Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Maks Muraus

ŠOLA V NARAVI – PLANICA

Med 9. in 13. decembrom 2024 smo se učenci šestih razredov OŠ Duplek odpravili v šolo v naravi v Planico. V ponedeljek zjutraj smo se zbrali pred šolo in nestrpno pričakovali odhod. V dvonadstropni avtobus smo zložili vse kovčke in smučarsko opremo. Poslovili smo se od staršev in jim mahali v slovo. V šoli v naravi so nas spremljali tudi razredniki šestih razredov Maja Ferk, Tomaž Miholič in Matejka Kolar ter učitelja športa Branko Zupan in Boštjan Nahberger.

Na avtobusu smo se že od začetka zelo zabavali in se pogovarjali. Na poti do cilja smo se ustavili še v Hočah, kjer smo prevzeli še ostalo smučarsko opremo. Ko nam je začelo kruliti v trebuhu, smo se ustavili na postajališču, kjer smo pomalicali domače sendviče in druge prigrizke. V Center šolskih in obšolskih dejavnosti Planica smo prispeli za čas kosila. Vsi otroci smo bili navdušeni, saj je bila celotna pokrajina prekrita s snegom.

Medtem ko smo čakali in iskali svojo prtljago, smo se kepali in zabavali. Lastnica centra in učitelji so nas seznanili s pravili vedenja, nato pa smo odnesli kovčke v svoje sobe. Sobe so bile zelo lepo urejene in v njih smo se počutili kot doma. Razpakirali smo stvari iz kovčkov in vse postavili na svoje mesto. Po kosilu smo si v dveh skupinah ogledali posnetke pravil na smučišču, si izposodili smuči ter se kepali. Po večerji smo se odpravili na nočni pohod z lučkami. Okrog desete ure smo ugasnili luči in si zaželeli lahko noč.

Po zajtrku so se učenci z učitelji odpravili na smučišče v Kranjsko Goro, kjer so se razdelili v več skupin glede na znanje smučanja. Učenci, ki nismo smučali, smo se odpravili na daljši pohod do jezera Jasna. Občudovali smo čudovito pokrajino, obdano z zasneženimi gorami, in številne slapove. Ob jezeru Jasna smo si ogledali bronasti kip kozoroga na skali, ki je simbol tega jezera. Popoldne smo preživeli v telovadnici, kjer smo se igrali igre brez meja.

Vsak dan šole v naravi smo velik del dneva preživeli na svežem zraku in snegu. Kar nekaj učencev je prvič stopilo na smučke in se naučilo delati prve smučarske zavoje. Zelo nam je bil všeč pohod do velike skakalnice v Planici, kjer smo se povzpeli skorajda do vrha skakalnice. Razgled s take višine je bil nepozaben in čudovit, hkrati pa tudi zastrašujoč. Ob tem smo se spomnili na naše smučarske skakalce, ki se zelo pogumno odrivajo s skakalnice in poletijo s takšne višine.

Popoldneve in večere smo se učenci družili tudi ob kartanju in igranju različnih družabnih iger. V telovadnici smo lahko počeli veliko zanimivih dejavnosti – žongliranje, vrtenje krožnika, vožnja na monokolesu, podajanje krogcev, žoganje in druge dejavnosti. Vsi smo nestrpno pričakovali četrtkov večer, ko smo imeli disko zabavo. Otroci smo se zelo zabavali ob plesu in druženju.

V petek smo se odpravili proti domu. Vsi smo nestrpno čakali, da znova objamemo starše in jim povemo vse dogodivščine.

Šola v naravi nam je ostala v zelo lepem spominu in upamo, da se bomo naslednje šolsko leto znova odpravili na podoben skupni izlet.

Naja Štelcer, 6.a

PREČUDOVITA DRŽAVA S ŠE LEPŠO KULTURO

Z družino smo se oktobra odpravili na potovanje po Japonski, ki jo je mama že obiskala službeno. Po zelo napornem potovanju smo po 24 urah prispeli v Tokio.

V Tokiu smo se še privajali javnemu prevozu, jeziku in hrani. Čeprav smo bili zelo pripravljeni, smo na trenutke bili precej disorientirani. V tem ogromnem mestu smo večinoma potovali v oddaljene dele zaradi odlične železniške povezave. Kljub populaciji Tokia je bilo mesto zelo tiho. Po Tokiu smo se odpravili proti Kyotu.

Do tja smo potovali s hitrim vlakom (shinkansenom), ki nas je zelo hitro pripeljal do destinacije. Od železniške postaje smo se odpeljali z avtobusom. V Kyotu sem spoznal pravo vrednost kulture Japonske. Skozi zgodovino je Japonska bila zelo zaprta država, ki je svet precej hitro prehitela v tehnologiji. To pride iz zgodovine, kjer so bili Japonci obrtniki in so bili naučeni trdega dela in discipline. To se najbolj vidi v količini templjev po vsej deželi. Templji so kljub starosti še vedno ene izmed najbolj obiskanih zgradb. Njihova velikost in lepota zelo hitro očarata turiste. Po ogledanih templjih smo se odpravili v zgodovinsko mesto Hirošimo. Ko v živo vidiš mesto, se zelo hitro zavedaš pomembnosti miru. Mesto je prečudovito, hkrati pa drži zelo temno atmosfero.

Nato smo se odpravili proti Fukooki. V tem času smo obiskali kraj, ki se mi najbolj zatisnil v spomin. Fushimi Inari je kraj, kjer se lahko odpraviš na goro polno tori vrat. V obe smeri smo našteli 2300 stopnic. Vsak dan je bil zelo naporen, saj smo povprečno naredili osemnjast tisoč korakov.

Po Fukooki smo si še ogledali Miyazaki, Naro in Beppi. Počasi se je že bližal čas vrnitve. Po enako naporni vožnji kot na začetku smo se vrnili v Slovenijo.

Japonsko bom zelo pogrešal, saj je bilo vse zelo čudovito in upam pa da se v prihodnosti spet vrnem tja.

Maks, 8.a

Učenje niso samo zvezki in knjige!

V sredo, 18. 9., smo imeli osmošolci tehniški dan, na katerem smo se udeležili treh zelo zabavnih in prijetnih delavnic. Tehniški dan sta organizirali učiteljici Andreja Zelenik in Loresana Grabušnik Perkovič. V tem prispevku bom z vami delil naše izkušnje in svoje osebne občutke ob tehniškem dnevu.

Ob pol osmi uri je naša skupina začela s prvo delavnico. Odpravili smo se v športno dvorano, kjer sta nas pričakala Medeja in Nejc. Ulegli smo na že vnaprej pripravljene blazine in se umirili ob zvokih gongov. Poslušanje različnih glasbil je bilo v trenutku zelo sproščujoče, ampak me je še isti večer bolela glava, kar je verjetno bila posledica prekomernega ležanja. Po malici smo imeli še dve zgodovinsko orientirani delavnici, kjer smo se učili o pomembnosti sodelovanja in reševanja problemov s strpnostjo, ter o pomembnosti vzdrževanja miru in medsebojnih odnosov. Ti dve delavnici sta nam predstavljala dva vodiča iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ki sta včasih bila tudi učenca na naši šoli. Delavnici sta bili izjemno zanimivi, ker sta nam povedala veliko zgodb in nam odprla oči, ko sta razlagala tudi bolj tragične in grozljive dogodke.

Tehniški dan je bil zelo prijeten. Sam sem izjemno užival in sem hvaležen naši šoli, delavcem in gospodu ravnatelju, da nam lahko občasno dajo možnost, da se učimo o svetu, v katerem živimo in o pomembnih stvareh, ki nam bodo pomagale skozi celo življenje. Se že veselim prihodnjih delavnic!

Maks Muraus 8.a

Odločite se za študij matematike

Učenci , ki obiskujemo novinarski krožek, se zelo zanimamo za učitelje naše šole. Tokrat smo intervjujali učitelja matematike, Jeana Bohorča.

  1. Koliko let že poučujete na naši šoli?

Na tej šoli že šestnajsto leto.

2. Kdaj ste začeli razmišljati o poklicu učitelja?

Ko sem začel študirati.

2.1. Ste vedno imeli cilj biti učitelj matematike ali ste imeli še druge načrte?

Fizika in tehnika sta me zelo zanimali, a sem se na koncu vseeno odločil za matematiko.

3. Ali je bila matematika v vašem otroštvu lažja ali težja?

Dobro vprašanje. Bi rekel, da je bila lažja. V osnovni šoli je bila lažja, ampak matematika je tako ali tako matematika, mogoče je bilo manj snovi. Je pa res, da smo zato tisto snov bolj pilili. V srednji šoli pa je bila težja po nekem povprečju.

4. Kakšni se vam zdijo učenci na naši šoli?

Bom rekel, da je 99% zelo v redu učencev, 1% pa vedno nekje ostane, ki jih pa malo manj rad učim.

4.1. Imate kakšen posebej najljubši razred, ki ga radi učite?

Ne, imam pa razrede, v katere pa ne grem tako rad.

5. Ali ste imeli v času poučevanja na naši šoli kakšne smešne dogodke? Bi lahko kakšnega delili z nami?

Zdaj mi res ne pade na pamet. Verjetno jih je bilo veliko. Težko. Zdajle ste me presenetili s tem vprašanjem. Smešen dogodek se kakšen zgodi vsak dan, se pa vsak dan zgodi tudi kakšen dogodek, ki ni smešen. Teh, ki so smešni, je ogromno, tako težko enega izpostavim.

6. Imate katero matematično tekmovanje zelo radi? Na primer, da vam je bilo všeč v mladosti in zdaj?

Ja, recimo ta kenguru. Takrat je bilo tekmovanje, ki se je zdaj spet preimenovalo nazaj v Vegova priznanja. To tekmovanje mi je vedno bilo všeč in pri srcu.

7. Katero snov najraje poučujete pri matematiki?

Jaz imam zelo rad, kar se matematike tiče, zelo rad geometrijo. Imam pa rad tudi vse, kar je povezano s številkami, ker če tega ne bi imel rad, ne bi bil tukaj.

8. Pri pridobivanju ustnih ocen smo ugotovili, da imate drugačen sistem kot ostali učitelji. Ste ta način sami uvedli ali je bilo že tako prej? Če ste ga sami uvedli, bi pa nas zanimalo, kako ste prišli do tega sistema.

Prišel sem do tega, ko sem matematiko že študiral. Nekako sem ugotovil, da se najprej učim reševati naloge, potem pa si pogledam matematično teorijo. In na koncu sem prišel do sklepa, da je zelo dobro, če vsaj nekaj teorije poznaš, ker jo znaš potem zelo hitro povezati s samo matematično nalogo. Je pa dejstvo, da mogoče v šestem razredu otroci še tega tako ne sprejmejo, ko pa pridejo v osmi razred, pa že vidijo, da mogoče pa ni slabo malo teorijo prebrati, preden začnejo nalogo reševati, da jo lažje razumejo.

9. Kaj imate pri poklicu najraje?

Najraje? Ko mi otroci rečejo:”Kaj je že konec ure?” Kaj to pomeni, vemo, da jim je bilo zanimivo in da so nekaj od tega odnesli. To mi je najbolj všeč.

10. Ali lahko naštejete dva razloga, zakaj je dobro biti učitelj in enega, zakaj tega poklica ne bi priporočali mlajšim generacijam?

Hm. Zakaj je to lep poklic? Ker delaš z znanjem. To je velika prednost. Tudi sam se mogoče učiš pa mogoče še vedno, ker se generacije spreminjajo. Zakaj pa ne bi več priporočal tega poklica? Če mene zdaj vprašate, star sem dvainpetdeset let. Težko, da bi se še enkrat za to odločil. Generacije se toliko spreminjajo, otroci, z njihovimi starši, težko včasih razumejo, kdaj hočemo učitelji otrokom dobro. V večini primerov nismo zato tukaj, da bi otroke jezili s slabimi nameni. Če ga skregam, je to samo zato, da ga mogoče opozorim, da nekaj ne dela v redu.

11. Kaj radi počnete v prostem času? Imate kakšen hobi, da odmislite malo službo?

Ja, hodim v hribe. Hodim v hribe. Pa, seveda, tisto, ko sem imel dopust pa šel malo na morje med ribiče.

11.1. Kateri pa je najvišji vrh ki ste ga dosegli?

Najvišji vrh v Sloveniji. 2864 metrov.

12. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?

Naj berejo in naj se odločijo za študij matematike.

Učitelju Jeanu se zahvaljujeva za zanimiv intervju ter mu želiva še veliko zabavnih matematičnih ur!

Maks M. in Eva T., 7.a

Učitelji so tudi otroci

Na naši šoli nam ne bo nikoli dolgčas, saj nas učita učiteljici Maja in Nevenka. Letos se učiteljici zelo zanimata za posebne in zabavne praznike, da pomagata otrokom odmisliti skrbi za vsaj en dan.

V mesecu oktobru smo na naši šoli praznovali mednarodni dan črnih mačk, ko so razredi tekmovali v tem, kateri je bolj “mačkast”. V našem razredu jemljemo tekmovanja zelo resno in smo se temeljito pripravili na ta dan. Zelo smo se zabavali, ker smo se pri angleščini namesto slovnice učili zanimivosti o mačkah in se pogovarjali.

Naslednji praznik, ki smo ga praznovali, je bil 16. novembra, in sicer je bil to mednarodni dan plišastih medvedkov. Učiteljica Nevenka obožuje plišaste živali, še posebej medvedke. Zelo je bila vesela, ko je spoznala vse naše medvedke, še posebej izjemnih 16 medvedkov, ki jih je prinesla Eva Tepeh iz 7.a razreda.

Zelo se veselim naslednjega praznika, ker se bomo kot razred zagotovo zabavali in odmislili vse skrbi.

Maks Muraus, 7.a

Kdo sem jaz?

Sem Maks, učenec 7.b razreda. Zelo sem se veselil dela kot novinar, odkar sem v petem razredu prebral prvi članek.

K novinarstvu sem prišel, saj zelo rad pišem zgodbe in članke. Zelo rad berem, kolesarim in plešem. Letos se mi štejejo ocene za srednjo šolo in se bom potrudil, da še zadnja tri leta ostanem odličen.

Zelo se veselim pisanja in upam, da boste še naprej brali članke.

Maks, 7.a