Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mia Miholič

Vrtiljak dogodkov

Pohod na Žavcarjev vrh

Komentiraj

V torek, 10. 10. 2017, smo imeli učenci predmetne stopnje športni dan.

Zjutraj smo si v telovadnici naše šole ogledali predstavitev šole boksa. Nato smo pojedli malico. Avtobusi so malo zamujali, a nas to ni motilo. Odpeljali smo se do Spodnjega Rušnika po cesti proti Gaju. Tam smo izstopili in se po strmi gozdni poti povzpeli do koče na Žavcarjevem vrhu. Med potjo smo se večkrat za nekaj minut ustavili in počivali. Videli smo tudi veliko črno-rumenih močeradov in žabo, druge živali pa so se nas prestrašile. Našli smo veliko kostanjev, nekateri pa so ob poti našli celo nekaj užitnih gob. Šli smo tudi mimo hrušk, s katerimi smo se okrepčali. Končno smo prispeli do željene lokacije na Žavcarjevem vrhu. Zgoraj nas je pričakalo lepo vreme in čudovit razgled na dolino. V prostem času smo se družili in okrepčali s hrano in pijačo iz nahrbtnika, kot se spodobi za prave pohodnike. Potem smo krenili nazaj. Vsi smo mislili, da bo pot nazaj lažja kot navzgor, a smo se zmotili. Po poti nazaj smo se šalili in veliko smejali. Na cesti nas je že pričakal avtobus, s katerim smo se odpeljali proti Dupleku. Na koncu dneva so nas bolele noge, a smo bili navdušeni, da smo premagali tako veliko razdaljo.

Izlet bi z veseljem ponovili, vendar bomo morali to leto nabirati kondicijo, da bomo drugo leto s še lažjimi koraki prispeli do vrha.

Karolina Pernek in Mia Miholič, 7.b

To smo mi

Novinarji ponovno “korakamo”

Komentiraj

Pozdravljeni, dragi bralci spletnega šolskega glasila!

Novo šolsko leto je v teku, novinarji pa vam že korakamo naproti. Novinarski krožek, v katerem smo tokrat učenci iz sedmega, osmega in devetega razreda, se je začel že tretje šolsko leto zapored.

Spet smo z vami Ajda Rojko, Lia Horvat Zupančič, Lara Klemenčič, Tia Heler, Ema Bračko, Karolina Pernek, Melanie Žlahtič in Mia Miholič iz 7. razreda ter Žana Ivana Halužan Sagadin, Kaja Breznik in Maj Garb, ki obiskujejo 8. razred. Iz devetega razreda prihajata novinarki Nika Petršič ter Larisa Vauhnik, učiteljica Maja Ferk pa je naša mentorica.

In kot pravi  Sri Chinmoy: “Vse kar je vredno imeti, je tudi vredno deliti.”  Tako bomo to leto še posebej trdo delali in članke delili z vami. Upamo, da jih boste z veseljem brali.

Želimo vam lahkoten in hkrati živahen korak v šolskem letu 2017/18!

Vrtiljak dogodkov

Šolska trgatev

Komentiraj

V petek, 22. 9. 2017, smo se nastopajoči učenci ter učiteljici Marina Herman in Marjetka Bezjak četrto šolsko uro zbrali, da bi pripravili vse potrebno za trgatev.

Narezali smo peciva, naredili sendviče in še druge dobrote. Preoblekli smo se v starodobne Duplečane, dekleta smo si nadela krila in predpasnike, spletle smo si kite in si okoli glave zavezale rute. Fantje pa so si oblekli stare hlače, škornje ter modre predpasnike. Preden se je prireditev začela, smo še enkrat ponovili program. Nato so prišli učenci ter učitelji. Prišel je tudi gospod župan Mitja Horvat. Sicer so letos na trti, ki je stara 40 let, obrodili le trije sadovi.

Na začetku prireditve so harmonikaši zaigrali nekaj poskočnih pesmi, nato pa so Žana, Iris in Karolina predstavile klopotec, učitelj Simon Košti pa ga je v tem času sestavljal. A ker se klopotca ne sestavi kar tako, so harmonikaši zaigrali še nekaj pesmi. Ko se je klopotec začel vrteti, smo zaploskali, nato pa smo vsi odšli pred glavni vhod šole, kjer se je program nadaljeval. Ajda in Lia sta deklamirali svojo pesem, Ljudske pevke so nam zapele, predstavila se nam je folklorna skupina, ki je v ples vključila še ličkanje koruze. Nato je zapel otroški pevski zbor, za njimi pa še mladinski pevski zbor. Prireditev se je zaključila z vsem znano Golico. Ko se je program končal, smo vsi stekli proti dobrotam, ki se jih je kar vrstilo. Na mizah pred vhodom so bili marmorni kolač, jabolčni štrudel, gibanica, nekaj orehovo – čokoladnih peciv ter bučna semena in seveda obloženi kruhki.

Naslednje leto bomo trgatev ponovili in upamo, da bo trta bolje obrodila.

Mia Miholič, 7. b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Hip hop priprave

Komentiraj

Ko se se poletne počitnice bližale koncu, smo se s plesno šolo Samba odpravili v Ljubljano na poletni hip hop kamp. Ko smo prispeli, smo se z Zojo in Emo zelo razveselile, da bomo pet dni preživele skupaj.

Razpakirali smo, si ogledali sobe ter se odpravili na kondicijski trening. Po treningu smo s prijateljicama skočile v mrzel bazen, kar smo že komaj čakale. Po osvežitvi v bazenu je bil čas še za dva treninga. Bilo je naporno, a to nas ni motilo, saj smo noro uživale ob plesu in novih koreografijah. Plesali smo več vrst plesov, kot so na primer: hip hop, jazz balet, balet in disko dance. Naslednja dva dni sta potekala podobno, samo da smo imeli štiri treninge, ne treh. Imela sem se super. V ponedeljek pa se nas je veliko počutilo slabo. Veliko jih je bruhalo, bolel jih je trebuh in glava. Zato smo morali vsi predčasno domov. Še prej pa smo morali določeni otroci na pregled k zdravniku. Nekateri so celo ostali tam in dobili infuzijo. Na koncu so nam sporočili, da je šlo za norovirus, a na srečo je večini že bolje.

Res je, da ni bilo prijetno, ko nas je doletel virus, a sem prepričana, da smo se kljub temu zabavali, dobili izkušnje ter spoznali nove prijatelje. Zaključek počitnic je bil tako zelo zabaven.

Alina Bratovčak, 6.b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

S čolnom naokrog

Komentiraj

Šola se je končala, mi pa smo posedali doma. Odločili smo se, da gremo na morje. Že naslednji teden smo spakirali kovčke ter odšli.

Pot se je vlekla, peljali smo se po ovinkih, ki so bili tik ob prepadu, tako da sem večino poti gledala skozi okno. Peljali smo se štiri ure in končno prišli do želene lokacije – v Stinico. Naš apartma se je nahajal blizu manjše trgovine, v kateri so prodajali tudi sladoled. S terase pred apartmajem se je videlo morje, ki je bilo na trenutke zelo razburkano. Bilo je vroče, tako da sem odšla na kamnito plažo. Vsako leto hodimo tja, zato sem poznala vse bližnjice. Do plaže je vodila pot s stopnicami. Opazila sem, da so jih letos malce preuredili. Ko sem prišla, sem se malo razgledala, nato pa skočila v vodo. Bila je mrzla, a čista. Naslednji dan se je malce ohladilo in nastopila je burja. Ljudem je na plaži raznašalo brisače in senčnike ter zibalo čolne v vodi.

Ko je po treh dneh burja ponehala, smo se odpravili na izlet s čolnom. Odločili smo se, da gremo na Rab. To je otok, ki je gosto poseljen in privlačen za turiste. Sedela sem na čolnu in gledala morje. Opazila sem dva delfina, ki sta skakala iz vode. Izgledalo je, kot da se igrata. Ustavili smo se in ju nekaj časa opazovali. Kar naenkrat pa sta izginila in se pojavila na drugi strani. Nato smo se peljali dalje. Med potjo sem opazovala otoke ter ovce, ki so se pasle na kamnitih prelazih. Vožnja je hitro minila in že smo bili na plaži. Tla so bila peščena, voda nizka ter topla. Ko sem stopila v vodo, mi je okoli nog švigalo veliko rib. Nekaj časa smo se kopali, nato pa odšli na pijačo v mesto. Kmalu smo se s čolnom odpravili nazaj. Ko smo prišli, je bilo že temno in v vodi se je lesketalo vse polno luči.

Naslednji dan smo se odločili, da gremo na trajekt. Sicer smo dolgo čakali, a se je bilo zabavno peljati in si ogledovati morje. Trajekt je kmalu prispel, zato smo se izkrcali z njega. Z avtom smo se odpeljali k našim znancem. Pričakali so nas s tradicionalno rabsko torto, ki je bila odlična. Njihov apartma je bil od plaže oddaljen le nekaj metrov, tako da smo takoj stekli k morju in se začeli škropiti. Z Niko, tako je bilo ime prijateljici, sva hitro odšli iz vode in igrali karte. Ko smo prišli nazaj, je bila ura že čez polnoč, tako da smo se odpravili spat. Naslednje dni smo se predvsem kopali, ribarili ter si ogledovali naravo.

A vsega lepega je enkrat konec. Že čez en teden smo se odpravili proti domu. Spet je sledila dolga vožnja. Takšne počitnice bi z veseljem ponovila in upam, da se mi želja izpolni.

Mia Miholič, 7. b

Majhne skrivnosti

Intervju z učiteljicami iz podružnice Dvorjane

Komentiraj

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali podružnico Dvorjane. Spominjava se lepih trenutkov, ki sva jih doživeli tam, zato sva se odločili, da jih obiščeva. Pogovarjali sva se s tremi učiteljicami: Brigito Bračič, Miljano Palčič in Cvetko Zafošnik.

1. Kako dolgo že delate na podružnici? Ali ste pred tem delale na kakšni drugi šoli?                                                                      
Učiteljica Brigita: Jaz delam na podružnici 16 let, pred tem pa sem poučevala 1. razred na centralni šoli.
Učiteljica Miljana: Na tej šoli delam že od leta 1996, pred tem sem delala v vrtcu.
Učiteljica Cvetka: Tu delam že 37 let, prej pa sem delala 2 leti na Osnovni šoli Majšperk.

2. Katere razrede trenutno poučujete?
Učiteljica Brigita: Poučujem kombiniran oddelek tretjega ter četrtega razreda.
Učiteljica Miljana: Poučujem prvi razred ter podaljšano bivanje.
Učiteljica Cvetka: Jaz pa poučujem drugi razred.

3. Ali je delo na podružničnih šolah kaj drugačno kot na večjih šolah? Kaj po vašem mnenju so prednosti in kaj slabosti majhnih šol?
Učiteljica Brigita: Mislim, da je kar precej razlik v delu na podružničnih šolah in delu na večjih šolah. Prednost podružničnih šol je ravno v njihovih majhnostih. Tako se počutimo kot velika družina in z vsakim otrokom se lahko povežemo.
Učiteljica Miljana: Mislim, da je lepo delati na tej šoli, vse otroke lahko poznamo. Seveda ne vidim nobenih drugih slabosti, razen če kdo zboli, nimamo nadomeščanja.
Učiteljica Cvetka: Tudi meni je delo na podružnici zelo všeč, saj se lahko posvetimo vsem otrokom.

4. Ali vas učenje veseli? Ste že od nekdaj hotele postati učiteljice?
Učiteljica Brigita: Ja, mene poučevanje zelo veseli. Že kot otrok sem govorila, do bom učiteljica, ko bom velika. Tako da se mi je želja izpolnila in v tem poklicu zares uživam.
Učiteljica Miljana: Jaz sem tudi že od nekdaj želela delati z otroki, že ko sem bila sama otrok, sem želela to postati, saj sem si mislila, da odrasli ne razumejo otrok in da bom jaz takšna učiteljica, ki jih bo razumela.
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz sem si že od malih nog želela postati učiteljica. To se mi je izpolnilo in zelo uživam v tem poklicu.

5. Katera generacija otrok je bila po vašem mnenju najbolj živahna in katera najbolj uspešna?
Učiteljica Brigita: To je pa zelo težko vprašanje, tako bom rekla – vsako leto se najde generacija otrok, ki je zelo uspešna in tudi peščica otrok, ki so zelo živahni.
Učiteljica Miljana: Bi se kar pridružila temu odgovoru, saj so vsi na začetku malo živahni, potem pa so iz leta v leto bolj uspešni.
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz se ne bi spomnila generacije, ampak vem, da so bili včasih učenci veliko mirnejši in uspešnejši, kot so danes, saj si dan danes veliko več upajo in ne ubogajo ravno zelo.

6. Kateri lep in prijeten dogodek v razredu se vam bo za vedno vtisnil v spomin?
Učiteljica Brigita: Prijetnih dogodkov z otroki je veliko, lahko so zelo drobne zadeve, ki ti polepšajo dan, lahko tudi celo življenje. Zelo prijetno je recimo, če ti otrok prinese risbo ali ti pove kaj lepega.
Učiteljica Miljana: Spomnim se veliko prijetnih dogodkov z otroki. Včasih je zelo zanimivo, ko kdo reče, da je rad v šoli in da noče domov.
Učiteljica Cvetka: Doživela sem veliko prijetnih, en pa se mi je še posebej vtisnil v spomin, ko sem bila pred nekaj leti na bolniški in so mi učenci pripravili presenečenje.

7. Ali so vas učenci kdaj neprijetno presenetili?
Učiteljica Brigita: Meni se ni zgodilo veliko neprijetnih dogodkov.
Učiteljica Miljana: Tudi jaz nisem doživela veliko neprijetnih dogodkov z učenci, razen takrat, ko sta si dva učenca podajala žogo in jima je padla na cesto. Želela sta celo steči na cesto, da bi jo pobrala. Vsi smo se zelo prestrašili.
Učiteljica Cvetka: Nisem doživela veliko neprijetnosti, mogoče kakšne manjše.

8. Zakaj ste se odločile za ta poklic? Zaradi otrok?
Učiteljica Brigita: Obožujem otroke, doma imam že dve hčeri v šoli, pa še svoj razred. Velikokrat moram prisluhniti njihovim težavam in že to je prijetno, da veš, da ti zaupajo.
Učiteljica Miljana: Predvsem zaradi otrok hodim v to službo in sem vesela, da sem se tako odločila. Včasih se ti zdi, da te otroci vsak dan naučijo nekaj novega.
Učiteljica Cvetka: Meni je najljubše delo z otroki v razredu in med otroci se najlepše počutim, kot da me otroci pomlajujejo.

9. Kaj vas razveseli pri učencih?
Učiteljica Brigita: Najbolj me razveseli, ko spoznajo, da so kakšno stvar naredili narobe in jo potem popravijo. Zelo dober občutek je tudi, ko vidiš, da kakšen otrok pri učnem procesu s težavo napreduje, osvoji snov in je potem dejansko zadovoljen.
Učiteljica Miljana: Kadar vidim, da učenec zna razmišljati s svojo glavo in sicer, da vzame vse tiste informacije, ki jih je že slišal in svoje izkušnje ter jih uporabi.
Učiteljica Cvetka: Mene najbolj razveseli, da so učenci spoštljivi drug do drugega.

10. Kaj pa vas na učencih najbolj moti?
Učiteljica Brigita: Ko otroci niso iskreni, se zlažejo ali ne spoštujejo drugega.
Učiteljica Miljana: Mene tudi moti, kadar niso iskreni in mogoče takrat, ko so nesrečni, pa niso sami krivi za to.
Učiteljica Cvetka: Meni ni všeč, če so učenci nespoštljivi do učiteljic in da ugovarjajo.

11. Kaj bi počele, če ne bi bile učiteljice?
Učiteljica Brigita: Ne vem, kaj bi počela, sploh nisem imela druge rezervne službe, mogoče bi bila pa vzgojiteljica.
Učiteljica Miljana: Jaz pa bi bila modna kreatorka ali pa defektologinja.
Učiteljica Cvetka: Če ne bi bila učiteljica, bi bila zobna asistentka.

12. Katero snov se najraje učijo učenci in katero najraje poučujete?
Učiteljica Brigita: Opazila sem, da imajo učenci najraje snov, pri kateri sami načrtujejo, eksperimentirajo, to pomeni, da so sami vključeni v učni proces in ker vidim, da radi sodelujejo, je meni poučevanje toliko lepše. Jaz pa najraje poučujem spoznavanje okolja.
Učiteljica Miljana: Učenci v prvem razredu, kjer imam največ izkušenj, imajo najraje matematiko, so zelo srečni, ko imajo občutek, da že znajo računati. Zato jih z veseljem poučujem, najraje pa poučujem telovadbo.
Učiteljica Cvetka: Moji učenci imajo zelo radi matematiko in likovno umetnost, jaz pa najraje poučujem matematiko.

13. Bi želele kaj spremeniti v službi?
Učiteljica Brigita: Ja, morda to, da bi imele učiteljice oziroma učitelji na splošno malce več kompetenc pri vzgoji otrok, kar se tiče teh splošnih življenjskih navad, kot so obnašanje, prehranjevanje, ker opažamo, da otrokom tega kar primankuje.
Učiteljica Miljana: Ja, jaz bi tudi spremenila to, da se nekateri zunanji, ki niso poklicani v to, ne bi vtikali v službo učiteljev, pa včasih bi tudi kakšnega starša zamenjala. (smeh)
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz si želim, da bi se starši manj vmešavali v učiteljevo delo.

14. Bi želele še kaj sporočiti bralcem Korakov?
Učiteljica Brigita: Naj uživajo pri branju Korakov in želim, da bodo še naprej imeli tako ustvarjalne novinarje v svojem glasilu.
Učiteljica Miljana: Naj prebirajo tako, da si bodo tudi kaj zapomnili in znali ceniti otroke, saj v prvi vrsti jih je treba ceniti in imet rad.
Učiteljica Cvetka: Naj bodo uspešni.

Vsem učiteljicam se zahvaljujeva za sodelovanje in zelo zanimiv pogovor ter jim želiva še veliko uspehov.

Mia Miholič in Melanie Žlahtič, 6. a

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

4. a čez 20 let

Komentiraj

Čez dvajset let bom stara devetindvajset let. Imela bom službo in sicer bom svetovno znana klarinetistka. Potovala bom po celem svetu in igrala klarinet. Znala bom tudi odlično igrati klavir. Prav tako bom dobra športnica in se bom udeleževala krosov. Plesala bom hip hop, v katerem bom tudi tekmovala. Bom poročena in imela bom tri otroke. Ime jim bo Ema, Doris in Nik. Moj mož bo gradbenik in bo delal načrte za hiše. Naredil ga bo tudi za našo hišo. Imela bom tudi psičko, ki ji bo ime Kari.

Neža Lonec, 4.a

Čez 20 let bi bila rada frizerka, mogoče tudi manikerka, plesno društvo bi učila in si 200 psov kupila. Bogata bi postala, kar vsak dan bi spala. Tudi pevka bi bila, saj slavna bi postala. Pesmi bi pisala, od veselja bi skakala, športnica lahko bi postala, s pokalom v roki na prvi lestvici stala. Skuhala bi vam kosilo, umetnine lepila z lepilom, zajahala bi konjička in odpotovala v širni svet, ki ni smet, ampak nazaj v preteklost.

Tia Horvat Zupančič, 4. a

Čez 20 let bom veterinarka. Imela bom enega otroka in moža, ki bo skrben. Živela bom na vasi v prelepi hiši. Želim si tudi psa buldoga. Imela bom avto in malo kmetijo. Potovala bom po svetu in jahala konje. Poleti bom z družino hodila na morje. Pozimi se bomo hodili smučat na Roglo, sankat in drsat. Jeseni, ko bo imel otrok počitnice, se bomo hodili kopat na bazene. Za božič si bomo postavili smreko in jo lepo okrasili. Za novo leto pa bomo spuščali rakete.

Eneja Petek, 4. a

 

 

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Prsti

Komentiraj

Prsti migajo, žgečkajo
in se z lističi igrajo.
Včasih misliš si: “Oh, ti prsti!
Stojijo kot kakšne hiše v trsti!”

Prsti imajo tudi glavice,
ki so lahko modre, bleščeče ali pa plešaste.
Vsak prst ima tudi urnik svoj,
saj vsak misli: “Ta je moj!”

Dva palca
zjutraj prebudita zaspanca,
torej kazalca.

Potem ta kazalca prebudita sredinca,
ki se vedno spravlja na mezinca,
ki kot majhen škrat v kotu stoji,
saj se sredinca bolji.

Prstanec kot najlepši
postavlja se,
postavlja se kakor kralj,
saj misli si, da je car.

Še bolj neznosno postane,
ko prstan si nadane.
Vstane, se zbudi
in pomiga na vse strani.

Se počepne
in ušesa našpiči,
v vrsto se postavi
z glavo ob drugi glavi.
Zdaj poslušajo že vsi
kakor mušketirji.

Prvo naročilo se glasi:
“Dva piškota, torto, keks!
Skupaj zmešaj,
to ni hec.”

Ker so prsti nagajivi
in so keksi res mamljivi,
pšššt, saj nihče ne sliši
in tiho bomo kakor miši.

Prsti so že v sladki masi,
palec jo že k ustom nosi.
Kmalu skleda prazna je,
pa saj tega ne sluti nihče.

Mia Miholič, 6. a

Na krilih domišljije

Kako je Krjavelj zajahal prašiča

1 komentar

“Krjavelj se je spet odpravil v krčmo. Že ob prihodu so ga vsi po vrsti pozdravili: “Hej, kako si kej?” Krjavelj jim je razposajeno odvrnil: “Dobro, dobro.” Nekaj časa so se pogovarjali in že je beseda nanesla na hrano.

V tistem trenutku je neki moški, verjetno malo vinjen, na glas kriknil: “Jaz plačam, ha, pha, phahaa!” “Kaj pa jim boš plačal?” je vprašal krčmar. “Celega pečenega prašiča, ha, pha, phaha!” “No, ko smo ravno pri prašiču. Spomnil sem se, kako sem enega zajahal,” je začel Krjavelj. “Obeta se zgodba,” so v en glas dahnili možje v krčmi. Krjavelj je nadaljeval: “Ko sem prvič prišel na kmetijo, sem bil star okoli 10 let. Oče mi je razkazal že krave, ovce ter piščance, ki so se oglašali podobno kot jaz, kadar govorim ko. Bile so že tečne s tem: “KO, KOOOO, KO, KOOOO, KO, KOO!” Pa sem jih vprašal – Ko kaj, kdaj? Niso mi odgovorile.” Vsi v krčmi so planili v smeh. “Kako si bil neumen! Ha, ha, ha, ha!” Niso mogli nehati, dokler ni Krjavelj povzdignil glasu: “Nisem še končal!” Takoj so utihnili. “No, dobro, kje sem ostal? Aaa, že vem! Niso mi odgovorile. Potem sva šla z očetom še do prašičev. Bili so zelo zabavni – skakali so v blatu, to se je čulo: ploskks, ploooops, pljuskkk, blup, blup. Oče me je pospremil še do konjev. Bili so zelo veliki. Oče me je posadil na lisastega. Bilo je kratko, ampak sladko, saj sem po nekaj sekundah padel z njega. Mislil sem si: Lažje bi bilo jahati nekaj manjšega in počasnejšega. Spomnil sem se na prašiče. Očetu sem rekel, da grem v hišo, v bistvu pa sem še v hlev k prašičem. Sedel sem na prvega, ki sem ga videl in se oklenil njegovih ušes. Pa sva tekla in tekla in tekla še več in se je čulo tako: rop – plap plap, rop – plap plap, rop – plooooop plaaaap. Prašič se je kar naenkrat ustavil – očitno je imel dovolj, jaz pa hop, v blatno lužo. No, tako sem vsaj mislil, dokler ni po me prišel oče in mi z smehom razložil, da to ni blato, ampak gnoj. Meni se to ni….,” “Ha, ha, ha, smrdljivec mali!” so se zakrohotali možje iz krčme. Tisti, ki je bil največji in v najbolj razcapanih hlačah, je dejal: “Raje ne pripoveduj več, osmešil se boš. Ha, ha, ha!” Krjavelj pa se ni pustil motiti. “Ti boš pa izgubil hlače, saj so tako že čisto razcapane. Sto bilk na travniku in dva kosmata medveda, o bog, dajte že mir! Nisem še končal!” se je razburil Krjavelj. “Kje sem ostal?” je vprašal Krjavelj. “Pri tem, kako si smrdel,” se je zadrl nekdo iz množice. “Seveda, hvala. Meni se res ni zdelo smešno, kajti koža me je pekla, pa še smrdel sem. Izmučen sem se namenil k potoku, da bi se umil. Bil je kakih 300 korakov oddaljen. In jaz hodim, hodim in še hodim. Nato slišim za sabo: mhhhrmh, mhhhhrrr, hhrmmnhrtttt… Jaz gledam, gledam in ni nič. In spet čujem: hrhhm, hrrrrrrrrrrrrrhmmmm! In spet hodim in hodim in poslušam in voham, a voham samo sebe. Končno pridem do potoka. Se obrnem in vidim za sabo tistega prašiča, ki sem ga zajahal.” “Pa prav tistega?” vpraša nekdo iz množice, ki se je med pripovedjo zbrala v krčmi. “Ja, prav tistega,” nejevoljno odvrne Krjavelj. “Prav tisti prašič se je zlobno obrnil proti meni in me jezno pogledal in stekel za mano. Jaz sem tekel, kot so me noge nesle. Najprej sva dirkala mimo starega drevesa, nato pa sva zavila v gozd. Mislil sem, da sem se ga znebil, a sem se motil. Stal je pred mano in jezno pihal vame: phhhrhm, ppphhhmmmm, phhrhrhrmmhrmhhh! Jaz pa se spomnim na šalo in mu rečem: Glej, žirafa! In on pogleda. Kako naiven prašič, si mislim in tečem stran. A prašič se ni dal, zaletel se je vame in padel sem. V tistem trenutku sem zavpil na ves glas. Prašič se je ustrašil in stopil korak nazaj. Hitro sem splezal na drevo in tam tudi ostal.” “Je to to?” je vprašal eden iz med tistih, ki so poslušali že od začetka. “Ne, ampak skoraj,” je odvrnil Krjavelj. “Na drevesu sem prespal. Ko sem se zbudil, je bilo še vedno svetlo. Tudi prašič je zaspal, a se še ni zbudil. To sem izkoristil. Skočil sem z drevesa in se potiho odplazil stran. Ko sem bil že skoraj pri kmetiji, me je prešinila misel: Ubogi mali prašič, kaj če ne bo več našel domov!? Prašiča sem se sicer bal, a me je skrbelo zanj. Odpravim se nazaj v gozd in ga začnem iskati. Kar dolgo sem ga iskal, kajti zapomnil sem si samo to, da spi pod drevesom z listi. To pa mi ni ravno pomagalo, saj so vsa drevesa imela liste. Ko sem ga končno našel, je še vedno spal. Izgledal je kot kak dojenček – bil je prisrčen. Nekje na poti, v gozdu, sem našel vrv in jo vzel s sabo. Dobil sem idejo. Ko je prašič spal, sem mu okoli vratu zavezal vrv – ne premočno. Zaradi porivanja in vezanja se je prašič zbudil in čisto ponorel. Skakal je na vse strani. Sedel sem nanj, se močno primil uzde in zavpil: Hoj prašiček, čez tist’ griček, naj se ti ne odpuli, vmes pa še mal’ trav’ce pomuli! Šlo je dobro, potem pa sva zavila k potoku in že sem bil cel moker in nisem se rabil umiti. Priskakljala sva domov k očetu. Ko me je zagledal, je rekel: Glej, glej! Si se le umil in še prašič je čist! Zagotovo si si zaslužil nagrado. Šel je v hlev in kar nekaj časa ga ni bilo. Postalo mi je dolgčas, zato sem peljal prašiča v ogrado. Oče se je vrnil s koščkom kruha in polnim kozarcem kravjega mleka. Rekel je, da ga je ravnokar namolzel in da je še sveže. Ni mi bilo treba reči dvakrat, kar takoj sem zagrizel v kruh in ga poplaknil z mlekom. Bilo je odlično! Že dolgo nisem jedel česa takega!” je svojo povest zaključil Krjavelj. Poslušalci, ki se jih je med zgodbo kar nekaj nabralo, so zaploskali.Krjavelj se je priklonil: hvala, škrip škrip, hvala, škrip škrip. “Vsak dan bi te lahko poslušali,” se je oglasil nekdo iz množice. “Jaz tudi, jaz tudi!” so vsi po vrsti vzklikali ljudje. “Hvalo, no,” se je skromno nasmehnil Krjavelj. Pogledal je na uro in kriknil: “OOOOOOOOOOjoj, je že čez šesto! Domov pojdem nahranit živalce in zalit rastline! Adijooo!” je zasopihal Krjavelj.

“Prihranite mesto zame tudi jutri!” “Adijo Krjavelj, pa zbogom prijatelj!” so se v en glas poslovili možje v krčmi.

Mia Miholič, 6. a

Vrtiljak dogodkov

Radio Ptuj

Komentiraj

V petek zjutraj smo se Lia, Ajda, Karolina, Žana Ivana, Lucija, Eva in jaz zbrale v šoli in kot po navadi začele s poukom. Ob misli na to, da gremo čez nekaj ur na Radio Ptuj, smo vse postajale nestrpne in živčne. Ure so se vlekle še bolj kot po navadi.

Ob treh popoldan smo se zbrale na šolskem parkirišču. Kmalu sta prišli tudi učiteljici Maja Ferk in Marija Baškarad. Nekaj nas je šlo z učiteljico Marijo Baškarad, nekaj pa z učiteljico Majo Ferk. Vozile smo se približno 25 minut. Večino časa smo se pogovarjale in pripravljale na vprašanja, ki so jih nam kasneje zastavili na radiu. Ko smo parkirali, smo morali še nekaj časa pešačiti, da smo prišli do cilja. Bilo je hladno. Na našem pohodu smo videle veliko tržnic. Končno smo prišle. Pred nami je stala velika stavba – Radio Ptuj.

Ko smo vstopile vanjo, smo zagledale stopnice in dvigalo. Stene so bile svetlih barv. Vse smo hotele iti v dvigalo, a je bilo za vse premajhno. Nekatere so šle po stopnicah. Naša postaja je bilo drugo nadstropje. Tam nas je prijazna gospa pospremila do sejne sobe, kjer smo lahko pustile stvari.

20161125_153303Nekaj časa smo se še pogovarjale, potem pa so nas vodili do studia. Učiteljici sta stali za steklom in nas opazovali. Soba je bila zelo lepa. Na stenah so viseli božični koledarji, saj se približuje čas božiča, soba pa je bila bele barve. Na sredi je bila okrogla miza, na kateri je bilo okoli pet mikrofonov, računalnik in veliko stikal. Prišla je voditeljica oddaje, ga. Natalija Škrinjar, in nam razložila postopek. V sobi je bil tudi gospod, ki je skrbel za računalnik in reklame. Vse nas je bilo že pošteno strah. Voditeljica oddaje nam je povedala, da je do začetka samo še nekaj minut. Bile smo na trnih.

20161125_161334

20161125_160504Po nekaj vprašanjih smo se znebile treme in šlo je kot po maslu. Med pogovorom so zavrteli tri pesmi, ki smo si jih izbrale. Mogoče se nam je včasih kaj zataknilo, a se nismo dale motiti. Dolgo smo klepetale in se pogovarjale, približno 45 minut. Ko smo končali, nas je gospa iz radia pohvalila, se poslovila in nam povedala, da jo sedaj čaka nezabavno delo, kot je branje osmrtnic.

20161125_165005Šle smo si po naše stvari in se odpravile proti vratom. Učiteljica nas je povabila na pijačo. Vse smo si izbrale vročo čokolado.

20161125_171718Po poti do avta smo opazovale Ptuj. Videle smo celo Ptujski grad. Nebo je bilo temno, saj je bilo že pozno. Odpravile smo se domov.

Na Radiu Ptuj je bilo vsem prijetno. Seveda si obisk želimo ponoviti in upamo, da se nam bo želja uresničila.

Mia Miholič, 6. a

Ko smo prispele na Radio Ptuj, smo bile zelo živčne, saj smo bile vse prvič v živo na radiu, obenem pa smo bile polne pričakovanj ter upanja, da nas določeni znanci ne poslušajo. Skozi oddajo smo se zelo sprostile, se veliko smejale, tako da nam je čas zelo hitro minil. To izkušnjo si bom vsekakor zapomnila.😃

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Ko smo prispeli na radio, sem bila sprva zelo nervozna in malce prestrašena, a po nekaj minutah oddaje sem se popolnoma sprostila. Na radiu sem se imela zelo lepo. Šolska radijska oddaja je bila nepozabna izkušnja in z veseljem bi jo ponovila. 😉

Ajda Rojko, 6. a

Ko smo se peljale do Ptuja, smo bile zelo živčne in smo komaj čakale na oddajo. Čez pol ure se je oddaja šolski radio končno začela. Po nekaj vprašanjih smo se počasi sprostile in šlo je kot po maslu. Med prvo pesmijo smo se smejale in bile smo že čisto sproščene in tudi vesele, da je prvi del oddaje mimo. V drugem delu oddaje smo se bolj razgovorile, saj nas ni bilo več tako strah. Po koncu pa smo bile vesele, ker je bila oddaja šolski radio dobro izpeljana, ena ura pa je minila zelo hitro. To oddajo bi sigurno še kdaj ponovile, saj se nam je zelo vtisnila v spomin.

Karolina Pernek, 6. a

Vzdušje na radiu je bilo prijetno. Seveda sem bila pred začetkom oddaje zelo nervozna in v skrbeh, kako bo vse potekalo, ampak so bili ljudje na radiu zelo prijazni in nam vse razložili že pred začetkom. Med oddajo smo imeli premore, ki so bili namenjeni glasbi in med njimi v studiu ni manjkalo smeha in zabave. Ob koncu oddaje sem si zelo oddahnila in bila zadovoljna s tem, kako smo se odrezale. Bila je zanimiva izkušnja, ki bi jo z veseljem še večkrat ponovila.

Eva Zelnik, 9.a