Živjo! Tukaj je po dolgem času en blog, v katerem bom pisala o prehrambnih navadah. Kaj so sploh prehrambne navade? Katere skupine prehrambnih navad poznamo? Kako se oblikujejo prehrambne navade? Če bi radi zvedeli več o prehrambnih navadah in dobili odgovore na ta vprašanja, si preberite ta blog.
Kaj so prehrambne navade?
To so navade: kako jemo (hitro, počasi, sede, stoje,..), kaj radi jemo (sadje, zelenjava, meso, kuhane ali ocvrte jedi,..). Te navade pa delimo na dve skupini in sicer na slabe in na dobre prehrambne navade.
Dobre in slabe prehrambne navade
Kaj so slabe prehrambne navade?
Uživanje enolične hrane, zaužitje premalo oz. preveč hrane, hitro uživanje hrane in manj kot trije obroki na dan.
Kaj so dobre prehrambne navade?
Uživanje raznolike hrane, ustrezna količina hrane, počasno uživanje hrane ter več kot trije obroki na dan.
Kako se oblikujejo prehrambne navade?
Tvoje prehrambne navade se oblikujejo na različne načine največji dejavnik na njih pa so starši npr. če so starši vegani bodo vrjetno tudi tebe vzgajali kot vegana. Tukaj so še tudi drugi dejavniki kot so pokrajina, vera npr. Kristjani-postni dnevi, kaj je “cool” in seveda ne smemo pozabiti na denar, nekateri si lahko privoščijo več bolše oz. zdrave hrane kot ostali, ki si tega ne morejo.
Kako dolgo bi naj potekali obroki?
Za vsak obrok si moramo vzeti čas za nekatere več za nekatere manj. Zajtrk naj bi trajal 10-15 min tako kot popoldanska in dopoldanska malica medtem ko naj bi kosilo trajalo 20-30 min tako kot večerja.
Bulimija in anoreksija
Z napačnimi prehrambnimi navadami pride tudi do bulimije in anoreksije. Bulimija je bolezen v kateri se bolniki prenajedajo in nato zaužito hrano izbruhajo. Anoreksija pa je nasprotno od bulimije bolniki anoreksije pa pojejo premalo in preveč telovadijo v misli, da so “predebeli”.
Kakšne so vaše prehrambne navade, so dobre ali spadajo med slabše? Kdo je pri vas največji vpliv na vaše prehrambne navade?
Zara Šauperl,7.a
Ognjeno srce je knjiga, ki sem jo prebrala med počitnicami in mi je bila zelo všeč. Knjiga je napisana po resničnih dogodkih, ki jih je doživljala pisateljica knjige Senait G. Mehari.
Založba: Učila international
Avtor: Senait Ghebrehiwet Mehari
Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič
Leto izdaje: 2005
Senait je nemška pevka, ki se je rodila 3.decembra 1974 v Eritreji. Knjiga govori o njenem otroštvu, ki ga je preživela v dobrih in slabih trenutkih. Kot 6 letna punčka se je pridružila Eritrejski osvobodilni fronti in tako postala mlada vojakinja.
To knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo dolge romane z veliko zapleti ter biografijo. Je knjiga, ki ti da misliti in ti odpre drug pogled na svet.
Zara Šauperl,7.a
Intervjuvala sem odlično modno oblikovalko Niko Ambrožič Urbas, ki jo poznamo tudi kot sodnico v oddaji Zvezde plešejo.
1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?
V osnovni šoli (OŠ Trzin) sem sanjarila le o tem, da bom nekoč modna oblikovalka in večino časa sem posvetila propravam na sprejemni izpit. Sanjarila sem o tem, kako čudovito bo, ko bom enkrat na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Nisem bila pretirano družabna v smislu, da me zabave oziroma žuri niso zanimali. Kljub mirni osebnosti sem imela vedno tisto posebno samozavest, ki jo potrebuješ, da se oblečeš drugače. Zato sem izstopala in bila zaradi tega dostikrat tudi zasmehovana. V srednji šoli (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje) pa sem popolnoma zaživela in uživala v učenju ter kreativnemu izpopolnjevanju. Svojim ambicijam sem dala duška, negovala sem svoj talent ter dosegala izvrstne rezultate. Oblikovna šola mi je pomenila vse, saj je bila zaradi praktičnega programa tako neposredno povezana z modo. To so res čudoviti spomini.
2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?
Bila sem pridna učenka, nikdar pa nisem bila odličnjakinja – vselej sem zaključila s prav dobrim uspehom. Bila sem strastna bralka in do petega razreda prebrala praktično vse knjige, ki so bile na voljo v šolski knjižnici. Tako me je mama vpisala v ljubljansko mestno knjižnico Otona Župančiča. Med potjo iz službe se je tam redno ustavljala in po mojem seznamu nabrala knjige. Včasih pa je enostavno prinesla karkoli, kar se ji je zdelo zanimivo – to so bili vedno kupi knjig, po katerih sem dobesedno hlastala in jih prebrala v hipu. Še zdaj mi je pravzaprav vseeno kaj berem, mene namreč zanima vse.
3.Kakšen dogodek iz otroštva vam je najbolj ostal v spominu?
Najbolj se spominjam igranja z mojo sestro Jano. Vedno sva bili zelo povezani in najraje sva se družili med sabo, nihče nama ni prišel blizu. Imeli sva skupni jezik, ki ga drugi niso razumeli, odličen smisel za humor ter strast do ustvarjanja. Zelo dobro se spomnim tudi trenutka, ko smo šli s starši na ogled plesne predstave, v kateri je nastopala Jana in takrat sem začutila, da želim postati plesalka tudi sama. Kmalu sem bila že vpisana v plesno šolo Urška in bila povsem očarana od imenitnosti, ki so jo oddajale starejše plesalke. To je bil moj prvi stik s pravim glamurjem.
4.Kateri predmet ste imeli najraje in katerega niste marali?
Nekateri predmeti so se mi zdeli težki, na primer fizika in matematika, medtem, ko sem biologijo, angleščino, zgodovino in geografijo zlahka osvojila. Likovni pouk se mi je seveda zdel nekaj najboljšega na svetu. Nikakor pa nisem marala telovadbe. Vse bi dala, da mi je ne bi bilo treba obiskovati, skupna vadba se mi je vedno zdela neskončno neprijetna. Čeprav sem že v osnovni šoli trenirala ples, se mi je tisto zdelo nekaj čisto drugega. Plesni treningi so bili vedno zelo kultivirani. Medtem ko se je bilo pri telovadbi potrebno na primer igrati z žogo, ki sem se je vedno zelo bala.
5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Vedno so me najbolj zanimala ženska oblačila ter modni dodatki, takoj za njimi pa ličila. Ko sem prvič izvedela za poklic modnega oblikovalca sem vedela, da je to to in zato sem vse hrepenenje usmerila prav v cilj, da postanem kreatorka tudi sama.
6.Kdo je bil vaš vzornik v šolskih klopeh in zakaj?
Karl Lagerfeld, ker se mi je vedno zdel popolna podoba modnega oblikovalca – bil je neskončno urejen, glamurozen, malce skrivnosten, super uspešen in predvsem, izredno nadarjen. Njegov uspeh pri modni hiši Chanel me je navdihoval, oboževala sem njegove kreacije. Kot jih seveda še vedno.
7.Ali ste se že v osnovni šoli zanimali za modo?
Da, moda je bila vedno moja prva ljubezen. Doma smo imeli šiviljsko obrt in tako sem zelo veliko časa preživela v krojaški delavnici, kjer so bili vedno kupi revij. Te sem listavala z velikim zanimeanjem in opazovala detajle na kreacijah, poze manekenk, njihov tip ličenja. Vse to mi je kasneje prišlo prav kot nekakšno predznanje, ko sem postala stilistka. Moda se mi je vedno zdela neskončni vir navdiha, nekakšno pribežališče. Bila sem tudi čudovito oblečena. Pri devetih sem že nosila kostimčke, ki mi jih je sešila stara mama Julijana in tako razvijala strast do zunanje podobe.
8.Kdaj ste naredili svojo prvo kreacijo?
To je bilo prav gotovo še pred zaključkom osnovne šole, čeprav se še nisem mogla ravno pohvaliti z vrhunskim šiviljskim znanjem. Med srednjo šolo pa sem kreacije že redno izdelovala. Najprej mi je večino teh sicer izdelovala stara mama. Pripravljala sem ji modne skice, nato pa sva predebatirali detajle. Moji garderobi smo se skupaj s staro mamo in mamo vedno zelo intenzivno posvečali. Kasneje, pri šestnajstih, pa sem se resneje lotila šivanja tudi sama in tako začela izdelovati zahtevnejša oblačila, na primer plašče in kostime.
Večinoma med listanjem kakšne dobre knjige o umetnosti. Zlasti likovna umetnost je tista, ki mi da vedno navdih. Ogled likovne razstave je nekaj, kar kot oblikovalka zelo potrebujem. Navdihuje me tudi sprehod v naravo, opazovanje rož, ličila ter estetika barv. Največkrat navdih pride povsem nepričakovano. Na primer tudi med listanjem po Instagramu. Tako imam v svojem mobilnem telefonu albume s samimi ‘screeenshot’ posnetki.
10.Zakaj ste se odločili za življenje v Londonu?
Potrebovala sem okolje, ki bi mi pomagalo še bolj razviti kreativno govorico. Poleg tega sem želela zaživeti v velemestu, kjer se dogaja napredek, kjer se mešajo kulture in, ki velja za središče mode. London se mi je tudi zelo priljubil zaradi kulture in kar vleklo me je v to prečudovito mesto.
11.Ali menite, da Slovenci v modi nismo tako napredni kot v tujini?
Odvisno, kaj razumete pod besedo tujina. Tujina je lahko marsikaj. Če Slovenijo primerjava z Anglijo, Francijo ali Italijo, potem seveda lahko mirno trdim, da smo precej v zaostanku. V primerjavi z Avstrijo, Madžarsko, ali Slovaško, smo pa čisto okej. Tudi v Sloveniji se najde lepe kreacije in ljudi z brezhibnim okusom. Težava je, da nimamo prave modne industrije. Morda se nekoč znova obudi tudi ta panoga.
12.Kot vemo ste nastopali v oddaji Zvezde plešejo. Kakšna je bila ta izkušnja?
Fantastična! To je ena najboljših izkušenj v mojem življenju, res prava avantura. Spomladi se vračamo s tretjo sezono in že komaj čakam!
13.Imate kakšne cilje katere želite uresničiti v prihodnosti?
Seveda. Vedno imam pred seboj nekaj, kar me žene naprej, tako v osebnem kot tudi profesionalnem smislu. Moj cilj za leto 2019 je, da razširim svojo blagovno znamko Marija Moderna, ki nudi oblačila za zrele ženske. Želim si tudi selitve v večje poslovne prostore ter pa, da bi poleg Marije Moderne ustanovila še nekaj blagovnih znamk. To slednje bo verjetno prišlo na vrsto malce kasneje. V osebnostnem smislu pa želim v svoje življenje vnesti nekaj več discipline morda celo nekaj več rutine. Sem v letih, ko mi to prija.
14.Ali želite kaj sporočiti bralcem tega intervjuja?
Vedite, da lahko dosežete vse, kar si želite, le obupati ne smete in nikdar ne mislite, da niste sposobni. Zaupajte vase in ne dvomite v svoje sanje. Če boste poslušali svoje srce in ustvarjali z ljubeznijo, boste najsrečnejši na svetu. Kar pogumno!
Zahvaljujem se Niki, da si je vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Prosila me je da omenim, da jo lahko dodate na instagramu: @nikaurbas. Portret je delo Šimna Zupančica slika v dolgi obleki pa Ane Gregorič.
Zara Šauperl, 7.a
Danes bom pisala o bulimiji in anoreksiji. Zagotovo vsi veste, kaj to je, ampak sem ta članek kljub temu napisala. Najprej mi ideja ni bila všeč, zdelo se mi je, da nikogar ta članek ne bi zanimal. Iz radovednosti sem na internetu poiskala, kaj pomenita besedi bulimija in anoreksija in našla sem kar nekaj stvari, ki jih o tem nisem poznala, zato sem se odločila da napišem ta članek.
Anoreksija je motnja hranjenja, za katero je značilno moteno zaznavanje oblike in teže svojega telesa (dismorfija), ki ga spremlja skrajen strah pred pridobivanjem telesne mase; ta se lahko kaže tudi kot gnus do (normalne) telesne maščobe. Zaradi takega doživljanja si oseba s to motnjo – kljub izredno nizki telesni teži – prostovoljno skrajno omejuje vnos hrane oziroma strada.
Osebe z anoreksijo svojo telesno težo obsedeno nadzirajo z nenehnim tehtanjem. Tako tog samonadzor v njih vzbuja ugodje, obenem pa se nenehno borijo z nenormalnim strahom, da se bodo zredile, ki se izmenjuje s hudim samoobtoževanjem in zaskrbljenostjo, ki nastopita vsakič, ko pojedo nekaj, kar so si prepovedale. Takrat se stradanju pogosto priključi intenzivna in kompulzivna telesna vadba ali zloraba odvajal, klistirja in diuretikov.
Bulimija je motnja hranjenja, za katero so značilna obdobja izrazitega prenajedanja, ki mu največkrat sledi zavestno sproženo bruhanje. Najpogostejši simptom bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nikakršnega nadzora; poje domala vse, kar najde užitnega, vendar le redko zato, ker bi bila v resnici lačna. Zaradi nenavadno velike količine hrane, ki jo zaužije v kratkem času, bolnika popade paničen strah pred debelostjo.
Ljudje z bulimijo se pogosto že v otroštvu naučijo, da je izražanje jeze nesprejemljivo, zato to čustvo pri njih pogosto sploh ne doseže zavesti, pač pa se kopiči v nezavednem, vse dokler ne sproži potrebe po praznjenju, ki jo zadovoljijo s prenajedanjem in z bruhanjem.
Upam, da ste se tudi vi kaj novega naučili vas branje tega ni preveč dolgočasilo.
Viri:https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/bulimija
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/anoreksija
Zara Šauperl, 7.a
Živjo. Veliko izmed nas ima hišne ljubljenčke ali so to psi, mačke, ribice itd. Veliko izmed nas ima vsaj enega živalskega prijatelja. Ker živali niso bile vedno udomačene, sem se odločila, da bom z vami delila, kaj pomeni beseda udomačitev in malo preteklosti, ki se skriva za njo.
Udomačitev je proces, pri katerem populacija živalske ali rastlinske vrste postane navajena na človekovo oskrbo in nadzor, pri čemer postane pogosto nesposobna samostojno preživeti v naravnem okolju.
Človek uporablja udomačene vrste za več različnih namenov: za pridobivanje hrane in izdelkov živalskega oz. rastlinskega izvora (npr. volne, bombaža in svile), za pomoč pri fizičnih opravilih, za varovanje in zabavo. Živalim, udomačenim za pridobivanje hrane, pravimo živina, domači ljubljenčki pa so tiste, ki jih človek uporablja predvsem za varovanje in/ali zabavo. Tretja kategorija so delovne živali, ki jih uporablja za pomoč pri fizičnih opravilih (za delo, transport ali šport), čeprav se lahko delovne živali uporabljajo tudi za pridobivanje hrane (npr. domače govedo) ali kot domači ljubljenčki (npr. domači pes). Pri domačih rastlinah ločimo kulturne rastline, iz katerih pridobivamo hrano in druge snovi, ter sobne rastline, ki jih uporabljamo predvsem za okras.
Tudi sama imam hišnega ljubljenčka in sicer muco ter malo psičko. Upam, da ste uživali med branjem in, da ste spoznali kaj novega.
Viri:https://sl.wikipedia.org/wiki/Udomačitev
Zara Šauperl,7.a
Živjo. Za današnjo temo sem si izbrala kuharijo. Sama zelo rada kuham in pečem, zato bom danes z vami delila dva recepta, ki sta meni zelo pri srcu. Prvi recept je za eno izmed mojih ljubših sladic, drugi recept pa je za hitro kosilo, ki je primerno za ljubitelje sira.
Bela limonina pita:
Testo:
35 dag ostre moke
15 dag sladkorja
7 dag margarine
1 jajce
1 pecilni prašek
1 dl mleka
Nadev:
1/2 l mleka
3 zvrhane žlice ostre moke
25 dag margarine
25 dag sladkorja
2 vanilijeva sladkorja
2 naribani limonini lupini in sok limone
Vse sestavine za testo zgnetemo. Testo pustimo počivati vsaj pol ure na hladnem. Razdelimo ga na 3 ali 4 dele, razvaljamo in spečemo na narobe obrnjenem pekaču.
Nadev: 1/2 l mleka, od tega vzamemo malo mleka in mu dodamo 3 zvrhane žlice ostre moke. Preostalo mleko zavremo in moko zakuhamo. Med kuhanjem stalno mešamo, da se ne prime, nato ohladimo.
V skledi stepemo 25 dag margarine, 25 dag sladkorja, 2 vanilijeva sladkorja in 2 naribani limoni in sok limon.
Vzamemo plast testa, ga namažemo z nadevom in tako do konca.
Na kuhalnik pristavimo lonec z večjo količino osoljene vode, ki jo zavremo. Dodamo nekaj kapljic oljčnega olja in v vrelo vodo stresemo makarone, ki jih kuhamo točno toliko časa, kot je označeno na embalaži. Kuhane makarone dobro odcedimo.
Iz sestavin pripravimo bešamel omako, v katero zamešamo rumenjak, pekorino, sol in poper.
Pečico segrejemo na 190 stopinj Celzija. Gorgonzolo s prsti nadrobimo na manjše koščke. Globoko ognjevarno posodo premažemo z maslom in vanjo stresemo plast makaronov. Prelijemo jo s polovico bešamel omake, ki jo prekrijemo s plastjo makaronov. Makarone nato prelijemo s preostalo bešamel omako in na koncu posujemo še z naribanim edamcem ter gorgonzolo.
Posodo za 25 do 30 minut potisnemo v ogreto pečico, da postane zgornja plast zlatorjava in hrustljava. Pečene makarone serviramo na krožnike in takoj postrežemo.
Recepta si nisem izmislila sama, ampak sem jih dobila iz spletnih strani:
Bela limonina pita: https://www.kulinarika.net/recepti/4543/sladice/bela-limonina-pita/
Gratinirani makaroni z tremi siri: http://okusno.je/recept/gratinirani-makaroni-s-tremi-siri
Zara Šauperl,7.a
“Romi kradejo” to je eden od najpogostejših stereotipov, k jih imamo ljudje. Torej danes bom pisala o stereotipih.
Ljudje imamo ogromno stereotipov in predsodkov.poznamo več vrst predsotko, nekateri izmed teh so:
etnične predsodke (zavračanje in sovražnost do pripadnikov določenih etničnih, nacionalnih skupin v prepričanju, da so manjvredne ali slabše)
Stereotip je v obliki sodb predstavljanje in dojemanje različnih skupin in njihovih pripadnikov. Ljudje si nek stereotip ustvarimo na podlagi tega, kar smo si zamislili in kar smo slišali. Stereotip ni vedno samo laž ampak je v njem včasih tudi nekaj resnice. Ustvarjanje različnih stereotipov o osebi oz. skupini ni najbolj prijazno, je pa na žalost vedno bolj pogosto. Največ stereotipov se pojavi pri osebi oz. skupini ki se razlikuje od tebe, npr. je drugačne polti, velikosti, rase, vere, frizure, …
Proces zmanjševanja in odstranjevanja predsodkov je zahteven in dolgotrajen. Pomembno vlogo v tem procesu ima vzgoja strpnosti in izobraževanje, ki otrokom daje informacije o različnih skupinah ljudi ter s tem preprečuje kopičenje nepreverjenih informacij.
Viri: https://sl.wikipedia.org/wiki/Predsodek#Predsodki_danes
To je vse za danes in adijo do naslednjič.
Zara Šauperl,7.a
Moje ime je Zara, stara sem 13 let in obiskujem 7. razred. Pri novinarskem smo dobili nalogo, naj pišemo svoj blog en teden. Danes je moj prvi dan in pisala bom o otrocih s posebnimi potrebami.
To temo sem si izbrala zato, ker čeprav za njo slišimo vsak dan, se še vedno iz nje norčujemo in jo od sebe oddaljujemo.
Vsi vemo, kdo so otroci s posebnimi potrebami. To so otroci, ki nimajo razvitih vseh čutil, kot jih imamo mi ali pa imajo čustvene oz. vedenjske motnje. Čeprav vemo, da si otroci niso sami krivi, se še vedno iz njih norčujemo in se nam zdijo, kot da so iz drugega planeta. Največ norčevanja sem opazila pri mojih vrstnikih nekaj manj pa pri starejših. Otroke s posebnimi potrebami imamo za čudake in na njihov račun sem slišala že ogromno žalitev. Ena najpogostejših žalitev je: narediš nekaj neumnega in takoj si že čudak za v umobolnico. Nikoli ne vemo, mogoče bomo že mi jutri ti otroci s posebnimi potrebami.
Otrokov s posebnimi potrebami je vedno več in vedno bolj so izpostavljeni zmerjanju. Čeprav so drugačni, to ne pomeni, da se iz njih lahko norčujemo in jih žalimo. Povedala sem svoje osebno mnenje in s tem ne želim nobenega užaliti ali izpostaviti.
Zara Šauperl, 7.a
Intervjuvala sem poklicno novinarko Evo Centrih,ki ima tudi svoj youtube kanal Evina lepotilnica na katerem objavlja vodnike za ličenje,vloge,modne nasvete,…
1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?
Moji spomini so zelo lepi. Bila sem pridna učenka in sem se vsako leto, po glavnih počitnicah, potiho veselila šole. Prijatelji, odmori, ekskurzije … so tiste stvari, ki so pestrili naporne šolske dni. Zdi se mi pomembno, da v vsaki stvari, ki jo v življenju počnemo, najdemo nekaj pozitivnega.
2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?
V osnovni šoli sem bila res pridna. Moje ocene so bile večinoma štirke in petke. Zelo rada sem se udeleževala tudi različnih tekmovanj, kjer sem dobila kar nekaj priznanj (1. mesto na literarnem natečaju Vsak je lahko begunec, pa razni literarni natečaji, spominsko priznanje za zvestobo knjigi in bralni znački itd). Ker sem od nekdaj rada nastopala, sem vedno vodila različne šolske predstave, kjer sem bila v vlogi voditeljice in nastopajoče 😊.
3.Kateri predmet je bil vaš najljubši in katerega niste marali?
Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila zgodovina, kasneje v gimnaziji pa psihologija. Nikoli nisem marala matematike.
4.Kateri je vaš najlepši spomin na šolske dni?
Lepih spominov je kar nekaj, bi težko izpostavila samo enega. Med lepšimi pa mogoče, ko sem zmagala na pevskem in plesnem tekmovanju Korajža velja (med drugim sem imela sanje, da bom pevka) ali pa prvi poljub z mojim prvim fantom 😊.
5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Novinarka in TV voditeljica.
6.Imate YouTube kanal Evina lepotilnica. Zakaj ste se odločili za to?
Pri dvajsetih letih sem dobila prvo službo na televiziji in pred vsako oddajo sem šla v masko oziroma se naličiti k vizažistki. Ko sem videla koliko ličil ima, me je vse skupaj prav fasciniralo in prevzelo. To je bil moj najljubši čas v službi. Z vsako plačo sem potem počasi bogatila svojo kolekcijo make-upa in na eni točki sem začutila veliko željo po tem, da bi ocene nakupov (slabe in dobre) delila tudi s podobno mislečimi puncami.
7.Kako ste se počutili, ko ste objavili svoj prvi YouTube-ov video?
Ful ful sem bila nervozna. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, kakšen bo prvi odziv. 😊
8.Znano je, da imate partnerja, s katerim oba zelo rada pojeta. Na svojem YouTube kanalu ste objavili »cover« Oba. Zakaj sta se odločila ravno za to pesem?
Cover za pesem Oba je nastal zelo spontano. S fantom sva se vrača iz kina in na radiu se je zavrtela pesem, ki sva jo oba poznala že od prej… Seveda sva se na ves glas razpela :D. Nato pa, se niti ne spomnim, a je fant ali jaz predlagal, kaj če bi se šla v studio posnet. In sva se …😊
9.Kako se počutite ob branju žaljivih komentarjev in kako se soočate z njimi?
Nikoli mi ni prijetno, ko preberem kakšen žaljiv komentar. Malo trde kože sem sicer že dobila in me brezpredmetni ter nesmiselni komentarji ne prizadanejo kot včasih. Drugo je, če nekdo zapiše neko konstruktivno kritiko, ki ji vedno z veseljem prisluhnem.
10.Kateri je vaš najljubši film in zakaj ravno ta?
Sem velika ljubiteljica dobrih filmov, sploh kakšnih trilerjev, kjer je akcija in nikoli neveš kaj se bo zgodilo. Najljubši pa mi je španski film The hidden face. Španci imajo res nore ideje.
11.Katero glasbo najraje poslušate in zakaj?
Morda bo marsikoga presenetilo, ampak so mi zelo všeč balade. Balkanske, slovenske, angleške …. Pri glasbi si ne postavljam mej. Če je dober narodno-zabavni komad, bom zaplesala tudi na Ti moja rožica 😊..
12.Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Se profesionalno ukvarjati z vloganjem in ustvariti nekaj mojega (v povezavi z Evino lepotilnico). Morda kakšen svoj produkt, makeup … 😊
14.Kaj bi želeli sporočiti bralcem intervjuja?
Prav je in lepo je, če imaš v življenju sanje. Nekaj h čemur strmiš, nekaj kar te motivira in žene naprej. A samo sanje niso dovolj. Za svoje želje je potrebno garati in predvsem vztrajati.
Eva Centrih, dipl. nov.
Zara Šauperl,7.a