V letošnjih poletnih počitnicah sem obiskala veliko zanimivih krajev. Najbolj mi je bil všeč izlet na Roglo, kamor smo se z družino odpravili v nedeljo, 13.8.2017.

Ko smo prispeli na Roglo, smo najprej obiskali pohorsko vasico z devetimi hišicami in cerkvico na sredini. Nato smo pot nadaljevali do razglednega stolpa, ki je visok kar 30 metrov. Razgled je bil čudovit. Tako smo se počasi vrnili nazaj in pomalicali. Čez čas smo si ogledali lesene skulpture pohorskih gozdnih živali, ki so bile oddaljene le nekaj metrov stran. Lahko smo se preizkusili tudi v hoji po vrvi. Kmalu pa smo se odpravili do jezera. Tam so bili poniji, katere smo lahko jezdili. Pripeljali so tudi koze in ovce in lahko smo jih božali ali hranili. Imeli so tudi razstavo malih domačih živali: zajčke, kokoške, purane in morske prašičke. Vse smo si ogledali in bilo je res lepo. S sestrico sva si zelo želeli, da bi se peljali s sedežnico in smo se. V smeri, kamor je peljala sedežnica, pa so se pasle krave in smo morali celo vožnjo poslušati, kako so mukale. Ko nas je sedežnica pripeljala, smo se še posladkali s pecivom in se počasi odpravili domov.

Preživeli smo lep dan, poln dogodivščin. Ostal mi bo v lepem spominu.

Nina Pečar, 9.a

Nekega dne smo se odločili, da bi preizkusili kaj novega in odšli na morje tudi na kakšno drugo celino. Rezervirali smo počitnice v Tuniziji in smo radovedni, kako bo in se veselili, da bomo tudi spoznali drugo kulturo in hrano.

Zbudili smo se zgodaj zjutraj in spakirali kovčke v avto. Odpeljali smo se na letališče v Ljubljano. Vožnja je bila utrujajoča in kar dolga. Avto smo parkirali v garažo in se odpravili s kovčki na letališče, kjer smo morali oddati prtljago. Čakali smo par ur in se lahko končno odpravili na letalo. Za nas vse je bilo to prvo letenje z letalom, a je bilo odlično. Na letalu smo tudi dobili na njihov način pripravljeno hrano, z drugačnimi začimbami. Let je bil dolg, a zanimiv, saj smo opazovali naravo iz neba.

Končno smo prispeli v Tunizijo, kjer smo se odpeljali z avtobusi do prtljage. Ko smo jo prevzeli, so nas z avtobusom odpeljali do hotela. Pot do hotela je bila zelo drugačna, saj tam ljudje vozijo zelo grozno in če bi hotel prečkati cesto, bi moral stopiti na cesto, ker ti nihče ne bo ustavil in počakal, kakor je navada pri nas. Končno smo prispeli do hotela in tam dobili ključe od sobe. Prišli smo v sobo in razpakirali stvari. Takoj smo se tudi preoblekli v kopalke in se odpravili kopat. Plaža je bila čudovita, ker je bila peščena in tudi voda je bila čista. Vsak dan smo se po vsakem obroku tudi kopali, ali se pa malo sprehajali. Spoznali smo tudi veliko prijaznih, zanimivih ljudi. Ob večerih so bile organizirani modne revije, aerobika in razne druge animacije.

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo šli predpredzadnji dan jahat kamele. So zelo lepe živali, ampak takrat so zelo smrdele, ker so ravnokar prišle iz pohoda in so jih že peljali na nov pohod. Videli smo, kakšne hiše imajo, kako živijo… Ogledali smo si tudi, kako živijo beduini. Potem pa nam je tam gospa pokazala, kako peče kruh. Izlet je trajal šest ur, tri ure tja in tri ure nazaj. Bilo mi je zelo všeč. Predzadnji dan sva se z bratom še tetovirala. Bilo je zelo lepo. Uživali smo zelo, saj je bilo za nas vse novo. Moral si se navaditi, kar ni bilo tako lahko. Zadnji dan smo spakirali stvari že zgodaj in se odpravili na letališče, kjer smo še nekaj ur čakali, a smo končno nato lahko šli na letalo in smo odleteli.

Vožnja nazaj je bila zanimiva, gledali smo okolico, otoke Hrvaške. Končno smo pristali doma. Šli smo po kovčke in plačali parkirnino. Kovčke smo odnesli v avto in se odpeljali v Trojane na kosilo, ker smo bili že zelo lačni. Po kosilu smo se odpravili domov in se spočili.

Na počitnicah sem zelo uživala, spoznala veliko novih ljudi in tudi njihovo kulturo.

Amadeja Fideršek, 9.b

Moje počitnice so se začele en dan prej kot počitnice sošolcev in sošolk. V noči iz 22. na 23. junij smo namreč odšli v Švico, natančneje v mesto Bern. Tja smo se odpeljali z avtom. Vozil je moj osebni voznik – moj oče. Na sovoznikovem sedežu je sedela moja babica. Najpomembnejši ljudje pa seveda sedijo zadaj. To sva bila midva z bratom. Do Berna smo se vozili približno 10 ur. Moj oče in babica sta bivala tam od petka do nedelje, midva z bratom Renejem pa sva ostala malo dalje.

Prvi dan je bil zelo naporen, ker sem bil utrujen od vožnje. Naslednji teden sva z Renejem začela delati oz. pomagati stricu v njegovem lokalu. Prvi teden sva se še navajala, saj nisva vedela, kje je kaj. Nekaj dni sva delala v kleti, kjer sva pomagala delati sladoled. Nato sva začela delati zgoraj, kjer sva stregla pijačo, delala palčinke in se poskušala učit nemščine na tak način, da sva se pogovarjala z gosti. Moja najljubša gostja je bila »frau Obrli«, saj mi je vedno pomagala pri jeziku. Za svoja leta se kar dobro drži. Stara je namreč 89 let. Naslednje tedne sva se kar dobro znašla. Do lokala sva se vozila s tramvajem. Prve dni me je bilo zelo strah, saj sem se bal, da bom pozabil izstopiti ali pa šel na napačen tramvaj. V Švici sva se poleg dela tudi zabavala, saj tam živi tudi najina sestrična. Enkrat sem bil v njenem salonu in tam sem spoznal Slovenko. Nisem mogel verjeti, saj sem lahko spregovoril nekaj besed v slovenščini. Nato je prišla druga stranka, ki je bila lastnica kina. Nosil sem lake za nohte, njej je bilo to všeč in nama je s sestrično dala brezplačne vstopnice za film v kinu. Šli smo v kino in gledali smo nemi film, saj sicer ne bi nič razumel. Enkrat smo se šli tudi kopat, kjer mi je Rene razbil ustnico na dveh mestih. Tam smo šli jest in tudi tam smo srečali Slovenko. Vsako nedeljo smo imeli večerjo pri sestrični. Kuhal je njen fant, ki je Italijan. Vsakič so bile za predjed testenine, ki jih je pripravil na sto in en način. V Švici sem dobil zelo veliko izkušenj in naučil sem se tudi dosti novih besed. Užival sem maksimalno.

30.7.2017 smo se vračali domov. Prišli smo zvečer. Zelo sem že pogrešal dom in Slovenijo. Naslednji dan sem se šel s prijateljico iz Prekmurja kopat na kopališče v Veržeju. Kopala sva se od jutra do večera. Nato sem šel z vlakom zvečer domov. Ponoči smo šli na morje. Tam sem se tudi imel lepo, le vsega je bilo že preveč. »Rad bi šel domov,” sem ponavljal. Na morje sem si vzel tudi svoje kolo. Skoraj vsako jutro sem se vstajal ob 5.00 zjutraj, saj je bilo potem že prevroče za kolesarjenje. Vrnil sem se ob 7.00 in šel nazaj spat. Nato smo se čez dan kopali, zvečer pa sem šel spet s kolesom po otoku. Nekega dne smo si tudi izposodili štirikolesnike in se vozili po otoku. Po desetih dneh na morju sem končno prišel domov, na kar sem komaj čakal. Bil sem zelo vesel, da sem spet doma. Nato sem užival počitnice, kolikor jih je še ostalo. Vsak dan sem se potepal naokoli in se veliko vozil z vlakom, kar se prej nisem nikoli. Spet nisem bil nič doma, ampak sem vsaj spal v svoji postelji in bil v Sloveniji.

Moje počitnice so mi bile zelo všeč, spremenil bi le to, da bi bil več doma in manj v tujini. Užival sem maksimalno in imel sem se zelo lepo.

Timi Rajh, 9.b

Mommy, can we go to the park today?
I promise I’ll behave.
“Not today.“ To my dismay,
I hear her soft words utter.
“Why?“ I ask all bold and brave
As she sighs and closes the shutters.

“The park is closed,
The people are gone.“
She tries to put me back to bed.
I’m not supposed to do her wrong,
But I run out through the door instead.

“Mommy, look, the park’s alive,
All of my friends are there!“
Some men in brown have just arrived
And are taking them somewhere…

“Mommy, where are all my friends going,
Why must we stay inside?“
She takes the breath of a God all-knowing
And says “They’re the seekers, and we must hide.“

The Sun makes its way after the moon
and comes back up again.
The night is gone, and I wonder then
If I’ll see my friends anytime soon.

“Mommy, can I go outside today?
I promise I’ll be good.
I’ll run and chase the blight away
And maybe bring us some food.“

Mommy says nothing and turns away,
A tear rolls down her cheek.
“Oh, how I wish we didn’t have to stay,
We haven’t eaten all week.“
Mommy hugs me tight and starts to speak:
“That’s how we must play hide and seek.“

I go to bed and try to sleep,
But my stomach feels very poor.
I hear my mommy start to weep
When someone in brown comes through the door.

“Mommy, there’s no need to cry.
They found us last, we won!
They gave us pretty gold stars
To reward us for our fun!“
Mommy holds my hand and says “Dear, the game has just begun.“

Ilana Zoya Glisik, 9. a

Sebe vidim s službo, lepo hišo, dobro izobrazbo, dobro plačo. Veliko bi potovala po svetu, se naučila mnogo novih stvari in spoznala veliko novih prijateljev. Imela bom tudi lep avtodom.

Sara Glonar, 8.b

Upam, da bom čez 20 let imel dobro službo, lepo punco, prijazno, vse na svojem mestu, jahto, dober avto, dosti denarja, prijateljev, s katerimi bi se dosti družili …

Lan Damiš, 8.b

Imela bom moža,otroka in psa. Živeli bomo v lepi hiši z bazenom. Bom turistični vodič, mogoče bom imela svojo turistično agencijo.

Laura Berlič Krebs, 8.b

Bom izobražena, imela dobro službo, dosti zaslužila. Veliko bom potovala in imela službo, povezano s turizmom. Imela bom resnega fanta in tri pse (shi tzuja, mopsa in angleškega buldoga). Živela bom v tujini, najrajši v Španiji ali Avstraliji. Imela bom lepo hišo in avtodom.

Larisa Vauhnik, 8.b

Upam, da bom imela dobro izobrazbo in službo, veliko hišo in družino. Upam, da bom veliko potovala okoli sveta.

Nika Petrišič, 8. b

Res si težko predstavljam, kakšno bo moje življenje čez 20 let. Zares si želim, da bi imel veliko prijateljev v službi in tudi v prostem času. Vozil bom avto, imel punco in otroke, svoj dom,.. Zelo rad bi se v prihodnosti ukvarjal s športom, še pa posebej pa si želim postati učitelj športne vzgoje. Če bom imel dobre ocene, bi najraje najprej šel na tretjo gimnazijo, nato tri leta pedagoško in eno leto na dif, saj bi, če bi to uspešno opravil, lahko postal učitelj športne vzgoje. Ko bi bil še starejši, bi se upokojil, hodil na izlete, potovanja in še vedno ohranjal zdravo telo.

Luka Ciringer, 8. b

Vas je otroke kaj strah, ko po vratih rožlja z verigami? Brez skrbi to je samo Miklavž in njegovo spremstvo. Če ste bili pridni bo vse v redu.

O svetem Miklavžu poznamo posebno legendo, ki gre tako: Legenda o svetem Miklavžu izivra pri menihu Nikolaju. Menijo, da se je rodil nekje okoli leta 240 ali 270 v Patari, v bližini Mire v današnji Turčiji, bil pa je sin pobožnega Evfemija in sestre Ane. Po legendi naj bi bili njegovi starši že v letih, ko so ga dobili kot darilo nebeškega sla za njuno sebičnost. Imenovali so ga Nikolaj, po grško Nikolaos, kar pomeni zmaga ljudstva. Ko ga je stric posvetil v duhovnika, so mu umrli starši. S tem je prišel do velikega bogastva, ki pa ga je razdal med reveže. Ko je njegov stric umrl, se je odločil za romanje v Sveto deželo. Zgodba pravi, da se niso mogli zediniti, koga naj postavijo na izpraznjen škofovski sedež, zato so sklenili, da bo škof postal ta, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To pa je bil Nikolaj, ki se je pozneje goreče boril za krščansko vero, dokler ga niso vrgli v ječo. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je vrnil v Miro in tam kot škof umrl v visoki starosti okoli leta 342 ali 350. In odkar je o njem pisal prvi sv. Metod iz Konstantinopla, se je njegova priljubljenost razširila po vsej Evropi. Najprej v Grčiji, Rusiji, potem pa še na Slovenskem, v Dalmaciji, Italiji, Franciji in Nemčiji… In celo po protenstantizmu, ki je bil naperjen proti škofu obdarovalcu, ta navada ni poniknila. V Rusiji, na primer, ga ne proslavljajo le pravoslavci, temveč tudi judje, muslimani in poganska plemena, kar je pravzaprav zelo pomembno, saj je prevzel vrsto šamanskih lastnosti, med drugimi so se mu pridružili severni jeleni, značilni za Božička in Dedka Mraza. Za svojega patrona ga je vzelo mesto Amsterdam, kjer ga imenujejo Sinterklaas.

Tri zlate krogle naj bi predstavljale tri zlate kepe ali mošnje z zlatom, ki naj bi jih Nikolaj podaril trem revnim dekletom, da so se lahko poročile. Šega, da Miklavž prihaja ponoči z darovi in jih pušča v nastavljenih posodah ali nogavicah, prihaja iz te legende, ko naj bi se kepe zlata zavalile v copate mladih dam.

Miklavž pa ponoči ne hodi sam. Spremljajo ga bitja, ki se imenujejo parkeljni. Parkeljni so pravzaprav zelo zanimiva bitja. So kosmati, strašni in rogati, medtem pa še rožljajo z verigami. Po našem izročilu naj bi staršili otroke, poredne naj bi celo vzeli s seboj. Zanimivo pa je, da so bili parkeljni sprva izmišljenci iz poganskih verovanj, ki so predstavljali rajnike in duhe demone, ki so se vrnili na svoj dom in strašili domače in so jim morali živi žrtvovati, da so jih pomirili. Hudički so v Avstriji celo tako dejavni, da zvečer ustavljajo avtomobile, odpirajo vrata, stresajo potnike, jim grozijo, jih “božajo” s hrapavimi rokavicami ali drezajo z ježevkami. Poleg parkeljnov pa Miklavža spremlja še angel ali dva. V nekaterih krajih pa so se ohranile šege, ko je imel večje spremstvo. Pridružili so se mu še koza, ki je imela glavo pritrjeno na dolgi palici, darove je nosil košar, sv. Mihael je bil njegov glasnik, norec je skrbel za smeh in dražil dekleta, pa še mnogi drugi, odvisno od navade kraja.

Za konec pa še majhna rima: Sv. Miklavž nam darove deli, tudi mi obdarujemo druge ljudi.