…….SE NADALJUJE…..

Pa je le prišel končno moj najljubši del potovanja po Avstraliji.. Namreč sem si zelo želela iti v Sydney.

V nedeljo zjutraj sva se poslovili od sorodnikov in nadaljevali pot. Od Gold Coasta naju je čakalo le 100 kilometrov do Byron Baya. To je največje surfersko središče v Avstraliji. Ko sva prispeli v Byron Bay, sva odšli na najbolj vzhodno točko Avstralije, kjer je bil postavljen svetilnik. Ta točka je zelo skalnata, zato nisem mogla verjeti, ko je na pečini sedel človek in lovil ribe. Ne vem, kako je sploh prišel tja. Iz svetilnika je bil prečudovit pogled na morje . V daljavi so se videli kiti, ki so prihajali na površje vdihovati zrak. V Avstraliji sva jih videli več kot na Norveškem. Z mami sva po svetilniku odšli na plažo, ker je bila lepa, turkizna voda in peščena plaža. Tam sem se igrala s peskom in bila cela peščena. Potem sva raziskovali trgovinice, ki jih je ogromno. Kupila sem si kratke hlače, kasneje pa še zmrznjen jogurt. Okrog 15.00 sva odšli do campa, kjer sva spali. Kamp je imel male mobilne hiške, najrazličnejših barv. Spali sva v rumeni hišici. V hišici je bila samo postelja, mali hladilnik, metla, in grelnik. Hišica ni imela navadnih vrat, imela je kovinska vrata z luknjami in navadno zaveso, saj je bila ta hiška načeloma namenjena ljudjem , ki pridejo v Byron Bay poleti. Midve sva bili tam pač v avstralski zimi. Zvečer sva se sprehodili do centra Byron Baya, kjer sva odšli na jufko in nato na plaži gledali najlepši sončni zahod, kar sem jih jaz kdaj videla. Naslednji dan sva se odpravili v Port Maquarie. Tam sem meter od sebe videla delfine. En delfin je skočil iz vode tako blizu mene, da sem se prestrašila in skoraj padla v mrzlo vodo. Potem sva odšli v nakupovalni center. Spali sva v hotelu, kjer je bila lastnica sitna Kitajka, ki je vpila na naju, da sva prepozno prišli. Komaj sem zaspala, saj sem vedela, da bom naslednji dan že v Sydneyu.

Naslednjič pa sledi moj najljubši del potovanja SYDNEY…

….SE NADALJUJE….

Mia, 8. c

……SE NADALJUJE…..

Pa sva se obrnili na jug, proti Sydneyu.

Tistega dne sva spakirali in se odpravili na 2700 km dolgo pot. Ponovno sva odšli v Mission Beach, ker nama je bilo tam tako zelo všeč. Naslednji dan sem se jaz želela kopati, vendar se na začetku nisem mogla, saj so skakali s padali in je bila plaža zaprta. Ostalo mi je le 15 minut za kopanje.

Nato sva se odpravili proti Arlie Beachu. Ker sva tja prišli bolj zvečer in se mami ni dalo kuhat, sva odšli v neko korejsko restavracijo, ki se je imenovala Korean bbq. Tam sva si privoščili korejski žar, sami sva si pekli prirpavljeno meso in zelenjavo, ki so nama jo postregli na zlatem pladnju v obliki krave.

Zjutraj, ko sva se zbudili, sva videli, da imajo postavljeno neko tržnico, odšli sva pogledat. Tam sem si hotela narediti francoske kite, v katere ti vpletejo umetne lase. Vendar ni bilo časa, ker se je nama že mudilo na White heaven beach. Baje je to je druga najlepša plaža na svetu. Ta plaža je edina plaža, ki ima bel, droben pesek. White heaven beach je bila ena izmed mojih najljubših doživetij v Avstraliji. Bilo je zelo lepo in občutek, ko ležiš na tem pesku, je božanski. Ko sva se vračali, se je že začelo temniti.

Naslednjega dne sva odšli v Mt. Morgan. To je bilo rudarsko mesto, kjer so kopali zlato. Prespali sva v nekem čudnem hotelu, kjer sva bili sami v hotelu. Zato so pozabili vključiti toplo vodo. Ponoči me je kljub odejam zelo zeblo, saj je bil prepih, saj je bil to 150 let star hotel.

Zjutraj sva se odpeljali do rudnika. Potem pa sva se odpravili v Toowoombo. Na poti v Toowoombo sva našli sejem, kjer so bili razstavljeni razni tovornjaki Macki. Nato sva se 350 km vozili po avstralski divjini, kjer nisva srečali žive duše. Ustavili sva se na bencinski črpalki, kjer je en tip slikal najin avto in tablice. Zagrabila naju je panika, ker sva bili sredi ničesar. Mami se je vozila tako hitro, da nisva uspeli slikati niti kenguruja., ki naju je gledal sredi ceste. Ko sva prispeli v Toowoombo sva odšli odložit stvari v motel, potem pa sva odšli na večerjo v Mcdonald’s. V Toowombi sva šli v ogromen nakupovalni center.

Potem sva šli nazaj na Gold Coast za en dan, k sorodnikom. Čakalo naju je še 700 km do Sydneya.

…..SE NADALJUJE…..

………SE NADALJUJE……….

Pa je prišel dan, ko sva se z mami odpeljali na sever. Vožnja traja zelo dolgo, še bolj, če na cesti polovico časa ne srečaš nikogar, razen kdaj pa kdaj kakšnega povoženega kenguruja ter ogromne tovornjake MACKe. Vozili sva se mimo ogromnih plantaž sladkornega trsa in banan.

Čisto na začetku vožnje proti severu sva se ustavili na Kagariju, to je največji peščeni otok na svetu. Po njem smo se vozili z 4WDa avtomobili. Naslednji postanek sva imeli v Arlie Beachu. Tam sva hodili po raznih trgovinicah, nazaj grede pa sva šli na otok, na katerem se nahaja druga najlepša plaža na svetu Whiteheaven beach. Na žalost je bila voda tako mrzla, da sem se na hitro skopala z neopren obleko. V Mission Beach mi je bilo skoraj najbolj všeč. Imeli sva najlepši apartma na poti. Tam sem razbijala kokose na plaži, plavala v vodi z 18 stopinjami, jedla najboljšo melono, kar sem jih kdaj jedla… Po 1800 km sva prispeli v Cairns. Tam sva šli v Korando, kjer sva se vozili z gondolami nad tropskim deževnim gozdom do raznih znamenitosti. Spali sva v apartmaju sredi tropskega deževnega gozda. Zvečer so okoli hiše tekali kenguruji.

Pa je končno prišel dan, zaradi katerega sva se pripeljali tako daleč. Odšli sva šnorkljat na veliki koralni greben. Jaz sem tam videla morskega psa, največjo ribo na tistem območju in polno majhnih pisanih ribic. Občutek, ko plavaš sredi največjega “akvarija” na svetu je neverjeten. Nato sva odšli do Daintreeja, to je najstarejši tropski deževni gozd na svetu. Tam sva se vozili z ladjico po reki polni krokodilov. Videli sva jih kar nekaj, ko so se sončili na obali.

Naslednji dan sva se ponovno obrnili na jug. Čakala naju je pot do 2700 km oddaljenega Sydneya.

…………SE NADALJJUJE…….

…..SE NADALJUJE…..

Preden smo vzleteli proti Birisbanu, je trajalo vsaj eno uro. Tako velikega letala še v življenju nisem videla. V Katarju je bilo takrat okrog 22.30 zvečer. Nekaj časa smo igrali igre na ekranu in gledali film po izbiri. Dobili smo še en obrok. Nato smo se počasi odpravili spat. Po besedah moje mame sem spala samo jaz, drugi so “trpeli”. Zbudili so nas okrog petih zjutraj po katarskem času. Takrat smo spet dobili za jest. Potem smo igrali igre na ekranu, se pogovarjali, gledali filme in končno smo po 14 urah pristali na letališču v Brisbanu, v Avstraliji. Tam smo počakale na sorodnika, ki nas je zapeljal do svoje hiše, kjer sva ostali šest dni.

V teh dneh sva odšli po aldijevo sim kartico in po avto. Z avtom sem bila zelo zadovoljna, saj je bil praktično nov, imel je le 6.000 prevoženih kilometrov. Najeli sva Toyoto Corollo. Najbolj zabavno pa je bilo, da mami najprej ni znala voziti, saj se v Avstraliji vozijo po levi strani, oz. obratno kot mi. Ves čas se je vozila po levi črti, zraven robnika, nekajkrat se je tudi vozila po napačni smeri. Brisalce in žmigavce pa je skoz zamenjevala. Drugi dan sva odšli na Surfers Paradise, kjer sva odšli na najvišjo stolpnico na Gold Coustu, kjer sva videli kilometrsko peščeno plažo in mnogo nebotičnikov. Tam je bilo tudi polno trgovinic, kjer sem si kupila prve spominke. Ostale dneve sem uživala na Gold Coustu. Končno je prišel dan, ko sva šli v Brisbane, v 2-milijonsko mesto. V Brisbanu je toliko trgovin, da se ti oči kar zasvetijo, ko vidiš vse to. Tam sem si kupila čevlje NIKE. Z mami sva se v Brisbanu vozili z električnimi skiroji in jedli najtanjšo pico v mojem življenju. Na Gold Coustu je bolnišnica za divje živali. Te ozdravljene živali potem obdržijo in imajo živalski vrt. Jaz sem bila zelo vesela, da sva si ga šli ogledat, saj sem lahko prvič v življenju držala v rokah koalo, po imenu C.J. Koala je ena najbolj puhastih živali, kar sem jih držala v rokah. Hranila sem tudi kenguruje, ki jih je bilo zelo veliko.

NASLEDNJIČ……………. Kako greva na sever Avstralije.

………SE NADALJUJE………

Mia, 8.c

Vse se je začelo septembra lanskega leta………..

Z mami se peljeva do prijateljev, ko mi reče:« Mia, a ti veš, kam bova šli za poletne počitnice?« Jaz začnem razmišljati, po nekaj neuspelih poskusih pa se le spomnim, da ima partnerka mojega dedija sina v Avstraliji in da si že dolgo časa želi k njemu. Vprašala sem, če greva slučajno v Avstralijo in mami mi je pritrdila . Bila sem zelo vesela.

Počitnice so se bližale…..

Bilo je dva dni pred odhodom, a nisva imeli še ničesar spakirano za pet tednov tavanja po Avstraliji. Pa sva se na koncu vendarle lotili pakiranja.

Dan odhoda (30.6.2024)…….

Tistega dne sem se zbudila že ob treh zjutraj in se poslovila od mojih živalic. Pri dediju sva bili že ob štirih zjutraj. Tam smo pojedli zajtrk. Potem pa nas je dedi peljal na letališče v Zagreb. Tam smo se prijavile na polet in se poslovile od dedija. Okrog desetih zjutraj smo se vkrcale na letalo. Prva vožnja je trajala šest ur. Vmes smo dobile prigrizke, pijačo in kosilo. Ker smo se peljale z letalsko družbo Qatar, smo imele na voljo še ekrane, na katerih smo lahko gledale filme, poslušale glasbo in igrale igrice. Čas je hitro minil. V Katar smo prispele okrog štirih popoldan. Ko smo stopile z letala, smo že komaj dihale, tako je tam vroče. Termometer je kazal 50 stopinj.

V Qatarju na letališču je vse zelo moderno (tekoči trak, vozijo se z mini golf avtomobilčki, imajo sobe za kajenje, za molitve…). Zanimivi so mi bili Arabci s turbani na glavi, bosi in ponavadi s tremi ženami. Po treh urah zapravljanja na letališču, smo šle počasi na avion. Ko sem zagledala to letalo, me je skoraj kap. Letalo je bilo trikrat večje od prejšnjega. Čakalo nas je 14-urno letenje čez Tihi ocean do Brisbana v Avstraliji.

SE NADALJUJE…………..

Mia, 8.c

V soboto, 8. 6., je na gradu Vurberk potekal že četrti Vurko fest. Udeležili smo se ga vsi, mladi in stari. Vso popoldne so na zelenici potekale razne igre, kasneje pa smo pripravili program na glavnem odru, ki mu je sledil “after party”.

Nekateri smo na grad Vurberk prišli že ob 12. 00, saj smo pomagali pripravljati stvari. Nekateri učitelji pa so bili tam že ob 6.00 zjutraj. Ko smo vse pripravili, smo počakali, da pridejo še ostali. Potem so nam razdelili majice in kupone za hot dog in krompirček. Ko smo se najedli, smo dobili akreditacije in se odpravili do svoje točke. Okrog treh so začeli hoditi prvi obiskovalci. Najprej jih je bilo malo, potem pa so se kar nabrali. Jaz sem bila na poslikavah. Bilo je veliko ljudi, ki so želeli poslikavo. Naokoli je hodil tudi povezovalec, ki je delil nagrade. To so bili obeski Vurkoti. Tisti, ki smo nastopali, smo se dobili pred glavnimi vrati, da smo dobili majice. Ob 18.00 se je začelo na glavnem odru. Bilo je zelo veliko zanimivih točk. Najboljša pa je bila naša (4., 5. in 7. razred OŠ Duplek). Ko se je program končal, pa je sledil after party.

Zdi se mi, da je bil letošnji Vurko fest najboljši do sedaj.

Mia Gaberšek Jančič, 7.C

Vse se je začelo 25. 1. 2024 , ko smo se pred šolo zbrali ob 07.25 in skupaj počakali na avtobus. Ob 07.40 smo odšli na avtobus, s katerim smo se odpeljali do Ledne dvorane v Mariboru. Ob 8.00 smo prispeli do Ledne dvorane. Tam smo se vsi primerno opremili za na led.

Z velikim veseljem smo vsi odšli na drsališče. Tam smo se vsi nekaj časa drsali in smo si po svoji želji vzeli odmor za malico. Ob 9.30 smo odšli z drsališča in se odpravili na pohod do Pekrske gorce. Pot do vrha je bila zelo blatna in po nekaterih delih tudi zamrznjena, kar je vse naredilo še bolj adrenalinsko. Ko smo prišli na vrh, smo imeli malico in se naužili razgleda. Na vrhu smo tudi srečali prijetno, miroljubno in cartljivo muco. Čez nekaj časa smo odšli nazaj, kjer nas sta pobrala avtobusa. Vožnja je bila sproščujoča in zelo je vsem prijala, saj so bili nekateri izmučeni. Izstopali smo po postajah vse do šole, kjer so nekateri odšli na kosilo.

Ta dan je zelo prijal in komaj čakava na naslednje leto.

Mia in Tjaša, 7.c in 7.b

V četrtek, 23.11.2023, je v večnamenskem prostoru naše šole potekala izmenjava oblačil.

Ko sem prišla v šolsko jedilnico, je bilo na mizah zelo malo razvrščenih oblačil. Učiteljici Marjetki smo pomagali prinesti še ostala oblačila v jedilnico in jih skupaj razvrstili. Pol ure kasneje je prišlo veliko ostalih otrok in ljudi. Izbrali smo si oblačila, ki so nam bila všeč . Oblačila smo si lahko šli tudi probat na stranišče. Jaz in moja prijateljica sva si domov odnesli celo vrečo oblačil.

Naslednjič poskusite tudi vi…

Mia, 7. c