Pozdravljeni, to je že tretji dan mojega bloga. Obstajajo ljudje, ki so drugačni. Pa ne le na videz. Razmišljajo drugače kot mi, drugače se oblačijo, govorijo. In mi to nekako vemo, ne da bi jih spoznali. Do njih se obnašamo drugače. Kot, da so manj vredni. Ljudje se ne rodijo nepopolni. Mi jih določimo. Omejimo jim dostojanstvo in precej skrčimo njihove pravice. V teh, temnih časih, se moraš boriti, da si vreden. Lahko splezaš še tako visoko, vedno lahko padeš zaradi nekoga drugega. Nočem biti pesimistična, a redko se najde kdo, ki ti bo podal roko brez, da bi mislil nase. Ampak. Obstaja. Vsi ljudje smo edinstveni, zato med nami ne bi smeli delati razlik.
Zdravo, to je drugi dan mojega nenavadnega bloga. Tudi danes bom pisala o stvareh, ki jih včasih raje spregledamo, saj smo preleni, da bi se s tem ubadali. Pa je vredno tega, da nekomu uničimo sanje? Vem in prepričana sem, da smo že vsi kdaj koga postili na cedilu, čeprav so nas takrat najbolj potrebovali. Nismo se ozirali na njihova čustva. Le odkorakali smo mimo, jih ignorirali. Vseeno pa smo vsakič znova presenečeni, ko drugi to delajo nam. Svet okoli nas se podira, ljudje pa le stojijo in gledajo. To počnemo vsi. Nezavedno. Brez sramu. Tudi, če je kdo še tako “čuden”, v sebi skriva zgodbo. In ne moremo ga odsloviti, preden te zgodbe ne preberemo.
Danes sem začela pisati svoj blog, ki bo govoril o nenavadnem in to bo tudi sam, za nekatere morda nepopoln. In vem, da me zdaj obsojate. Na podlagi besed. Nezavestno, a vseeno dovolj pristno, da se tega zavedam. Tako obsojamo tudi ljudi. Iz razlogov, za katere sploh ne vemo. Njihove odgovore iščemo v nas samih. Ampak velikokrat pozabimo na to, kako jih s tem lahko prizadenemo. Vsi smo nenavadni, edinstveni in posebni. Nihče ni popoln. Zato je obsojanje odveč.
Intervjuvala sem Klemna Kosija, ki je odličen slovenski smučar. Veseli me, da si je vzel nekaj časa in mi odgovoril na vprašanja.
1. Kakšni ste bili v šolskih klopeh, ste imeli radi šolo?
Bil sem živahen in igriv, vendar tudi poslušen in spoštljiv do učiteljev. Šolo sem imel rad predvsem za druženje in šport, pri pouku pa sem se marsikaj naučil.
2. Trenutno ste odličen smučar, ste si to vedno želeli ali so se Vaši cilji skozi leta spreminjali? Si lahko sploh predstavljate življenje brez smučanja?
Zmeraj je bila to moja največja želja in že v osnovni šoli sem se ukvarjal s smučanjem. Že takrat sem imel kar nekaj treningov, ki so se prekrivali s šolskim urnikom.
3. Kdaj ste se začeli zanimati za ta zimski šport in začeli resno trenirati?
Že od samega začetka, ko sem stopil na smuči, sem se zanimal za ta šport, ki sem ga vedno jemal zelo resno, sploh od takrat, ko so se začela tekmovanja, v drugem ali tretjem razredu, nato pa sem ga jemal vsako leto bolj resno.
4. Začela se je nova sezona v smučanju in Vi že blestite. Kako se pripravljate, tudi čustveno, na tekmovanja svetovnega pokala?
Na tekmovanja se pripravljam nadvse resno, namreč priprava na tekmo sega že zelo daleč v predtekmovalno obdobje, v poletje, ko se pripravljamo na ledenikih ali na kondicijskih treningih, sedaj pa je urnik tekmovanj med sezono zelo zgoščen, tako da opravimo le še nekaj treningov, čustveno pa se tudi stopnjuje napetost pred tekmovanjem, začneš se že kar nekaj dni pred tem v mislih osredotočat na pomembno vožnjo.
5. Ste pred startom kdaj živčni, kako premagujete ta stres?
Pred startom sem včasih napet ali imam tremo, vendar to nadomestiš in premagaš s koncentracijo. Tako, da si rečeš, da si to sposoben, da si za to trdo delal in je zdaj tvoj trenutek, da se dokažeš, si rečeš, da si to sposoben, povežem pa tudi zaupanje do Boga, verjamem, da mi bo pomagal.
6. Kot izjemen športnik ste zelo prepoznavni, kako to vpliva na Vas?
Sam se ne počutim tako zelo prepoznavnega, se družim oziroma tekmujem s športniki, ki so slavni po vsem svetu. Seveda, mi je všeč, če me kdo prepozna na ulici, vendar to nikakor ne vpliva na moje razmišljanje, samopodobo ali odnos do soljudi. Šport je na prvem mestu in tako se tudi mora športnik tudi vesti.
7. Življenje ima včasih vzpone in padce. Ste kdaj želeli odnehati in opustiti vse za kar ste tako trdno delali?
Nikdar si tega nisem želel, res, da mi ni šlo zmeraj vse po načrtih, sem pa vedno vedel, kakšni so moji cilji, jim sledil in vztrajal, dokler je mogoče.
8. Vas Vaša družina podpira?
Moja družina me podpira, niso pa ves čas tako trdno verjeli, bili so časi, ko so me celo hoteli preusmeriti na drugo športno pot, vendar moje želja po tem športu je bila izjemno močna, nikakor se nisem pustil, to so sprejeli, me razumeli in mi pomagali pri mojih ciljih še naprej.
9. Kakšen odnos imate s trenerji in smučarskimi kolegi?
S trenerji imam dobre odnose, včasih tudi preveč odkrite, tako da so kdaj tudi jezni na mene, ali obratno. Vse to v duhu po boljšem smučanju in seveda, tudi sam razmišljam o trenerskih zadevah, kar jim pač ni vedno všeč. Vendar, če so na koncu rezultati, so vsi zadovoljni. S smučarskimi kolegi imam korekten odnos, ne gojim posebnega prijateljstva, vendar si med seboj pomagamo in se cenimo.
10. Ste v vaši karieri doživeli kakšno nadvse smešno izkušnjo, ki Vam še zdaj prikaže nasmešek?
Seveda, to se mi je večkrat zgodilo. Enkrat sem bil tako jezen v cilju da sem zlomil palico, trener me je kregal, vendar mi je bilo za to vseeno, saj mi je rezultat toliko pomenil. Ni prav, da sem to naredil, zato mi gre sedaj na smeh, ko sem se umiril in znam bes ter čustva zadržati, biti obziren do drugih in prepustiti stvari, kot morajo biti. Tako se mi tudi ni več potrebno ukvarjati s takšnim ravnanjem v cilju, saj so ponavadi rezultati tudi boljši.
11. Praznični dnevi so že v teku. Kako praznujete ta del leta? Kaj so Vaše božične stalnice?
Božični večer praznujem v družinskem krogu, kot se to tudi spodobi. Vendar naslednji dan, ko je božič zares, pa smo zadnja leta že odšli na pot na tekmovanje. Do novega leta smo po navadi tudi že nazaj, tako da za tisti dan ali dva, kar imamo na voljo, ostanem kar doma ali v bližini svojega doma.
12. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?
V prihodnje si želim nadaljevati po zastavljeni in tako želeni športni poti, najraje pa bi videl, da bi šla še navzgor. Nisem več med najmlajšimi, so pa najstarejši kar nekaj let starejši od mene. To mi je tudi cilj, da bi ostal v tem, kolikor dolgo bo mogoče.
13. Bi radi še kaj sporočili vsem mladim, nadobudnim športnikom?
Vem, da ima vsak svoje cilje, za katere se je vredno boriti, navkljub vsemu se nikdar ne smete vdati, verjeti morate v svoj uspeh. In vedite, vedno obstaja pod do cilja, čeprav je lahko ta zelo težka. Tisto kar imate radi, delajte s srcem, tako bo vse lažje.
Bliža se konec letošnjega leta. Obeta se nam nov začetek in s tem tudi novi upi in želje. Vsak si želi kaj spremeniti in to je idealen čas za to. Pri novinarskem krožku, mi je bil najbolj všeč način dela ter razni članki o dogajanjih na šoli. Najmanj pa mi je bilo pri srcu prepisovanje drugih del. V prihodnjem letu si želim predvsem zdravja, uspeha in sreče. Upam, da mi bo vse to uspelo uresničiti, drugim učencem pa želim praznično novo leto ter veliko nepozabnih trenutkov.
Mia Miholič, 8.b
bty
To leto je bilo zelo zanimivo in polno veselih trenutkov in skritih želja. V naslednjem letu upam, da bom še vedno zdrava in vesela, ter da bom imela še vedno dobre ocene in tudi boljše pri nekaterih predmetih. Všeč mi je, da je to leto novinarski krožek postal izbiren in pri njem lahko dobivamo ocene. Zelo me je navdušilo, da smo to leto dobili tudi šolski radio. V tem letu mi je morda le manjkalo včasih motivacije, zato upam da bo me leto 2019 pozitivno presenetilo.
Tia Heler, 8.a
bdr
Leto 2018 je bilo zelo zanimivo. Bilo je polno novih spoznanj in veselih trenutkov, pa tudi takšnih, ko sem spoznala, kaj so pravi prijatelji in kdo so tiste osebe, katere mi v življenju res stojijo ob strani. Zdi se mi, da sem si v letu 2018 upala dosti več, kot sem si v prejšnjih letih in sem zaradi tega tudi dosti več doživela.
Letos smo šli s šolo v Koper, v šolo v naravi. Teden, ki sem ga preživela s sošolci na slovenski obali je bil neverjeten. Čeprav mogoče zveni klišejsko, smo se s sošolci dosti boljše spoznali, stekel je marsikateri pogovor in ogromno smo se smejali. Prav tako smo navezali nove stike z učenci iz Cerkvenjaka, ki jih pridno vzdržujemo.
Negativnih spominov na leto 2018, vsaj ko pomislim na hitro, nimam. Zdi se mi, da se je vse zgodilo z razlogom. Iz vseh storjenih napak v tem letu sem se nekaj naučila in jih ne jemljem kot nekaj slabega.
Na splošno pa leto 2018 oklepajo predvsem lepi trenutki in hvaležna sem za vse tisto, kar sem imela v tem letu priložnost doživeti.
Kar se pa tiče želja za naslednje leto, glavno, da smo živi in zdravi ter veseli in z zdravo pametjo.
Ajda Rojko, 8.a
bty
V letu 2019 si želim veliko lepih ocen in uspeha v šoli. Pri novinarskem krožku si želim še več dela v skupinah in opravljanje intervjujev. Upam, da bomo na koncu leta izdali tudi svoj časopis, saj menim, da bo ta zelo zanimiv. V tem letu pa mi ni bilo všeč, da da smo samo enkrat delali v skupinah. Upam, da bomo še naprej delali veliko prispevkov. V šoli mi ni bilo všeč, da nismo imeli dramskega krožka, saj bi se ga z veseljem udeležila. Všeč mi je bilo, da smo imeli že veliko prireditev.
Zara Šauperl, 7.a
bty
V letu 2018 mi je bilo najbolj všeč to, da sem uspešno končal 8. razred in da sem se začel ukvarjati z športom. V prihodnjem letu, si pa želim več lepih trenutkov in ocen, predvsem pa zdravja in sreče. V novinarskem krožku mi je bilo najbolj všeč to, da sem dobil dobro oceno in da sem spoznal osebo, ki je sicer ne bi. V prihodnjem letu si pa želim še več dobrih ocen in obilo znanja.
David Ferčec, 9.a
bty
V letu 2018, mi je bilo najbolj všeč, da smo lahko priredili dva šolska diska, v letu 2019 pa si želim, da bi uspešno končal 9. razred. Pri novinarskem krožku mi je bilo najbolj všeč, ko smo se kljub trdemu delu kdaj pa kdaj nasmejali.
Erik Žižek, 9.b
V letu 2019 si želim, da bi bila bolj uspešna v šoli in na drugih področjih. Želim si tudi, da bi bila srečna, bi se imela fajn in uživala v življenju. V tem šolskem letu se mi je najbolj vtisnilo, ko smo delali intervjuve z znanimi osebami. Tu mi je bilo najbolj všeč, da smo si lahko sami izbrali osebe, ker prejšnja leta smo si samo lahko izbrali učitelje. Jaz sem si izbrala Marcosa Tavaresa, ker je moj vzornik in je najboljši strelec lige in Nk Maribora vseh časov in igra nogomet. V nadaljnem pri novinarstvu si želim več intervjujev in več objavljenih člankov o dogodkih, ki bi jih sama objavila. In to mi tudi ni bilo všeč.
Lara Klemenčič, 8.a
V sledečem letu 2019 si želim uspeha na šolskem in plesnem področju, novih dogodivščin in potovanj, pri novinarskem krožku pa si želim, da bi lahko pomagala narediti radijsko oddajo. Upam, da se bo v novinarskem krožku obdržalo to, da bomo še vedno pisali toliko prispevkov, v tem letu pa ni bilo všeč, da smo imeli samo eno anketo. Na sploh v šoli mi je bilo všeč, da prireditve niso predolgo trajale in so bile zanimive, ni mi pa bilo všeč, da nismo imeli dramskega krožka in premalo delanja v skupini pri pouku.
Alina Barbarič, 7.a
Leto 2018 je bilo zelo uspešno in polno nepozabnih trenutkov, na primer rokovanje s predsednikom na 40. letnici naše šole. Še dobro se spomnim trenutka, ko sem bila izbrana za voditeljico te proslave. Ne smem pa pozabiti na znanje, ki sem ga pridobila. Fizika in kemija sploh nista tako zahtevni, kot sem si mislila. Prav tako sem spletla nova, nepozabna prijateljstva. Ponovno obiskujem novinarski krožek, kjer je moj cilj do konca 9. razreda objaviti več kot 100 člankov.
Upam, da bo leto 2019 ponovno uspešno in razburljivo, polno veselih trenutkov in nepozabnih dogodivščin. Da bomo vsi zdravi ter srečni.
Lia Horvat Zupančič, 8.a
V letu 2019 si želim, da se imamo fajn in se veselimo. Želim si, da bi bila uspešna. Najbolj se mi je vtisnil novinarski krožek. Pri njem imam veliko lepih in zanimivih spominov. Zanimivo mi je, ko smo delali intervjuje z različnimi osebami.Pri tem mi je bilo všeč, da sem lahko intervjuvala Dolores Ponoš, ki je znana slovenska slikarka.
Valentina Stevanovič, 8.a
To leto je bilo napeto in polno presenečenj. Zelo mi je bilo všeč, da sem dobila veliko novih izivov in dobrih prijateljic, ki mi vedno stojijo obstrani. So pa tudi stvari, katerih se raje ne bi spominjala… V novem letu, ki se nam hitro približuje, želim vsem učencem: da bi se vsi imeli radi, se veliko družili, smejali in se v šoli veliko novega naučili ter novega spoznali. Sama pa si želim, da bi leto končala z lepimi ocenami, ter da bi v letu, ki prihaja, bila vesela, zdrava in srečna. Lepe praznike in srečno, veselo in zabavno leto, ki prihaja….
Karolina Pernek, 8.b
V tem letu se je zgodilo veliko zelo lepih stvari. V šoli smo sklenili nova prijateljstva, dobili lepe (in slabše) ocene in doživeli zelo lepe trenutke. V naslednjem letu si želim enake stvari, predvsem prijateljstva in seveda zdravja.
Ema Bračko, 8.b
V tem letu si bom najbolj zapomnila vsi poletne dneve in smeh, ki sem ga imela s prijatelji, zabavni odmori s sošolci. Spoznala sem tudi nekaj novih oseb, ki si mi polepšale dneve.
Med šolskimi odmori je vedno pestro. Za večino učencev je to najljubši del pouka. Učenci se med odmori običajno zadržujejo v učilnici in se pomenkujejo. Mlajši se lovijo po hodnikih, igrajo ali skačejo po razredih. Moji vrstniki se predvsem pogovarjajo ter obiskujejo paralelko. Večina pa jih po malici prepisuje naloge ter je sadje. Šolski odmori so predvsem čas, da si otroci oddahnejo, zabavajo in pripravijo na pouk.
Mia Miholič, 8. b
Naši šolski hodniki so zmeraj polni. Vsaki odmor pa tudi še v začetek ure. Po njih se sprehajajo tisti največji, tisti najmanjši ter drugi delavci šole.
Vsak dan ob približno enakem času, se na hodnikih dogaja enaka stvar. Naprimer na tej strani, ko imamo učilnice starejši učenci ter 4. razred, ponavadi srečaš večinoma sedmošolke kako sedijo na klopcah ter klepetajo o fantih. Fantje posedajo na spodnjih kavčih ali pa po hodnikih koga lovijo. Nas, osmošolce, vidiš na hodnikih redko kdaj. Razen če je kateri sošolec dežuren ali pa ne želimo biti v razredu kjer je vedno glasno. Devetošolci do zadnje minute sedijo v jedilnici, ko pa zvoni iščejo v kateri učilnici so. Tisti najmanjši tekajo po šoli, se skrivajo ali pa se pogajajo za sladkarije. Včasih ti dajo še kakšno petko ali pa kepico.
V glavnem vedno se kaj dogaja, če ne druga izveš kaj novega, spoznaš kakšnega novega prijatelja ali pa se zameriš učitelju, ki te opozori da moraš jesti v jedilnici oziroma ne smeš tekati po šoli.
Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 8. a
Med odmori je pravi čas, da učenci zaživijo, saj med poukom skoraj nimajo časa, da bi se pogovorili, si prepisali naloge, lovili, metali torbe in peresnice. Komaj v odmorih vidiš, kakšni so tvoji sošolci. Recimo v našem razredu je najljubše opravilo učencev metanje peresnic brez dovoljenja, včasih pa so tudi posamezniki, ki raje dajo tujo torbo v koš za smeti ali pa si jo samo podajajo po razredu. Med glavnimi odmori učenci ne pomislimo na malico. Punce najprej pomislimo, kdo te je že včeraj prosil, če mu posodiš svojo nalogo za prepisati, fantje pa na to, kateremu sošolcu bodo odnesli torbo na ženski WC. Kljub vsem nevšečnostim, ki jih lahko doživiš v odmoru, je še vedno to najljubši del dneva večini učencev, ki ne razmišljajo samo o učenju.
Alina Barbarič, 7. a
Odmori so na naši šoli zelo pesti.Učenci se lovijo, pogovarjajo, obrekujejo učitelje, prepisujejo naloge in si po razredu podajajo predmete, kot so na primer papirnati robčki, radirke, peresnice in še veliko več stvari. Včasih tudi kaj ušpičimo, česar ne bi smeli.
V glavnem, med odmori ti nikoli ni dolgčas, razen če te učitelj napodi v razred.
Zara Šauperl, 7. a
Med odmori se skoraj nič ne dogaja. Veliko jih sedi na klopeh pred učilnicami ali pa sedijo v učilnicah in na mizah. V učilnicah pa prepisujejo nalogo, rišejo po zvezkih in pišejo v njih. Velikokrat pa se tudi pogovarjajo, kaj se je dogajalo po šoli. Ta mesec so se začela spraševanja in se jih veliko uči. Med glavnim odmorom pa jedo malico tudi na hodnikih.
Lara Klemenčič in Valentina Stevanovič, 8. a
Med odmori se dogaja veliko stvari, ki jih učitelji spregledajo. Na primer, učenci prepisujejo naloge, se pogovarjajo, lovijo, premikajo mize, se smejijo, pišejo po tabli ter si tudi mečejo papirčke. Moji vrstniki pa obiskujejo druge razrede in dežurnega učenca. Med šolskimi odmori je vedno pestro saj takrat poiščemo kotiček kjer ni v bližini učiteljev.
Melanie Žlahtič, 8. b
Na šolskih hodnikih se dogaja marsikaj. Mnogi se učijo, pogovarjajo in delajo domače naloge. Večkrat lahko slišiš tudi kakšen zanimiv in napet pogovor.
V petek, 14. 9. smo se kot šola udeležili čistilne akcije. Ure so bile skrajšane in takoj po malici smo krenili na delo.
Zbrali smo se pred šolo, si nadeli gumijaste rokavice ter pričeli z delom. Razdelili smo se po razredih.
Osmošolci smo se odpravili po šolski poti, ki nas je vodila do bloka. Od tam pa še do potoka in nazaj. Med potjo smo nabrali kar nekaj odpadkov. Pravzaprav smo bili kar presenečeni, kaj vse ljudje “odložijo” v naravo. Našli smo vse, od plastičnih plastenk do cigaretnih ogorkov. Ob poti smo pobrali tudi star, zavržen noš.
Naše črne vreče so bile že do vrha polne, zato smo se sprehodili do avtobusne postaje in jih tam predali naprej. Dober občutek je, ko veš, da si naredil nekaj, kar bo pomagalo zemlji in s tem tudi nam, tako da smo lahko zadovoljno sneli rokavice in končali z delom.
Odpravili smo se nazaj, proti šoli. Pouk se je nadaljeval. Čistilno akcijo smo odlično opravili, hkrati pa nam je čas hitro minil saj smo se zabavali. Upam, da bomo to še kdaj ponovili.
Bilo je nekega sončnega, pa vendar svežega poletnega jutra. Z družino smo se odpravili na izlet s čolnom.
Med vožnjo sem opazovala lesketajoče se morje. Bili smo namenjeni proti otoku Ciganki. Nisem še slišala za ta otok, a sem upala, da bo zabavno. Moje sanjarjenje je predramil snežno bel galeb, ki je letel tako nizko, da se je z njegovim svilnatim perjem dotikal razburkane gladine.
Prispeli smo. Kamnite stene otoka so sijale v mavričnih barvah, ki so se prelivale v živih odtenkih. Vse okoli so rasle čudovite sredozemske rastline. Voda je bila prijetno osvežilna, a vse naokoli je mrgolelo glasnih turistov. Čez nekaj časa smo se napotili nazaj.
Kar naenkrat pa je voda pred nami močno vzvalovala. Ustavili smo čoln. Nato je tik ob ladji iz vode planil delfin svetlo modre barve. Za njim pa še cela jata, v kateri je bilo vsaj dvajset delfinov. Kot, da bi imeli svojo točko, so se vrteli in skakali iz vode. Z veseljem sem jih opazovala. Bili so tako zabavni in bredrzni. Fotografirala sem jih. Vsakič so se znova in znova vračali k čolnu, plavali pod njim in se nato pojavili nekje bogu za hrbtom. Sonce je počasi zahajalo za prelepe griče. Morali smo nazaj. Delfini so nam še nekaj časa poslušno sledili, nato pa obupali in odplavali stran.
Zelo sem vesela, da sem imela možnost ogleda delfinov. To je res redek pojav in želim si, da bi to občutila še kdaj.
15. junija smo v Kulturnem domu Korena pripravili slavnostno akademijo ob obletnicah naših šol – 40 let matične šole, 120 let podružnice Zgornji Duplek ter 125 let podružnice Dvorjane. Prav zato smo se nastopajoči še bolj potruditi.
Pred enim mesecem smo prvič izvedeli za idejo učiteljev, natančneje med uro angleščine. Takrat so nam oznanili, da plešemo dunajski valček na prestižni prireditvi. Še vedno se sprašujem, zakaj so izbrali nas? Je to čast, breme, ovira? Seveda se nam je ideja sprva zdela neizvedljiva in neumna. Imeli smo prav, vsaj na začetku. Koraki so bili zahtevni in učitelji so z lahkoto iskali še druge napake. A očitno nam je kritika pomagala, saj se je kmalu videl očiten napredek. Skoraj vsak dan smo imeli enourni trening, največkrat v telovadnici.
Mogoče sem malo preveč pričakovala od nas. Mislila sem, da bomo odlični, a bili smo le amaterji, popolni začetniki. Smo pa to z vajo nekako dosegli. Med treningi smo se velikokrat dolgočasili. Učitelji so mislili, da bomo vso znanje kar vsrkali kot spužve, a to je praktično nemogoče. Vaje so bile naporne, mi pa brez energije. Na to smo se kmalu navadili. Odpadale so nam šolske ure, kar je bilo po eni strani zelo dobro.
V sredo, torej dva dni pred prireditvijo, smo prvič vadili v korenski dvorani. Vaje so bile tam veliko bolj sproščene. Imeli smo veliko več prostora in časa, ki je bil za naš nastop ključnega pomena. A kar nekaj stvari še vedno ni funkcioniralo. Vaje smo imeli še naslednja dva dneva. Ne bom lagala, bilo je zelo težko. Osvetlitev, zvok, prostor, oblačila. Vse je moralo biti popolno.
Napočil je petek, dan prireditve. Nastopajoči smo se zbrali že uro prej in dodelali še najmanjše detajle. Natanko ob uri je v dvorano stopil predsednik Slovenije Borut Pahor. Prireditev se je lahko pričela. Najprej smo stali ob slovenski himni, ki jo je prelepo zapel pevski zbor, nato pa so ravnatelj, župan in seveda voditelj države imeli govor. Na prireditvi smo lahko videli še folklorno skupino, šolski bend, Kekca s Pehto in Bedancem ter že prej omenjeni zbor, ki je ob spremljavi učitelja Primoža zapel večkrat. Pridružil se mu je tudi nekdanji učenec naše šole, Tim Ribič, ki je za tem imel še svoj solo. Povodnega moža, ki sta ga deklamirali učenki iz petega razreda, pa smo zaplesali mi, s pomočjo učiteljice Andreje. Predstavili so se nam plesalci plesne šole Samba, najprej mlajši učenci, nato pa še člani. Vse pa so lepo povezali učenki Lia in Lana ter gospod Štefko Bratkovič, ki so na odru uprizorili pravi igro.
Med predstavo pa so si gledalci lahko ogledali tudi kratke filmčke, ki so bili posneti na šoli. Našo prireditev, ki jo je pripravila učiteljica Nevenka Jesenik, pa je s čopičem končala Neža, ki je slikala ves čas prireditve. Ob koncu smo se lahko še posladkali z dobrotami.
Čeprav je bilo za to potrebno veliko vaje, smo veseli, da smo bili del tega, saj je bila prireditev odlična. Trud se vedno izplača.
Začelo se je kot vsako leto poprej. Nekateri nad njim niso bili pretirano navdušeni, drugi pa so ga že nestrpno pričakovali. Letošnje šolsko leto. Bilo je polno padcev in vzponov.
Poletnih počitnic je bilo konec in že so nam ramena oteževale torbe. Po dolgem času smo spet videli sošolce ter seveda učitelje. No, nas, sedmi razred, pa je čakalo presenečenje. Razdelili so nas na dva dela. Nekatere želje so bile pri tem izpolnjene, druge ne. A vsi smo pogrešali dolgoletne prijatelje. Na to se dolgo nismo mogli navaditi, smo pa spoznali, da razdalja ni ovira.
To je bila le ena izmed ovir, ki nam jih je ponudila šola. Kot vedno smo se morali veliko učiti, brati ter si zapisovati. Dobili smo namreč kar nekaj novih predmetov. Pa ne le njih, po dveh poletnih mesecih je šolski prag skupaj z nami prestopila tudi nova sošolka.
Začetek se je zdel varljivo sproščen, saj smo se še spoznavali in na urniku ni bilo testov in spraševanj, a kmalu se je snovi nabralo. Vsako uro si moral biti pozoren. Doma si moral ponavljati. In še in še. Priznam, da je to včasih zelo težko, ampak kmalu smo ujeli ritem. Šola pa ima – na našo srečo – tudi zabavne dneve. Imeli smo športne, tehniške ter kulturne dni. Sedmi razred smo obiskali tudi primorski del Slovenije, imeli smo namreč šolo v naravi. Ker je naša šola letos dočakala 40 let, pa je bilo še toliko boljše. Sodelovali smo na Prešernovem natečaju.
Konec šole in s tem začetek počitnic se hitro bliža. Do zdaj je šlo dobro, upam, da se bo na koncu tudi tako zaključilo. Pridobiti moramo še kar nekaj ocen. Letošnje šolsko leto je minilo zelo hitro, no, tako se mi vsaj zdi. Za nami je veliko vloženega truda in upam, da bo naslednje leto še boljše in uspešnejše. Kakor koli pa se mi bo to leto vtisnilo globoko v spomin.
