greš ven iz okoliša. Ko pa prideš na tekmovanje, vidiš plesalce iz vse Slovenije. Na tekmah vidiš kake nove smernice v plesu, kaj je letos popularno. Pa tudi je tekmovanje ena velika potrditev za tebe, kje si in kakšni si tvoji napredki. Primerjaš se lahko z drugimi.

10. Kaj si o tvojem plesu mislijo tvoji prijatelji?
Jaz sem si vedno mislila, da ples ni tak kul, zaradi okolja od koder jaz prihajam, hip hop ni tako razvit. Tak kot je na primer v Mariboru, še bolj v Ljubljani. Zaradi tega sem to v družbi prijateljev za sebe držala. Zadnje čase pa videvam, da so me ti prijatelji iz osnovne šole spremljali in dobivam veliko pozitivnih sporočil za nazaj. Zadnje čase se stvari zelo spreminjajo. Svet gre naprej.

11. Si že imela kakšne poškodbe?
Ne nekih velikih, kot so zlomi. Sem pa si že par mišic nategnila, kar zelo. Kot na primer lani na poletnih pripravah, ko en mesec potem nisem mogla nič.

12. Si že imela trenutke, ko si želela odnehati s plesom?
Seveda smo že vsi imeli neka obdobja, ko so bila zelo težka in je bilo veliko stresa, veliko se je dogajalo in si imel polno glavo vsega, ampak nikoli pa nisem razmišljala, da bi pa nehala. Tak smo vedno preživeli tista obdobja in sem šla s pozitivno glavo dalje.

13. Se ti zdi, da s plesom težko postaneš prepoznaven?
Ja. Zaradi tega, ker je plesni svet razširjen dandanes. Da je lahko plesalec vsak. Najprej je v tem problem. Drugi problem pa je, da danes ogromno kvalitetnih plesalcev in je zato težko prit potem na vrh. Torej tja, kjer je, kar se tiče kvalitete, zelo visoko.

14. A si že doživela kakšen dogodek pri plesu, ki se ti je vtisnil v spomin?

Definitivno ne bom pozabila mojega prvega nastopa na državnem prvenstvu. To je bila formacija, v kateri nas je bilo tudi bolj malo. Ampak to nima veze. Ker me je bilo zelo strah. To je bil kar moment. Ampak sem bila zelo ponosna na sebe, ker sem kar uspešno doživela.

15. A imaš kakšen značilen gib?
Ne, nimam.

16. Kako poteka tvoj dan, ko imaš trening?
Temu bi lahko rekli vsak dan. Jaz sem iz Svete Ane, to je od Maribora oddaljeno 30 kilometrov. Tako, da potrebujem zjutraj kakšnih 45 minut, da pridem v Maribor. Včasih sem hodila z avtobusom. Dopoldan sem v šoli. Itak si moram že doma pripraviti vse stvari. Vzeti milijon stvari za šolo, za treninge. Hodim po svetu k,ot da se selim. Grem v šolo, sem dopoldan v šoli, vmes je kosilo, popoldan pa so treningi in pridem domov zvečer. In to je v bistvu vsak dan. Nikoli nisem doma pred osmo. Razen v soboto, ko ni šole, je pa trening.

17. Katere šole si obiskovala oziroma še obiskuješ?
Osnovno šolo Sveta Ana, potem sem hodila na Prvo gimnazijo v Maribor, splošni program. Gimnazija pa ples je bilo kar za usklajevati, ampak se vse da. Zdaj pa hodim na faks, na Fakulteto za naravoslovje in matematiko in študiram izobraževalno matematiko in biologijo.

18. Kako usklajuješ šolo s plesom?
Definitivno si moraš nameniti neki čas v dnevu, da si uskladiš, kdaj boš sploh kaj počel in kako boš počel. Usklajevanje je pač prioriteta, saj drugače ne moreš ničesar in pri tem pride veliko žrtvovanja. Ni neke kavice na faksu, po predavanjih s sošolci, zato ker moram iti na trening ali pa se moram domov učit, ker potem ne bom več imela časa, ker bom potem imela treninge. Moraš se odločiti za stvari, ki jih boš počel.

19. Imaš dovolj prostega časa?
Prostega časa nimam. (Smeh). Moj prosti čas je nedelja. Ko imam prosti čas, pa rada preživim čas z družino, ker se čez teden malo vidimo, ker smo vsi od doma. Tako da  se čez vikend trudimo biti čimveč skupaj. Doma imamo konje in tudi jaham.

20. A imaš kakšnega idola?
Ja. Dona Golob. (Smeh). Moja zvezda je vedno bila in vedno bo Beyonce. Plesno pa mi je idol Parris Goebel definitivno in pa Jalen Foocks. Oni dve pa sta pomembni se mi zdi.

21. Še želiš kaj sporočiti plesalcem in bralcem našega glasila Koraki?
Če te neka stvar veseli, vztrajaj, upaj si. Probaj, mogoče ti prvič ne bo uspelo, ampak enkrat ti bo zagotovo uspelo. Samo vztrajati je treba in se res ukvarjati s tem, kar te veseli. Ker če se ukvarjaš s čim, kar ti ni fajn, ne moreš sanjati o tem, da boš nekaj dosegel, ker ne delaš s srcem.

Hvala Mojci, Doni in Vanesi za njihov čas po utrujajočem  treningu, saj se je bilo zanimivo pogovarjati z vami. Želim Vam veliko uspeha pri plesu in v šoli.

Lara, 9.a

Učiteljica Donataja Malinič Krašna na naši šoli poučuje slovenščino, retoriko in gledališki klub. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega in zaupala nama je tudi odlične nasvete za javno nastopanje.

1.Kako dolgo že poučujete na naši šoli ?

Na naši šoli samostojno poučujem že eno leto in nekaj mesecev. Pred tem pa sem tukaj 8 mesecev opravljala pripravništvo.

2.Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Ste imeli ta poklic v mislih, že ko ste bili majhni ?

Sem mnenja, da je poklic učitelja poslanstvo, ki ti je dano v zibelko. Ja, že od majhnih nog sem sanjarila o tem poklicu, vedno sem se igrala “za učiteljice” 🙂 Za ta poklic sem se odločila, ker sem od nekdaj rada nastopala, drugim razlagala in pomagala, ker me je v vaših letih vedno zelo zanimalo, kaj se dogaja za tistimi vrati z napisom “zbornica”. Velik del pa je doprinesla želja po leposlovju in pravopisu.

3.Vas poučevanje veseli?

Poučevanje me zelo veseli, ker ne mine dan, da se ne naučim česa novega. In to me bogati.

4.Ste pred prihodom na našo šolo, poučevali že na kakšni drugi šoli in kje zdaj ?

Moja poklicna pot se je pričela ravno na naši šoli OŠ Duplek in na OŠ Korena. Na obeh šolah poučujem slovenščino ter gledališki klub, na OŠ Duplek pa devetošolce nagovarjam pri retoriki in skrbim 2-krat na teden za red v podaljšanem bivanju na razredni stopnji.

5.Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole ?

U, to pa je vprašanje. Obiskovala sem OŠ Selnica ob Dravi. Moji spomini na osnovnošolske dni so predvsem lepi. Za mene je to bil čas, ko sem bila izredno kreativna, marljiva, dosledna. To je bil čas, ko sem osvajala temelje znanja, a še zdaleč nisem vedela, kaj me v življenju vse še čaka. Imela sem krasne sošolce, odlične učitelje, s katerimi še danes rada poklepetam.

6.Glede na to, da poučujete retoriko, dobite še vedno tremo pred kakšnim nastopom ?

Seveda, trema je zdrava, mora biti prisotna, vendar v zmerni količini. In imam jo tudi jaz, čeprav znam to uspešno skriti.

7.Imate kakšen nasvet za koga, ki ima veliko tremo pred nastopom ali ki želi postati tudi sam dober retorik ?

Na nastop moraš biti vedno dobro pripravljen. Če se ti kje zalomi, je vedno najbolje stvar speljati spontano naprej in se čimprej vrniti na pripravljene tire. Ko si pripravljen, ti trema nič ne more. Predvsem pa moraš zaupati vase in v svoje sposobnosti. Drugega recepta ni.

8.Za katere nastope pa se je po vašem mnenju najtežje pripraviti?

Najtežje se je pripraviti na tiste nastope, ki razvijejo kakšno debato in nikoli ne veš, v katero smer se bo razvila. Vse ostalo je odvisno od nas samih.

9.Kaj cenite pri učencih najbolj?

Pri učencih najbolj cenim odkritost, spoštljivost in marljivost.

10.Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil, odkar poučujete?

Ne vem iz katerega razloga, vendar sem stala pred razredom z odprto zadrgo na hlačah. K sreči me je prijazna učenka vljudno na to opozorila in sem zadevo takoj uredila.🙊

11.Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Ciljev je veliko. Imam tako osebno življenjsko načelo, da si moraš za duhovno rast vedno postavljati nove izzive. Ne sme ti biti dolg čas. Predvsem pa strmim k spoštovanju, zaupanju, ljubezni, dobrih družinskih odnosih, po nenehnem izobraževanju na različnih področjih.

12.Kaj bi sporočili bralcem Korakov ?

Dragi bralci! Ne bom vam tarnala o tem, koliko in kaj morate brati, kako in kje morate znati zapisovati, pozvala pa bi vas k spoštovanju sočloveka, k lepim odnosom med ljudmi, do narave in do samega sebe.

Učiteljici Donataji se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še naprej veliko uspeha tako pri poučevanju kot tudi javnih nastopih.

Tia in Lara, 9.a

Pri novinarskem sva dva novinarja dobila nalogo, da narediva zanimive intervjuje. Za prvega intervjuvanca sva si izbrala Jureta Krajnca, ki ima zelo zanimivo življenje in pester urnik. Če pa želite izvedeti več, si boste morali intervju prebrati do konca. Uživajte.

1. Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati z plesom ter kje ste začeli svojo plesno kariero?
Imel sem 12 let, pričel pa sem pri plesni šoli, ki danes ne obstaja več (Apolonij) in s tehniko, ki se je na Štajerskem ne pleše več – Rock’n’Roll.

2. Kako to, da ste se odločili ravno za ples in kdo vas je navdihnil za plesanje?
Od zelo majhnih nog sem se ukvarjal s športom in moja mama (kar sem zvedel šele kasneje) si je že od svojih mladih let želela ukvarjati s plesom, zato me je enkrat preprosto vprašala, če bi poskusil, kar več očitno sem (smeh)

3. Kot že vemo, imate svojo plesno šolo. Kako ste prišli na to idejo?
Na idejo za svojo plesno šolo sem prišel dokaj hitro po tem, ko sem pričel učiti, kar sem pričel pri 16 letih. Nekako mi je bilo vsa ta leta dano, da sem razmišljal širše, več kot samo biti plesalec in plesni učitelj. Je pa bilo potrebnega veliko poguma. Potrebno pa je razjasniti, da sem svojo šolo ustanovil že leta 2008, ko sem bil star 24 let, skozi čas pa je naneslo, da te šole nisem zaprl, sem pa pred skoraj 7 leti pridružil ustanavljanju nove plesne šole Samba, kar pomeni, da sem danes v tej šoli partner oziroma po domače solastnik, svojo “staro” pa prav tako ohranjam.

4. Kakšni so vaši največji dosežki v plesu in v kateri zvrsti plesa?
Če gledamo z vidika rezultatov, so to definitivno večkratne uvrstitve na prva mesta na državnih prvenstvih tako osebno kot s plesalci, ki sem jih treniral, ter večkratna udejstvovanja na evropskih in svetovnih prvenstvih. Če gledamo osebno, je največji uspeh to, da se lahko ukvarjam z dejavnostjo, ki je iz hobija postala profesionalna in s tem preživljam svojo družino. Seveda ne smem pozabiti na nešteto nastopov, tako v Sloveniji kot tujini in da sem s plesom lahko videl precej sveta ter spoznal veliko ljudi po vsem svetu.
Treniral sem skoraj vse, kar se je dalo trenirati, imam pa najboljše rezultate v hip-hopu.

5. Katera skupina v plesni šoli vam je trenutno najljubša in na katero ste najbolj ponosni ter zakaj?
Vsi moji plesalci oziroma naši plesalci mi veliko pomenijo in ponosen sem na vse, ki trenirajo pri nas.

6. Kaj najraje počnete v prostem času, ko se ne ukvarjate s plesom?
Kako misliš, ko se ne ukvarjam s plesom?(smeh) Seveda, jem, spim in se družim z družino. Je pa ples dejavnost, ki nima delovnika, na primer od 8ih do 16ih. Ples je “lifestyle”, torej si noter ali pa nisi, zato bi lahko rekel, da ne obstaja čas, ko se ne ukvarjam s plesom.

7.Kako so vaši vrstniki sprejeli vašo odločitev o plesnem življenju? So vas vzpodbujali?
Niso (smeh). V tistih časih se je zelo malo ljudi ukvarjalo s plesom in mišljenje, da je ples za punce in ne za fante, je bilo takrat v našem okolju mnogo bolj prisotno kot danes. Dobrih 20 let nazaj je bilo pogosto slišati, da se s plesom ukvarjajo samo fantje, ki so geji. Predstava je namreč bila, da smo vsi plesalci baletniki, hip-hop pa je zagotovo daleč od tega.

8. Ali lahko po vašem mnenju vsak postane profesionalni plesalec?
Žal ne, vsak ne more postati profesionalec, ampak to ne velja samo za ples, to velja za vse dejavnosti v življenju.

9. Kateri ples vam je najbolj pri srcu in katerega najbolj obvladate? Zakaj ravno ta?
Plesov mi je veliko pri srcu, niso pa mi pri srcu vse plesne tehnike. Ples in plesna tehnika ni enako. Od tehnik mi je seveda najbolj pri srcu hip-hop, ki je moja osnovna tehnika in tekmovalna disciplina, mi je pa pri srcu veliko tehnik, saj sem namreč zagovornik raznolikosti oziroma, da mora dober plesalec/koreograf obvladati več tehnik.

10. Kaj bi sporočili bralcem Korakov?
Uživajte življenje, naj vam hobi postane poklic in po možnosti posel, ne zmenite se za negativne kritike v okolju in sledite svojim sanjam.

Juretu se najlepše zahvaljujeva za čas, ki si ga je vzel, da je odgovoril na najina vprašanja, saj je ob pogovoru nastal zanimiv intervju.

Do naslednjič,

Erik Žižek, 9.b in Ema Bračko, 8.b

Zelo rada gledam in spremljam nogomet ter sem že prej vedela, da je očetova sodelavka žena bivšega nogometaša Nk Maribora. Zdaj je pri NK Mariboru trener in seveda sem hotela opraviti z njim intervju. To se mi tudi je uresničilo.

1. Vemu, da ste iz Jugoslavije. V kateri današnji državi pa ste se rodili?

Jaz sem se rodil v Slovenj Gradcu, tako kot moja mama. Moj oče je bil iz Srbije, iz bivše republike Jugoslavije. Onadva sta se spoznala na morju.

2. Kako je potekalo Vaše šolanje?

Osnovno šolo sem opravljal v Mariboru, potem pa srednjo elektrotehnično, prva dva letnika v Mariboru. Zaradi družinskih zadev smo se odselili v Beograd in sem srednjo šolo končal v Beogradu. Kasneje sem se vpisal na študij, ki ga kasneje nisem dokončal in sem se potem vrnil v Maribor.

3. Kateri je bil Vaš najljubši predmet v osnovni šoli?

Telovadba je bila prva, ker je vsem bila zanimiva. Drugi predmet pa je bila zgodovina.

4. Ste radi hodili v šolo in zakaj?

Seveda, ker mi je bilo tam lepo. V šoli smo se veliko družili. Nisem nerad hodil v šolo.

5. Kateri poklic zdaj opravljate?

Jaz sem vodja za sanacije, popravila, vzdrževanje in gradnjo na velikem holdingu v Avstriji.

6. Zakaj ste si izbrali ta poklic?

Poklic je mene izbral, nisem si ga jaz izbral. Bil je splet okoliščin. Nekakšno izobrazbo že imam in se na to področje malo spoznam. Imel sem srečo, da sem si lahko tak poklic izbral.

7. Ali ste se izšolali za ta poklic ali za kaj drugega?

Jaz sem se učil na srednji elektrotehnični šoli za elektrotehnika, ker nisem nikoli študiral, da bom profesionalni nogometaš.

8. Ali ste se že od malega zanimali za nogomet?

Že od prve sekunde. (Smeh). Vedno ni nič drugega obstajalo.

9. Se spomnite kakšnega dogodka, ki se Vam je zgodil med tekmo ali soigralcem?

Tega je veliko, da bi lahko človek napisal knjigo. Anekdot in dogodkov je nešteto.

10. Ste imeli kakšne poškodbe?

Ja. Imel sem tri hujše in tri operacije. Dvakrat na kolenu in enkrat  na gležnju, vse na desni nogi.

11. Kako dolgo ste igrai nogomet?

Profesionalno 16 do 17 let.

12. Pri katerih vseh klubih ste igrali?

Moj prvi in matični klub je Nogometni klub Železničar iz Maribora, ki žal več ne ostaja. Potem sem nekaj časa igral v Beogradu pri prvo- in drugoligašu Radnič iz Novega Beograda. Nato sem se nazaj vrnil k Železničarju. Igral sem še za Nogometni klub Maribor, Nogometni klub Korotan, Nogometni klub Koper in nazadnje  GAK.

13. V katerem klubu ste najdlje igrali?

V Mariboru. Vse skupaj nekje 9 sezon.

14. Še imaste s katerimi bivšimi soigralci stike?

Ja, zelo veliko. Večinoma vsakodnevne stike s tistimi, ki so še pri Mariboru. Alimir Karič, Martin Pregl, Damir Pekič in  Klinton Bozgo. To so fantje, ki so Mariborčani. Z večino smo družinski prijatelji, ker se tudi otroci in soproge družijo.

15. Kaj Vam je lažje biti? Nogometaš ali trener?

Nogometaš, ker tam samo študiraš, kako boš igral. Kot trener pa moraš razmišljati o vsem. Malo lažje je biti trener otrokom kot profesonalcom.

16. Ali ste kdaj razmišljali, da bi ustvarili svoj nogometni klubi ali ga celo vodili?

Ne, nikoli. V Slovenijji ne, ker pogoji niso ugodni za kaj takega.

17. Ali ste imeli kakšnega vzornika?

Dva. V moji aktivni karieri, dokler sem jaz igral, sem imel dva. Moj vzornik je bil Diego Armando Maradona in Dragan Stojkovič Piksi. To sta edina dva.

18. Za katero moštvo navijate zdaj? Zakaj?

Poleg Maribora je moj prvi klub Crvena zveda. Tega se ne da razložiti. Zaradi okolja iz otroštva, počitnice, proste dni in praznike sem kot otrok preživljal v Beogradu. Moj oče je bil od tam. Pa sem bil nekako obkrožen z dvema kluboma od tam in jaz sem se odločil za Crveno zvezdo. Za njo samo navijam. Drugi so samo simpatije. Samo gledam jih.

19. Bi še kaj sporočili našim bralcem Korakov?

Če je možno, čim bolj v šport, čim manj na telefonu in več se družite. Uživajte.

Žikici Vuksanovič se iskreno zahvalujem za intervju in za njegov čas. Upam, da bo še naprej nadaljeval kot trener.

Lara Klemenčič, 8.a

Intervjuvali sva pomočnico ravnatelja Brigito Bračič, ki je učiteljica razrednega pouka, ampak na naši šoli poučuje slovenščino. Včasih je tudi poučevala na podružnici v Dvorjanah, a je zaradi okoliščin prišla na našo šolo. Pravi, da tudi sama rada prebere glasilo Koraki in da je zelo vesela, da sva jo intervjuvali.

1. Ste si poklic učiteljice želeli opravljati kot otrok?

Težko reči, da kot majhen otrok, ker sem verjetno tako kot vsi menjavala želje. Recimo, en teden sem bila zdravnica, drug teden sem bila veterinarka, potem tudi vzgojiteljica, frizerka, skratka vsak poklic, ki sem ga srečala – to bi rada tudi počela. Prava želja po tem poklicu pa se je porodila pri koncu osnovne šole.

2. Ali gledate na poklic učiteljice drugače kot ste nanj gledali v osnovni šoli?

Ja, zagotovo. Kot otrok vidiš stvari takšne, kot so ti všeč. Ko pa se stvari realizirajo in se spopadaš s kako težavo, pa vidiš, da so stvari drugačne. s pravim pristopom sem vse začetne težave rešila. Zdaj uživam v svojem poklicu.

3. Ali vas je slovenščina že takrat pritegnila?

Res je, da letos poučujem slovenščino, vendar sem učiteljica razrednega pouka, kar pomeni, da sem svojih triindvajset let poučevanja učila učence od prvega do četrtega razreda. To delo sem počela z veseljem in sem uživala vsak dan. Vedno govorim, da grem v službo z užitkom, skratka postala sem druga oseba v službi. Rada sem otrokom tudi prisluhnila, nekako je bila naša jutranja rutina, da so mi povedali njihove težave ali navdušenje prejšnjega dne. To kar malo pogrešam, ker zdaj delam s starejšimi učenci. Delo s starejšimi je spet nov izziv, ti pa nimajo dogodivščin iz prejšnjega dne, ampak kakšno najstniško težavo, ki mi jo tudi radi zaupajo.

4. Če bi imeli možnost poučevati kak drug predmet, kateri bi bil?

Šport. Po končani 3. gimnaziji (takratni srednji šoli Pedagoške kulturne usmeritve) si se moral odločiti, kaj boš poučeval in moja največja želja je bila, da bi poučevala šport. Na žalost je bila šola samo v Ljubljani in sem bila morda tisti čas rahlo strahopetna, zato si nisem upala v Ljubljano. Kasneje sem si izbrala razredni pouk, saj sem vedela, da so na teden tri ure športne vzgoje in sem na nek način svojo željo tudi uresničila.

5. Ali se zdaj učenci učijo drugačno snov pri slovenščini, kot ste se jih morali vi?

Snov je tako pri slovnici kot književnosti podobna, je pa res, da je način poučevanja bistveno drugačen od takrat, ko sem sama hodila v šolo.

6. Se vam zdi, da je katera snov, ki jo učite, nepotrebna, druge, ki jih sicer ne učite, pa bolj potrebne ali celo nujne?

Glede na to, da zdaj slovenščino poučujem dobro leto dni in ko debatiramo z drugimi slavistkami, bi, če bi bilo v naši moči, spremenile kakšno stvar. Morda kakšno temo odvzele in določenim temam, za katere vemo, da učenci potrebujejo več časa, namenile več ur, kar načeloma že naredimo. Največkrat to naredimo, če presodimo iz lastnih izkušenj, da je za določeno tematiko premalo časa za poglabljanje znanja.

7. Ali tudi v svojem prostem času govorite pravilno slovensko?

Doma ne. Doma se v bistvu ne izogibamo narečju, kar se mi ne zdi nič narobe, ampak celo prav. Tudi učencem povem, da morajo biti ponosni na to, v katerem okolju živijo in da v prostem času ali pa, če neformalno poklepetajo z mano, lahko govorijo narečno. Kadar pa imamo pouk slovenščine, pa se pogovarjamo v knjižnem jeziku in tega se moramo držati.

8. Katero državo bi radi obiskali v svojem prostem času?

Teh je kar nekaj. Morda bi odšla na celino v Afriko, tudi Ameriko bi bilo dobro pogledati. Tako da, če bo kdaj kaj več denarja, morda pa. (smeh)

9. Ali ste si ta poklic predstavljali malo drugače, preden ste poučevali?

Niti ne. Nekako sem vedno oboževala svoje učiteljice, ki so me poučevale in moram reči, da sem imela v osnovni in srednji šoli kar dobre učitelje in je mogoče ravno njihova zasluga, saj so me znali pritegniti. Kar  je pripeljalo tako daleč, da sem rekla, da bi to tudi jaz počela.

10.  Na kateri šoli vam je bolj všeč, v Dvorjanah ali tukaj?

To je pa vprašanje, ki mi ga je postavilo veliko ljudi in moj odgovor je vedno enak. Dvorjane so podružnična šola in vsaka podružnica ima zaradi svoje majhnosti svoj čar in tega čara ne more vzeti nobena velika šola. Ob delu na večji šoli pa spoznavam, da se tudi na veliki šoli lahko ustvari čar, če so v njej prijetni učitelji in učenci, ki med seboj dobro sodelujejo.

11. Se vam zdi, da je bil ta prehod iz podružnice na veliko šolo težak?

Mislila sem, da bo težji kot je bil. V bistvu sem prišla sem, na to šolo, z obilo strahu. Ni me bilo strah sodelavcev ali večje šole, saj sem jo tudi sama obiskovala, bolj me je bilo strah novega dela, ki ga v bistvu nisem poznala in sploh nisem vedela, kaj me čaka. Ampak ob podpori sodelavcev in seveda ob podpori g. ravnatelja, ki me je nekako prijetno vpeljal, se tukaj čudovito počutim.

12. Vas kaj novega tudi učenci naučijo pri pouku?

Jaz se učim že vseh štiriindvajset let poučevanja. Vsak dan znova je nekaj. Učim se, kako različni so učenci in kako moram do vsakega pristopiti, da razume snov. Tako da ste vi otroci tisti, ki nas neprestano učite iz vaših izkušenj ali dogodkov, tako da pravim, da se bom do pokoja učila ob opravljanju svojega dela.

13. Ali se vam zdi, da bi odnos učitelja do učenca in obratno moral biti vsaj malo prijateljski in ne ta strogi, katerega poznamo?

Dobro vprašanje. Tukaj pa imam neko načelo, katerega se držim odkar delam z učenci in starši. Namreč, tukaj je vedno ta trikotnik. Pravimo, da če dobro sodelujemo s starši in učenci, učenec napreduje. Nisem za prijateljske odnose v tistem pravem pomenu besede, namreč prijatelj si lahko z nekom, ki je podobno star in se družiš z njim v neformalnih okoliščinah, tako kot ste vi sošolci v razredu. Da bi imel učenec z učiteljem prijateljski odnos, je nemogoče, prav pa je, da imamo sodelovalen odnos oz. spoštljiv odnos, s strani učenca do učitelja in obratno, tako da smo v pogovoru enakovredni. Nikakor pa ne gre, da bi učenci začeli tikati učitelje in da bi to potem prešlo v nespoštovanje. Nisem pa zagovornik tega.

14. Kakšno imate sporočilo za bralce Korakov?

Bralci Korakov, redno spremljajte novice naših novinarjev, ki budno spremljajo dogajanje na naši šoli, iščejo vse skrivnostmi po vseh skritih kotički. Zato vam predlagam, da na računalniku namesto igranja računalniških igric, preberete njihov nov članek.

Učiteljici Brigiti se še enkrat zahvaljujeva za čas, ki ste si ga vzeli kljub napornemu urniku.

Alina Barbarič, 7.a, Tia Heler, 8.a

Vanesa Majerič je nekdanja učenka osnovne šole Duplek. Sedaj pa je ena izmed najboljših plesalk Sloveniji.

1. Kako dolgo že treniraš hip hop?

Plešem že od svojega 4. leta, s hip hopom pa sem se začela ukvarjati v 7. razredu osnovne šole, ko se nam je na športnem dnevu predstavil Jure Krajnc iz plesne šole Samba.

2. Kaj te je najbolj pritegnilo k plesu?

Že od malega sem velika ljubiteljica glasbe, ukvarjala pa sem se tudi z mnogimi športi (plavanje, mažoretke, jahanje). Pri plesu me je pritegnilo verjetno ravno to, da lahko kombiniram glasbo, gibanje, izražanje čustev in umetnost istočasno. Navdušil me je moj sedanji mentor Jure Krajnc, ki mi je odprl novo dimenzijo  plesa.

3. Katere vrste plesa te najbolj pritegnejo v tem trenutku in zakaj?

Zraven hip hopa treniram še disco dance in jazz, sem pa velika ljubiteljica jazz funka, housa in plesa v petah. Trenutno delam dosti na freestylu (ples brez koreografije) in premagovanju lastnih strahov, kot so recimo freestylanje na nepoznano glasbo, izražanje različnih emocij in uporaba mimike. Občasno obiskujem tudi balet, ki mi pomaga s tehniko in še dodatno kontrolo telesa.

4. Kaj so bili tvoji največji dosežki, ki si jih dosegla kot plesalka?

Na svoje uspehe sem zelo ponosna, saj je ples v Sloveniji na zelo visokem nivoju. Slovenci smo eni izmed najboljših plesalcev na mednarodnih tekmah, saj smo zelo delavni in vztrajni. V letu 2018 sem na državnem prvenstvu kot solistka v najzahtevnejši kategoriji članic osvojila kar 5. mesto, v disco dance parih sva z Nejcem Strelcem osvojila 3. mesto in v mini produkciji 1. mesto. Na evropskem prvenstvu v Nemčiji sem si priplesala 19. mesto, na svetovnem prvenstvu na Poljskem pa 23. mesto – 2. najboljši rezultat med Slovenkami. Na prvem pokalnem turnirju za sezono 2018/2019 sem osvojila neverjetno 2. mesto, katero mi je dalo samo še dodatno potrditev, da sem na pravi poti. Zelo sem ponosna tudi na svoje plesalce, ki mi dajejo še dodatno motivacijo. Moj največji dosežek pa je definitivno to, kako sem v teh letih napredovala kot oseba.

5. Kdo je tvoja največja inspiracija in zakaj?

Inspiracijo poskušam najti v vseh in vsem, kar me obkroža. Čisto vsak ima nekaj, kar me lahko nauči. Seveda se zgledujem po dosti plesalcih/koreografih: Jojo Gomez, Nika Kljun, Kaycee Rice, Sean Lew, Aliya Janelle, Nicole Kirkland… Eden izmed mojih vzornikov je seveda moj mentor Jure Krajnc, ki verjame vame bolj kot jaz sama. Največja inspiracija pa sem sama sebi, saj se vsak dan trudim približati najboljši verziji same sebe.

6. Si si kdaj predstavljala, da boš dosegla takšne visoke cilje?

Čisto iskreno – nikoli sploh nisem razmišljala o tem. Vedno sem trenirala zato, ker sem v tem uživala in me je to veselilo, posledica tega pa so bili rezultati. Zdaj, ko sem malo starejša, se svojih ciljev bolj zavedam, vendar me še vedno žene samo ljubezen do plesa.

7. Kako poteka tvoj dan, kadar imaš treninge’

Vsak dan je pri meni malo drugačen. Med tednom se zbujam ob 8:00, spijem kavo, pojem zajtrk in se začnem učiti. Šolam se preko pedagoške pogodbe, tako da v šolo hodim samo na teste in ustna spraševanja. Ob 13:00 se začnem pripravljati na treninge – sestavljam koreografije, izbiram glasbo, urejam videe, izbiram kostume in sestavljam plane za treninge, saj sem tudi trenerka. Nato se odpravim v plesno šolo Samba, kjer treniram do 21:15. Skrbim, da pijem dovolj vode in da jem pravilno hrano, da imam dovolj energije za več ur treninga na dan. Ko pridem domov, večerjam in se pripravim na spanje. Vsak dan pred spanjem še treniram freestyle, včasih tudi do 3:00 zjutraj, saj se tako sprostim in si vzamem čas zase. Med vikendi se udeležujem tekem ali pa imam treninge od 8:30-13:00, nato delam za šolo ali pa se družim s soplesalci. Moj urnik je zelo naporen, zato moram skrbeti za svoje telo in um. Treniram vse dni v tednu, kar pomeni, da se moram ogromno stvarem odreči in živeti drugačno življenje od mojih sovrstnikov.

8. Kaj so tvoje največje sanje in kaj ti daje motivacijo, da ne odnehaš?

Večkrat me vprašajo, ali sem se plesa že kaj naveličala in moram reči, da se vsak dan zbudim z večjim zagonom in ljubeznijo do tega, kar počnem. Moje največje sanje so, da postanem profesionalna plesalka in koreografinja, dobra trenerka in mentorica. Želim si, da bi nekega dne lahko pomagala drugim na njihovi poti. Ne znam si več predstavljati življenja brez plesa. Odkrila sem svoje poslanstvo in to je moja največja motivacija. Zmeraj vidim prostor za napredek, to mi daje motivacijo, da ne odneham. Seveda pa to ne bi bilo mogoče brez domače podpore. Res imam srečo, da imam tako razumevajočo in podpirajočo družino.

9. Kateri so bili tvoji največji spomini na Osnovni šolo Duplek?

Najbolj mi bodo v spominu ostali moji sošolci, saj smo bili kot razred zelo povezani. Zahvalila bi se tudi vsem učiteljem, ki so mi dali vso predznanje za srednjo šolo, predvsem Marini Herman, ki me je naučila več, kot samo učno snov. Včasih se sploh ne zavedam, da sem par let nazaj še sama obiskovala to osnovno šolo, v kateri zdaj učim hip hop. Res sem hvaležna, da imam tako pozitivne spomine na to šolo.

10. Še želis kaj sporočit bralcem ali pa mladim plesalcem?

Predvsem to, da počnete, kar vas veseli. Kombinacija vztrajnosti, trdega dela in samodiscipline je ključ do uspeha. Sledite srcu in se ne obremenjujte z ostalimi. Bodite svojstveni!

Zahvaljujem se Vanesi, da je pri takšnem napornem urniku uspela odgovoriti na vprašanja in še nas nekaj novega naučila skozi njeno pot do uspeha.

Melanie Žlahtič, 8.b