Moje ime je Urška. Sem najlepše dekle v celi Ljubljani. Imam dolge svetle lase, rjave oči in zelo rada plešem.

Nekega nedeljskega popoldneva sem se odpravila na ples na Stari trg. Najprej mi ni bilo do plesa, nato pa sem za mizo rumeno zagledala prelepega mladeniča. Hotela sem z njim plesati, zato sem v njega zaljubljeno obračala oči. Čez nekaj časa je prišel do mene in me vprašal:” Al’ hotla bi z mano plesati?” Seveda sem odgovorila pritrdilno. Pričela sva plesati. Vsi so naenkrat obstali, saj sva tako lepo plesala. Glasbila so prenehala igrati in to mojemu plesalcu ni bilo všeč. Pričel je kričati in glasbeniki so spet začeli igrati. Na nebu so se prikazali temni oblaki in začela sva plesati vse hitreje. Plesala sva proti Ljubljanici, kjer sva se trikrat zavrtela in nato izginila v valove.

Peljal me je v svojo hišo, kjer sem morala ostati dolgo časa sama, medtem ko je on nekam izginil. Ko se je vrnil, mi je rekel: “Jaz sem povodni mož in ti, Uršika, boš tukaj ostala za vedno”. Vprašala sem ga: “Zakaj sem tukaj?”. Povedal mi je, da sem tukaj, ker sem že celo svoje življenje prevzetna in nesramna. Rekel je, da tudi če se bom spremenila, bom morala ostati. Po enem letu življena s povodnim možem sem ugotovila, da je zelo bogat in bi me rad osrečil. Poročila sem se z njim in ga prosila, da se preseliva v lepšo hišo. Preselila sva se v veliko podvodno vilo z velikimi steklenimi okni in dobila sva dva mala morska psa. Ker pa sem se pod vodo dolgočasila, sem se nekega dne odpravila na površje, da vidim, kako živijo ljudje v novem kraju. Ko sem tisti večer prišla domov, sem nemudoma povedala povodnemu možu, koliko prevzetnih ljudi sem sečala. Strinjala sva se, da je čas, da jih kaznujeva.

Zdaj sva srečno poročena in imava dva otroka ter dva morska psa. Vsi skupaj lovimo prevzetne ljudi in jih kaznujemo tako, da jih zapiramo v podvodne ječe. Nočem biti prevzetna, ampak lahko rečem, da je moje življenje po tem, ko sem se spremenila, idealno.

Nika Petrišič, 8.b

Nekoč je živel moški po imenu Galjot, ki je vozil galejo in že zelo dolgo ni videl svoje družine. Vsak dan je prosil Boga, da bi še enkrat na suhem stal in da bi še enkrat videl svojo družino.

Galeja je končno dosegla kopno. Galjot je srečal mladeniča,ki je poznal Galjota, zato ga je vprašal, če ve, kako je doma. Mladenič mu je povedal, da se njegova hčerka moži, da bo njegov sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je mladeniču dal denar za sina, zlati prstan za hčerko, ženi pa je napisal pismo.

Mladenič je odnesel te darove h Galjotovi družini. Ko je Galjotova žena dobila pismo, se je zelo razveselila. V pismu je pisalo:

Draga Mojca!

Če bereš to pismo, si spoznala mladeniča, ki mi je povedal, kako je doma. Zelo sem srečen zaradi hčerke, ki se bo poročila in zaradi sina, ki bo postal duhovnik. Slišal sem, da si se ponovno poročila in upam, da si srečna. Jaz se ne bom več vrnil domov, ker vidim, da je vse v redu. Nekje bom začel novo življenje.

Z ljubeznijo,
tvoj Galjot

Ko je Mojca to prebrala, se je zjokala, saj je bila vesela, da je njen mož še živ, ampak žalostna, ker ga nikoli več ne bo videla.

Nekega dne, ko se je Mojca sprehajala po mestu, je videla Galjota, ki je zavil v majhno ulico. Odločila se je, da mu bo sledila. Prišla je do majhne pekarne, kjer je videla Galjota, ki je tam delal. Ko jo je zagledal, so se mu ulile solze, saj je bil presrečen, ker jo je spet videl. Mojca se je takoj naslednji dan ločila od novega moža in se ponovno poročila z Galjotom.

Skupaj sta živela srečno še dolgo za tem.

Nika Petrišič, 8.b

Draga Katja!

Že dolgo je tega, odkar sem te nazadnje videl. Med potovanjem na morju sem razmišljal o vašem življenju sedaj in sem bil zelo žalosten, ker ne morem biti z vami v teh trenutkih. Sprašujem se, kaj naj sedaj naredim, skočim med ribe ali se vrnem nazaj po dolgih letih. Spoznal sem nekega mladeniča, ki mi je povedal vse o vaših življenjih sedaj. Sin bo postal duhovnik, najina hči se moži in ti, Katja, upam, da si našla moža, ki te bo ljubil in te ne bo nikoli zapustil. Zraven pisma vam še pošiljam tri darove. Sinu zlat kovanec, hčeri zlati prstan, tebi pa sporočam, da me ne bo več nazaj.

Rad vas imam z vsem srcem.

Tvoj Galjot

Laura Berlič Krebs, 8. b

Draga Mojca!

Nisem te videl, odkar sem šel na morje. Zelo te pogrešam. Med potovanjem sem na morju srečal nekega mladeniča. Povedal mi je vse o dogajanju doma, da je moj sin postal duhovnik, da se hči poroči in tudi da imaš moža, novega moža, Vedi, da nisem jezen nate. Vesel sem, če si vesela ti, zato upam, da ti bo mož zvest. Upam tudi, da ste dobili darove, ki sem jih dal mladeniču. Kot izgleda, se ne bom nikoli več vrnil domov, zato ne bodite žalostni, temveč živite naprej.

Z ljubeznijo,
tvoj Galjot

Sara Glonar, 8.b

Krjavelj je nekega toplega dne opazil svojo kozo jesti sosedovo deteljo in si mislil: “Uboga Ančica, saj je vendar lačna kot volk. Naj se napase malo detelje.” Odšel je v svojo revno stanovanje.

Čez nekaj časa je Ančica še vedno premlevala deteljo v ustih: cmok, cmok, cmok. In postajalo je vedno glasneje: cmook, cmook, cmook. Ko je to slišal sosed, je ponorel in vzkliknil: “Spet ta neumna koza!” Od jeze je postal ves rdeč. Potem je spet vzklikni: “Pa saj koza ni nič kriva! Kriv je potepuški sosed, ki vedno tečnari za denar! Zdaj pa je dovolj tega!” Šel je h Krjavlju na dom ter ga prebudil. Krjavelj se je prebudil in začel zaspano govoriti: “Kaj,kaj?” Sosed je rekel: “Nič kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavel je šel po svojo kozo in jo privezal ob drevo. Koza je spet pregriznila vrv in skoraj spet pobegnila. Zato se je Krjavelj domislil, da če bo zgodaj zjutraj nabral in prinesel deteljo, mogoče sosed ne bo opazil. In res ni!

Zato je koza vedno jedla njegovo travo, sosed pa tega ni nikoli ugotovil.

Hana Mulec, 6.b

Krjavelj je nekega dne gledal k sosedu in opazoval kozo, kako je sosedu jedla deteljo. Sosed nad tem sploh ni bil navdušen. Prosil je Krjavlja, če mu lahko pomaga, da bi kozo odvadil jesti njegovo deteljo. Krjavelj je z veseljem pomagal. Kozo je vzel k sebi in ji dajal seno, navadno travo, a je ni hotela jesti. Koza je ponoči pobegnila iz ograde in se šla past k sosedu. Krjavelj je drugo jutro razmišljal in dobil idejo. Sosedovo deteljo je polil s slano morsko vodo, da je bila tako slana, da je koza niti pogledala več ni. Šel je k vsem ljudem v vasi, ki so imeli doma deteljo in Krjavelj je vsem deteljo polil s slano vodo. In tudi to zgodbo je Krjavelj pripovedoval v krčmi.

Pia Turk, 6.b