Je prisegel, da bo zvest,
ob kapo dal je svojo pest.
Tudi ko prišel bo zadnji dan,
ponosno bo rekel, da je bil partizan.
Pretekel skoraj vse je jarke,
redko kdaj uvidel sončne žarke.
Ponosno se boril je za nas,
izognil smrti se je za las.
Ko pa Nemca ustreli,
še Hitler zbeži,
nato pa pride zadnji dan,
umre poslednji partizan.
Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b
V tem šolskem letu se je zgodilo veliko stvari na katere sem ponosna in tudi stvari, na katere bi rada čimprej pozabila.
– Glede pouka mi je zelo všeč, da smo na razredni stopnji in se selimo po razredih za večinoma vsak predmet, po mojem mnenju to naredi pouk bolj zanimiv, saj nisi v isti učilnici konstantno pet do sedem ur.
– To leto se je tudi naš razred razdelil v dva razreda. To me ni skrbelo, saj se z večino iz B razreda vidimo, če ne med odmori, tudi pri izbirnih predmetih ali obšolskih dejavnostih.
– Všeč mi je bilo tudi, da smo dobili eno sošolko pri začetku šolskega leta in sošolca po novoletnih praznikih.
– Za naslednjo šolsko leto si želim le, da bi pri nekaterih predmetih imela malo boljše ocene kot to leto, kar pa bom dosegla z več učenja.
Tia Heler, 7.a
Tam nekje za sedmimi gorami je v najstrašnejšem gozdu v najglobljem močvirju živela najbolj grozovita pošast. Imela je dolge, če ne najdaljše kremplje v vesolju, najbolj kosmate tace na Jupitru in najmanjše srce v gozdu. Torej tej najbolj grozoviti pošasti, ki je živela v najglobljem močvirju v najstarejšem gozdu je bilo ime … Pufek.
Nekega dne, ko se je Pufek odpravljal na lov, je zagledal Lady Einstein (to je krava s kosmatimi kopiti, ki je že zelo dolgo niso postrigli). Po šestih sekundah se je zaljubil vanjo, zato jo je ogovoril: “Živjo, kako ti je ime…No, jaz sem Pufek… Lady Einstein odgovori :”Sem Bilka, a lahko me kličeš Lady Einstein”.Pufek je obstal na mestu, ni mogel reči ničesar drugega kot: “Hej, a bi lahko prišla na kavo?” je komaj prepričljivo izdavil Pufek”.”Mmm no okej,kdaj in kje? “,ga vpraša Bilka. “Mmmmm, Pufkova jama 22b , ob 16.53, če ti je seveda prav?!”, ji odgovoril Pufek.”Ja z veseljem bom prišla,adijo!”, je rekla Bilka in mu pomahala v slovo. Pufek jo je še dolgo zaljubljeno gledal, ko pa je pogledal na uro je tiktakala 16.47. Pufek je hitro stekel proti domu, da bi skuhal najboljšo kavico na svetu. Skočil je čez podrto drevo, stekel do potoka in ga preplaval, a glej ga zlomka, tam so ga ujeli lovci na pošasti, ki vse pošasti dspeljejo v šolo za pošasti. Ko so ga odpeljali, pa je Bilka ravno odhajala k Pufku, na srečo (ali bolj nesrečo) ji je Pufek dal napačen naslov, namesto svojega ji je predal naslov svojega brata, ki ga je najraje od vsega posnemal. (Pufkov pravi naslov: Pufkova jama 22b , nekaj metrov stran od njegovega brata). Ko je Bilka prišla k Pufku , je bila presenečena, ko Pufkov brat sploh ni vedel kaj dela tukaj.
Zato se je Bilka odločila, da nikoli več ne gre na kavo h kateremukoli fantu. Pufek pa je v šoli za pošasti spoznal Milko, ki je bila še lepša od Bilke. Najboljše pa je bilo, da je bila Milka, čokolada.
Zoja Miholič, 6. b
Kuža Lumpi je prišel
in priboljšek si je vzel .
Vodico popil iz posode
in ulegel se med noge.
Mimo muca je prišla
in mu načrte prekrižala.
Julia Bratkovič, 3.c
V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.
Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.
“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.
Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…
Alina Bratovčak, 6. b
Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo. Na plaži smo se na hitro skopali. A še zdaleč nismo vedeli, kaj se bo zgodilo potem.
Po kopanju smo zavili v italijansko restavracijo in si naročili hrano ter pijačo. Med čakanjem smo se kratkočasili z gledanjem sladic z jedilnika. Hrano so hitro prinesli. Medtem ko smo jedli, pa se je gospe, ki je sedela zraven nas, polila limonada, vendar ni delala velike panike in hitro vzela iz zavojčka papirčke. Vse bi bilo v redu, če bi tile “robčki”, bili v resnici robčki. Namesto belih papirčkov z limoninim vonjem, je iz zavojčka pritekla sluzasto rumena majoneza. Zakričala je in hitro stekla na bližnje stranišče, iz njenega krila pa je padala majoneza na tla. Bilo je veliko majoneze, tudi na njenem stolu in mizi, zato so natakarji to hitro pobrisali. Ko je prišla nazaj, je bilo vse kot prej, le rumena packa se je poznala.
Po tem dogodku vedno dobro pogledam, kaj je napisano ali narisano na zavojčku, ko gremo na izlet v druge države.
Tia Heler, 7.a
Na veliki jasi sta živela osel in lisica. Bila sta dobra prijatelja in sta se odločila, da gresta en dan po počitnicah obiskat volka. Tam bi se skupaj drsali po ledenem ribniku. Prišel je ta dan in osel, volk in lisica so skupaj stopili na led, velikokrat pa popadali drug čez drugega. Čez nekaj dni so se spet vrnili na ta ledeni ribnik. Volk in lisica sta hitro stekla in se lovila po ribniku, edino osel ni nstopil na led. Lisica in volk sta se po nekaj urah zelo poškodovala. Le osel je ostal cel.
Osel gre samo enkrat na led.
Tia Heler, 7. a
Med poletnimi počitnicami sem z družino odšla na izlet v Rovinj na otok svetega Andreja.
Zjutraj smo se zbudili in se odločili, da bomo ta dan popestrili z izletom v Rovinj. Spakirali smo vse stvari, ki smo jih potrebovali in se peljali z avtom do pristanišča. Starša sta hitro plačala vozovnice in že smo se vkrcali na ladjo. Peljali smo se okrog 20 minut.
Ko smo zapustili ladjo, smo si na kratko ogledali otok, nato pa še malo tamkajšnje hotele. Nato smo se odpravili na plažo. Z bratcem Lucianom sva se prva odpravila v vodo. Medtem ko sta mami in ati še bila v vodi, sva se midva igrala na tamkjašnjem igrišču. Nato nam je postalo vroče in smo šli na dolg sprehod po parku, v katerem je bilo veliko sence. Tam smo naredili nekaj slik in si še pogledali plaže.
Bližal se je čas za odhod, ati je želel, da gremo domov ob petih, mami pa ob šestih. Mamina ideja je zmagala in tako smo se še sprehodili po otoku. Ko je bil čas za odhod domov, je bila pred ladjo velika gneča in smo upali, da bi prišli na ladjo, a nam ni uspelo. Ugotovili smo, da bomo morali počakati eno uro pred prihodom naslednje ladje. Tokrat smo čakali na ladjo v vrsti, z bratcem pa sva imela malico. Ko je ladja končno prišla, smo vzeli vso prtljago in odšli na njo. Med potjo nazaj smo na ladji naredili še nekaj fotografij, nato pa se z avtom odpeljali nazaj do Portoroža.
Ob koncu dneva smo se še sprehodili po Luciji. Bil je zabaven dan.
Tia Heler, 7. a
Sošolci
Lana Lara rada se igra,
Lara pa rada klepeta.
Maj se med poukom igra.
Domen se z njim smehlja,
Mia rada se uči,
saj s tem same petke pridobi.
Vanesa in Klara konje imata,
radi se z njima igrata.
Ema na nosu očala ima,
saj brez tega slepa bi bila.
Alen med angleščino se sprosti,
saj v tem času sladko spi.
Patrik med slovenščino frajerja se dela,
saj med tem časom nič ne dela.
Tim se za zombija ima,
Luka pa se mu smehlja.
Simon rim ne pozna,
saj same besede v glavi ima.
Valentina resna bi bila,
če v nepravi družbi bi bila.
Melanie face poka,
Beni se zraven joka.
Timon pametnega se dela,
saj po navadi nič ne dela.
Lia in Ajda umetnici sta,
pesmi si izmišljata.
Vsaka beseda je rimana
kot Ana banana.
Andraž balone poka,
Karolina se zraven joka.
Matija misli
in nič ne razmisli.
Maruša gleda in gleda
in nič ne zagleda
Timotej se vsem smehlja,
Res zanimiv je naš razred ta!
Maruša Tertinek in Ana Šerbinek, 6.a
Spoštovani gospod župan!
Naša gramoznica je zelo lep kraj, kjer se rada sprehajam . Moti me to, da ribiči ne odnesejo smeti za sabo, tam celo prenočijo, hodijo na stranišče kar za drevesa, se vozijo z avti okoli ribnikov in tako uničujejo in onesnažujejo gramoznico. To bi lahko preprečili tako, da bi več-krat prišel nadzornik, ki bi delil kazni, ribičem pa ne bi pustil prenočit. Moti me, da od postaje Slanič do postaje Križ ni javne razsvetljave. To bi lahko takoj popravili in to tako, da bi postavili svetilke.
Neža Lonec, 4.a
Za župana Mitjo Horvata!
Dragi župan Mitja Horvat, želim si, da bi v Sp. Dupleku naredili paint-ball. Otroci bi se zabavali. Med vikendom bi se odprl ob 18.00. Vsak bi dobil luč in puško. Ena karta za eno uro bi stala 5€, karta za dve uri bi stala 10€. Vsi otroci bi bili zelo veseli, zato vas prosimo, če bi nam to omogočili.
Jan Korošec, 4.a
