Mislim, da že vsi poznate starega vojščaka Krjavlja. Pripoveduje zelo zelo zanimive zgodbe in ena od teh je tudi, kako je kozo odvadil jesti sosedovo deteljo. Glasi pa se tako:

Nekega sončnega dne je Krjavelj opazil svojo kozo Micko, kako pri sosedu nekaj žveči. Pri sebi si je mislil: “Uboga revica, že dolgo te nisem spustil ven in ti dal kaj za jesti.” Nekaj časa jo je še opazoval nato pa ji rekel: “Malo se še napasi, potem pa priskakljaj nazaj v hišo.” In to se je tudi zgodilo. Okrog sedme ure zvečer se je koza odpravila noter. Za njo se je še slišalo le pojnk, pojnk, pojnk,… Naslednji dan je Krjavelj svojo kozo spet spustil na dvorišče in takoj se je zapodila na sosedov vrt, kjer rastejo detelje. Enako kot prejšnji dan, ji je Krjavelj rekel: “Ko se boš najedla, pridi nazaj v hišo.” In ko je ura odbila sedem, se je slišalo pojnk, pojnk, pojnk, a tokrat bolj glasno. Krjavelj je kozo Micko spustil na dvorišče še naslednji dan in ta dan ji ni rekel, naj se vrne noter, ko se bo najedla, ampak jo je zaklenil ven, saj se mu je zdelo čudno, da je vedno prišla ob enaki uri v hišo. Ura je že spet odbila sedem in koza se je hotela vrniti v hišo. Ugotovila je, da so vrat zaklenjena, zato se je vrnila na sosedov vrt. Ta dan je koza zelo glasno cmokala, tako, da je ta zvok: cmok, cmok, cmok v svoj hišo slišal sosed, ki pa ni bil preveč navdušen in zato je zavpil: “Spet ta neumna koza žveči mojo deteljo!!!!” Od jeze je postal ves rdeč v obraz. Jezen sosed si je v mislih spet rekel: “Saj ni kriva koza, kriv je njen lastnik, ki še za sebe ne more skrbeti, kaj šele kozo.” Krjavelj, star vojščak, pa je že pozabil na Micko, svojo kozo, tako, da je zaspal, a ravno, ko je sanjal najlepše sanje, ga je prebudilo tok, tok, tok, tok, trkanje soseda. Hitro se je vstal in odhitel k vratom, saj ni imel veliko obiskov. Odprl jih je na stežaj in zaspano rekel, ko je videl soseda: “Kaj, kaj, kaj je tako pomembno, da me budiš sredi najlepših sanj?” Sosed mu je odgovoril: “Nič kaj, kaj, kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavelj je šel po svojo kozo in soseda nato vprašal: “Kje pa je kakšna koza, nikjer je ne vidim? ” Sosed je postal v obraz še bolj rdeč in Krjavlju je šlo že zelo na smeh. Nato je sosedu pred nosom zaloputnil vrata in se še naprej smejal tako, da je cela ulica slišala samo: “Hahaha, hhaahhaa, haha,…” Naslednji dan se je odločil, da bo svojo kozo Miciko odvadil jesti sosedovo deteljo in ker se ni spomnil druge rešitve, jo je privezal na povodec in povodec je privezal okrog drevesa. Pod drevo pa je posadil deteljo, a ker še ni zrasla, jo je dopoldne ukradel sosedu, saj ga ni bilo doma.

Tako se je glasila njegova zgodba, ki pa jo še zdaj pripoveduje v krčmi.

Lia Horavt Zupančič, 6.a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Imeli so tudi velik vrt, na katerem je bilo veliko dela. Oče ga je okopaval, otroka sta pobirala pridelke, petelin pa je hodil sem in tja. Naslednji dan pa ni bilo vse po starem. Oče se je odločil, da gre v star gozd nekaj poračunat. S seboj je vzel le kos kruha in rekel: “Vrnem se zvečer.” Otroka sta tisti dan počistila hišo, nahranila petelina, ki je sedel cel dan na mestu ter pripravila okusno malico za vso družino. A nekaj ni bilo prav. Že se je stemnilo, a očeta ni bilo nikjer. Zato sta se odločila, da ga poiščeta in da petelina vzameta zraven.

Ko sta ga vzela v naročje, se je na mestu, kjer je sedel, pojavila zlata škatlica, ki sta jo takoj odprla. V njej so bila tri običajna peresa. Otroka sta si zaželela, da bi lahko prosila mamo za nasvet glede očeta in peres. Tako je tudi bilo. Pokazala se je ženska srednje postave z dolgimi kodrastimi črnimi lasmi, modrimi očmi in belo spalno obleko. Odgovorila je na vsa njuna vprašanja, tudi to, da peresa izpolnjujejo želje. Nato sta jo objela in že je ni bilo več.

Po tem dogodku, sta si zaželela vroče mleko in piškote, pa tudi to, da bi bili od sedaj naprej bogatejši. Peresa so želji uresničili. A pozabila sta na to, kar jima je povedala mati. O teti Helgi, ki že od rojstva išče ta peresa in da morata želje previdno izbirati, drugače ju bo izsledila in ju lovila do konca življenja. A bilo je že prepozno. Stala je pred vrati s svojo ptičjo piščalko. Ker sta videla pred vrati le ubogo ženico z nič zlobe, sta jo spustila naprej. Ponudila sta ji mleko in piškote, a je odklonila, saj je bila na dieti.

Medtem ko sta otroka stekla v kuhinjo pogledat, ali imata še kaj čaja, je ženica malo pobrskala po hiši. A ko sta prišla nazaj, ženice več ni bilo. Pokukala sta v vse prostore, ki pa jih ni bilo veliko, a nikjer je nista našla. Hitro sta vzela tri peresa in starega petelina ter odhitela v star gozd. Po kratkem času sta ugotovila, da je bila uboga ženica brez zlobe v resnici Helga iz materine zgodbe o peresih ter da so ju peresa varovala pred njo. Nato sta hodila naprej po poti in iskala očeta.

Malo naprej sta zagledala črno kočo s tremi vrati, sedmimi okni in desetimi dimniki. Na verandi je bilo na stotine mrtvih vran. Iz koče je bilo slišati, da je nekdo vpil: “Na pomoč, na pomoč…”. Po glasu sta vedela, da je to njun oče. Splazila sta se k oknu in ga počasi odprla. Iz obešalnika sta vzela šop ključev in očeta spravila iz kletke. Oče jima je povedal, da ga je Helga poklicala sem v star gozd in ker ni imel zraven starega petelina, ga je zaprla v kletko.

Zaradi tega so skovali načrt, kako ji bodo vrnili za vse, kar je komu kdaj naredila. Ko je teta Helga vstopila v kočo, sta si otroka zaželela, da bi jo ovila veriga in bi ji lepilni trak zalepil usta. Oče ji je ukazal, naj poklekne in ji rekel, naj v roko prime glasbilo, ki ga ima v žepu. Iz svojega žepa je potegnil nož in ji iz roke vzel ptičjo piščal, ki jo je narezal na kolobarje. Otrokoma je naročil, naj si zaželita, da bi teta Helga postala drug človek in da bi za sedmimi gorami zaživela na novo. Veriga in lepilni trak sta popadala na tla, Helga je rekla hvala in že je izginila.

Kmalu zatem so se star petelin, siromak in otroka vrnili domov, kjer ni bilo več raztrgane bajte, pustega vrta ter starih dreves, ampak prelepa palača obdana s čarobnimi živalmi in mavrčnimi rožami na vrtu.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Zajec je veselo skakljal po gozdu, nakar ga zagleda lisica in mu reče: “Ti boš moje kosilo.” Zajec plašen odgovori: “Imejva tekmovanje in če jaz zmagam, se ti ne prikažeš več tu in če zmagaš ti, sem jaz tvoje kosilo.” Začneta tekmovati, zajec je precej hitrejši od lisice. Nakar se požrešna lisica domisli prevare, saj pozna bližnjico do cilja. Lisica urno drvi po bližnjici, že je skoraj na cilju in zagleda volka, ki jo požre.

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Pia Turk, 7.b