Deček v črtasti pižami je žalosten, grozen in krut film. Prikaže prijateljstvo me Shmuelom, dečkom v črtasti pižami, ki je izgubil očeta ter bogatejšemu Brunu, ki z veseljem pomaga pri iskanju.

Brunu oče, ki je nacistični oficir, prepove, da se druži s Shmuelom, saj živi v taborišču z Judi. Dečka se kljub temu, da je eden za ograjo, spoprijateljita, kar se mi zdi zelo lepo, glede na to, da Brunovi starši temu nasprotujejo.

Najkrutejši del je sledil po tem, ko se je Shmuel pritihotapil k Brunu, da bi našla njegovega očeta. Oba sta se mi zelo smilila, saj nista vedela, kaj se dogaja in v kaj se spuščata. Saj nista mogla, ko pa so jima skrivali svet, ki ga živita oba. Odpeljali so ju v plinsko celico, kjer sta umrla. V filmu je oficir izgubil sina in sicer na tak način, kot so takrat ubijali Jude. To ti da vedeti, da smo lahko srečni, da se to nam ne dogaja, čeprav mislimo, da je vse narobe in hudo. Včasih, pa tudi danes, se to nekje dogaja, so ljudje, med katerimi so bili tudi otroci, zelo trpeli. Bili so brez družin, vstran od doma, zaprti nekje, brez izbir in za po vrhu so jih še ubili.

Najbolj me je pretreslo, da sem videla, kako je človek lahko grozen in brezsrčen. Vsi ljudje smo enaki, obenem pa različni. Judje takrat niso imeli možnosti pokazati, kakšni so, da niso slabi ter kako so lahko uspešni.

Kljub temu, da film predstavlja grozote, je zelo poučen. Sporoča, da si lahko prijatelj s komerkoli in ni pomembno, katerega verstva ali rase si.

Tia H.Z., 9.b

Pridne koroške dekline

polne so miline,

vse delajo, ker so koline,

Urška pa za kmetijo ni,

ker ji preveč smrdi.

Urška prefinjena je dama,

v kotu sedi,

delati se ji ne mudi,

na telefonu spoznava nove ljudi.

Fantje, delavni in močni,

pri vsem so vedno točni,

a Urška z njimi se le igra,

dokler nabolj luštnega fanta ne spozna.

Koline so končane,

živali so v klobase dane,

zdaj pa čas je za gavdo,

za ples, hrano,

Urški zdi se to bolano.

Tu čas je, da zablesti,

prefinjeno se zavrti,

ko vidi nekaj za njene oči,

ko vidi mladeniča prave višine,

prave širine, iz bogate družine.

Do njegove mize se privrti,

kozarec iz rok ji skoraj zleti,

on pa vstane in ji pomežikne

ter jo z lepimi očmi skoraj prepikne.

Mladenič z nežnim glasom spregovori,

ko na plesišču pridruži se ji,

njen ata skoraj znori,

muzika rock and roll se vrti,

množica obnemi,

ona dva pa se gledata v oči

in plešeta, kot da nikogar zraven ni.

Tako plešeta ure in ure,

čudno ju gledajo še kure,

Urška ugotovi,

da previsoke petke nosi.

Noge jo bolijo,

a mladenič je ne spusti ,

še hitreje se zavrti.

Nevarno blizu teče reka,

od nje ju loči le velika smreka,

Urška prosi ga naj odneha,

a on je ne izpusti,

po nesreči v smreko se zaleti.

Urška opazi, da mladenič ni pravi,

kar naenkrat spremeni se po postavi,

izgleda kot riba,

Urška postane zelena kot figa,

nič več ne miga,

samo obstane,

nato v vodi pristane.

Povodni mož pod vodo jo potegne,

sama se ne upira,

sprejela je usodo in potonila.

Vse, kar je ostalo,

so posneli otroci,

ta zgodba po Twitterju se nosi.

noben videl je več ni,

povodni mož se srečno smeji.

Neža, Sara in Larisa, 8.a

• 

• 

• 

• 

Točno tam je bila. Videl sem jo. Bila je pošast. Verjetno mi ne verjameš. Zato pa ti bom podrobno opisal, kaj se je sploh zgodilo.

Ne verjameš v pošasti. Imam prav? Rekel bi, da imam. Vidiš jo lahko vsepovsod. Za vogalom, v oknu ter njene oči v zračniku. Ampak njene oči se svetlikajo rdeče, zato izgleda še bolj zlobna. Tako sem jo videl jaz sam. Plezala je po stropu ravno v slovenski učilnici. Bil sem res prestrašen. A je pošast takoj, ko se je učiteljica obrnila k tabli…iz-izgi-nila. Med malico sem gledal, če se bo spet pojavila. Ali ste že videli, kako se skozi odprto okno priplazi temna, iz senc narejena, rdečeoka pošast? Jaz sem. In zdaj smo pri delu v uvodu. Tekel sem iz razreda. Ni mi sledila. Takrat sem jo še cel dan videval. Ko pa sem jo videl zadnjič, sem padel na tla in se zgrudil v nezavest. Ko sem se zbudil, sem bil na bolnišnični postelji. Zdravniki so mi povedali, da sem imel pretres možganov in zato tudi privide. Oddahnil sem si. Rekli so tudi, da se še kak lahko pojavi. Ko je bila noč, so ugasnili noč v moji sobi. Takrat sem pa slišal globok glas izpod postelje reči: “Lahko noč.”

In to je bil zadnji privid. Konec. Ali pač…

Mark, 8.b

Pozdravljeni, sem Taja! Šla sem malo raziskovat Osnovno šolo Duplek.

Zbrala sem zelo zanimive informacije o tem, kaj so na šoli delali v mesecu februarju. V tem mesecu je potekal roditeljski sestanek za analizo prvega ocenjevalnega obdobja in predavanje o prekomerni rabi digitalnih tehnologij. Ugotovila sem tudi, da imajo spletno glasilo, ki se imenuje Koraki. Pri tem se novinarke in učiteljica Maja zelo trudijo. Na njem objavljajo pravljice, pesmi, slike,… Klara Gradišnik in Alina Lilek sta se poglobili v magični svet. Tia Horvat Zupančič in Karin Ludvik pa sta povedali, da so šli smučat na Roglo in drsat v Ledno dvorano Maribor. Lana Kos je rekla, da so snemali radijsko oddajo o Prešernu. Ko pa smo že pri Prešernu, je v Korenski dvorani potekala prireditev, na kateri so nastopali učenci šole Duplek in Korena. A ne samo to! Tudi na šoli so imeli šolski Prešernov natečaj, na katerem sta zmagali Lia Horvat Zupančič s svojo pesmijo Najlepši čas življenja in Karin Ludvik s svojo fotografijo Modra prihodnost. Alino Lilek bolj navduši angleščina, Julijo iz 4.c pa vse teme. Kot vemo, 5. februarja obeležujemo svetovni dan glasnega branja. Zato so učenci 7., 8. in 9. razreda brali mlajšim. Aja, pozabila sem še povedati, da so imeli na šoli tudi prireditev za slovenski kulturni praznik. Učiteljica Andreja Flis, je naredila tudi vabila za Vurko fest, na katerem lahko sodelujejo vsi učenci te šole.

Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da se na njihovi šoli veliko dogaja in je zelo zanimiva šola.

Taja, 6.a