V petek, 17.11., sva učenki 7. razreda opravili intervju z našim novim ravnateljem in tudi bivšim učiteljem slovenščine na Osnovni šoli Šoštanj, gospodom Tomažem Repenškom. V tem intervjuju sva o njem izvedeli veliko novega.

1. Kako se vam zdi na naši šoli?

Osnovna šola Duplek ima okrog 530 šoloobveznih otrok in še 236 otrok v vrtcu. Preden sem prišel k vam, na vašo šolo, Osnovno šolo Duplek, sem delal na Osnovni šoli Šoštanj, kjer smo imeli preko 800 otrok in prva sprememba, ki sem jo pri vas opazil, je to, da ste bolj umirjeni, bolj spoštljivi, ko pride ravnatelj v razred, ustanete in lepo pozdravite, tudi na sploh pozdravljate, kar mi je pa še posebej všeč na šoli, je to, da ne vidim telefonov na hodnikih in da se držite pravil šolskega reda.

2. Ali ste že vpeljali kakršnokoli spremembo na šoli in kakšni so vaši načrti za naprej?

Sprememb imamo kar nekaj v načrtu. Prva sprememba je glede obravnave otrok s posebnimi potrebami – individualizirani program za otroke mora biti tak, da se te otroke čim hitreje pripelje do življenjskega cilja – to je, da bi bili ti otroci čim prej samostojni, funkcionalni, da bi lahko sami dosegali dobre rezultate. Druga takšna stvar je, da uvajamo kolegialne hospilitacije, to pomeni, da bomo imeli učitelje v nekakšnem strokovnem timu in bodo hodili druge učitelje opazovat, kako oni poučujejo otroke. Kasneje imamo v načrtu program “krepitev domoljublja”. Želimo si, da bi s pomočjo donatorjev lahko kupili za prvošolčke vsako leto slovenske zastave in jih potem na 26. december, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, podelili prvošolčkom v spomin na dom in domovino. In še zadnja stvar so novosti glede prehrane, že v septembru smo načrtovali, da bomo čez celo šolsko leto tehtali odpadke hrane, tako pri malici kot pri kosilu, za vse učence na naši šoli, tako želimo ugotoviti tudi, katera hrana je otrokom ljuba in pri kateri hrani prihaja do večjih odpadkov in tiste hrane načeloma ne bi otrokom sploh ponujali.

3. Učence zanima zakaj ste odstranili hot doge in hamburgerje iz jedilnika ali pa to ni bila vaša odločitev?

Ne, to ni bila moja odločitev in sicer tega sploh ne vem, da so se hamburgerji in hotdogi odstranili, to zdaj prvič slišim. Za jedilnik šole imamo zaposleno strokovnjakinjo, ki je univerzitetna diplomirana inžinerka živilske tehnologije. Gospa je za nas zaposlena zato, da pripravlja jedilnike za malice in kosila, ki so v skladu s smernicami zdrave prehrane, ki nam jih narekuje država in Evropska unija, tako da bi vi otroci imeli čim bolj zdravo in uravnoteženo prehrano tako pri malici kot pri kosilu.

4. Se vam zdijo učenci dovolj spoštljivi, prijazni in delovni?

Otroci naše šole, Osnovne šole Duplek, so zelo spoštljivi, pozdravijo, so vljudni, pridni, prijazni in nasmejani. Tako kot otroci drugih šol ste zdravi najstniki, ki rastete, se razvijate, iščete svoje mesto pod soncem, se radi družite, tako da je prvi vtis, kadar pridem v razred, se pogovarjam z vami, vsekakor navdihujoč in pozitiven.

5. Kateri razred se vam zdi najbolj živahen?

Tukaj, na Osnovni šoli Duplek, še nimam toliko izkušenj, da bi lahko sodil, kateri razred je najbolj živahen, po mojih izkušnjah kot učitelj pa lahko rečem, da so to 7. razredi. Ravno v 7. razredu se mi zdi, da je tista puberteta, ko hormoni v mladem človeku začnejo najbolj “poplesavati” in s tem postajate sedmošolci najbolj živahni, tako v razmišljanju kot v telesnem gibanju, tako da zagotovo sedmošolci.

6. Ste že reševali kakšne slabe odnose na šoli?

Da, smo v tem šolskem letu smo že podelili dva opomina zaradi kršenja pravil šolskega reda in v takih primerih se potem tudi ravnatelj vključi v reševanje vzgojne problematike. V tretjem primeru, oz. to je bil moj prvi primer, je nekdo hišniku pred vhodom v šolo ukradel orodje in ga potem po posredovanju ravnatelja z obvestilom staršev vrnil nazaj. Takrat sami nismo ugotovili, kdo je bil to, ampak učenec je potem prepoznal, da to dejanje ni bilo prav in je storjeno popravil.

7. Ali se vam je ta primer zdel najhujši do zdaj?

Ne, ni bil to najhujši primer, je bil en drug primer hujši. O tistem primeru podrobno ne bi govoril, je šlo pa za eno obliko nasilja, ki se sicer ni zgodilo na Osnovni šoli Duplek. Zgodilo se je v času počitnic lansko leto, potem so otroci sami opozorili razredničarko, kaj se je zgodilo in šola mora, kadar izve takšne novice, tudi ustrezno ukrepati. To pomeni, da če pride do takšnega prekrška, ki vključujejo tudi zunanje institucije, kot je policija, jih je šola dolžna obvestiti.

8. Kaj bi na splošno svetovali učencem?

Učencem bi svetoval, da imajo pred sabo vedno cilje. Kadar pride otrok v 1. razred, mu je cilj biti s prijateljem, se igrati, preživljati čim bolj kvaliteten čas v šoli v obliki igre. Kasneje, ko otroci odraščate, se pa ti cilji spreminjajo. Pomembno je, da imate vedno cilje, saj so cilji tisto, kar nas žene naprej, zaradi česar se potem vsak dan znova in znova trudimo, da ta cilj dosežemo.

9. Izvedeli smo, da ste prej poučevali slovenščino. Kako to, da ste se odločili kandidirati za ravnatelja?

Ja, to je kar pogosto vprašanje. Ravnatelji smo pogosto učitelji, tudi pogoj za to delovno mesto je, da si prej bil že zaposlen kot učitelj. Jaz sem 18 let učil v razredu in zraven tega sem podopolnjeval tudi v oddelkih podaljšanega bivanja, tako da sem v osemnajstih letih bil pogosto v 1., 2. in 3. razredu, kjer sem se vsakodnevno srečeval z najmlajšimi. Bilo mi je luštno v razredu, saj je učiteljski poklic krasen. Če učitelj vidi učence, ki rastejo, se vzpenjajo, imajo cilje in se zave, da je on tisti, ki jih podpira pri doseganju teh ciljev in pri razumevanju vsakdanjega življenja, je ponosen na otroke in nase. In tak učitelj, ki vlaga v svoje delo, ki vlaga v odnose in v učence, zadovoljno odhaja domov in ne odhaja obremenjen, ker ve, da je otrokom dal največ, kar je tisti dan lahko dal. Da sem se odločil za ravnatelja, je bil pa življenjski izziv. Mogoče dati skupnosti, ne samo otrokom, ampak tudi širši skupnosti, nekaj več. Po svoji naravi sem deloven človek, ni mi težko prijeti za delo, delati na področju vzgoje in izobraževanja in si želim, da bi vi mladi imeli od novega vodstva oz. od mene čim večjo korist v smislu razvoja vzgojnega izobraževanja.

10. Ali ste že kot otrok želeli postati ravnatelj?

Ne, kot otrok fantje sanjamo, da bomo vozili tovornjake in da bomo popravljali avtomobile. Na poklic učitelja nisem niti pomislil kot otrok ali kot fantek, ta odločitev je verjetno nekje tiho zadaj zorela. Po srednji šoli oz. v srednji šoli, kjer se mi je pa slovenščina, v bistvu branje knjig in razumevanje prebranega, še toliko bolj približala srcu, pa sem si želel postati učitelj. Že kot najstnik oz. srednješolec sem bil animator mladim birmancem, ki so se pripravljali na birmo. Kasneje sem vodil verouk za mlade, tako da sem bil ves čas na nek način vpet v delo z mladimi. Ko sem se nato odločil postati učitelj, ni bilo nobenega prevelikega preskoka v delu z mladimi.

11. Kako bi opisali delo ravnatelja, ali je težko?

Delo ravnatelja je drugačno kot delo učitelja. Vsak dan so novi izzivi, načrti, ki si jih zadaš za naslednji dan. Ni nujno, da jih boš realiziral, ker se odpirajo v vsakem dnevu novi izzivi in nove težave. Večji del tega poklica je delo za pisalno mizo, koordiniranje in načrtovanje, tako da kot ravnatelj lahko rečem, da pogrešam stik s učenci, ker na tem delovnem mestu zdaj nimam neposrednega stika z vami v razredu.

12. S čim se ukvarjate v prostem času oz. povejte nam nekaj o sebi?

Od letošnjega septembra imam tega prostega časa zelo malo. Večino časa preživim na delovnem mestu, kasneje pa je še doma potrebno kaj postoriti, kar mi ni uspelo tukaj, drugače pa imam na nočni omarici vedno knjigo, ki jo berem pred spanjem, če mi še dopušča moč. Sem motorist že od mladih let oz. sem že kot otrok imel motor in ta hobi ohranjam še sedaj. Večino časa preživim z družino, hodimo pa na kakšen sprehod v hribe. Nič kaj drugega posebnega .

13. Katera je najbolj smešna stvar, ki se vam je zgodila nazadnje?

Kot učitelj sem vedno poprosil otroke, ki sem jih učil, da so izpolnili evalvacijski list o meni, se pravi, da so naredili oz. označili po postavljenih kriterijih, kakšen se jim zdim. To mi je bilo zanimivo, ker sem jih prosil za “oceno” iz različnih področij in so njihovi rezultati pokazali, da imam največjo šibkost ravno pri humorju, tako da se mogoče zato ne morem spomniti, kaj se mi je najbolj smešnega zgodilo, drugače pa me vedno nasmejijo otroci z njihovimi vragolijami.

14. Ali imate v planu, da bi v programu izvenšolskih aktivnosti dodali še kakšen šport, ki bi potekal v športni dvorani?

Interesne šolske dejavnosti se že izvajajo. Izvajajo jih drugi klubi. Tukaj se že izvaja košarka, odbojka in nogomet, vendar to so zunanje dejavnosti, to niso naši učitelji, ker naši učitelji že svojo delovno obveznost opravijo v poteku dopoldneva, tako da tiste zaposlitve oz. tiste športne dejavnosti izvaja nekdo drug. Letos, ko sem vstopil septembra, smo se pogovarjali tudi o rekreativnem odmoru, da bi uvedli rekreativni odmor, se pravi še en daljši odmor, tako kot je zdaj odmor za malico, da bi potem lahko imeli učenci tudi 15 minut prostega časa in prosto, da bi se lahko razgibali. Verjetno se bomo o tem še pogovarjali, ta cilj smo si pustili odprt za naslednje šolsko leto. Rekreativni odmor bo izgledal tako, da v teh petnajstih minutah odidete ven, če bo lepo oz. boste po telovadili v razredu na kakšno glasbo.

15. Bi še za konec kaj lepega povedali bralki oz. bralcu?

Svet, ki je v knjigah, je v bistvu zdravilo za našo domišljijo, domišljija so pa krila, ki človeku dajo leteti. Brez knjig ni domišljije in brez domišljije ni letenja, človek je prizemljen in ne vidi svojih zidov ter je tako potem omejen z nekim svojim ozkim razmišljanjem. Tako ne razumeš drugega človeka, ne razumeš drugega sveta in s tem, ko ne razumemo drug drugega, nastajajo konflikti, prepiri. Tako da z branjem širimo svoje obzorje, širimo razumevanje, svoje lastno razumevanje in tudi razumevanje drugega človeka. V knjigah je ves svet in še več kot to.

Ravnatelju Tomažu Repenšku se lepo zahvaljujeva za njegov čas in zanimiv intervju ter mu želila veliko uspehov še naprej!

Tjaša Fajfar, 7. b in Nina Gregorič, 7. a