Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Dve vrsti ljudi

Poznamo dve vrsti ljudi.
Veste kateri?
Nočne, ki spijo podnevi
ter dnevne, ki spijo ponoči.

Nočni ljudje ne marajo dela.
Zvečer okrog osme ure se zbudijo,
nato pa že zjutraj ob sedmih v postelji smrčijo.

Medtem ko so budni, radi ležijo,
nekateri pa tudi v disko hitijo.
Imajo radi nočne zabave
in če še ne veste,
vsi nočni ljudje so mile narave.

Pravo nasprotje so dnevni ljudje.
Spijo ponoči ter delajo podnevi,
imajo svoje službe
in niso preveč leni.

V posteljo gredo že ob pol osmih zvečer,
ko sonce vidimo na zahodu,
zbudijo pa se ob sočnem vzhodu.

Čeprav so ljudje drugačni,
eni dnevni, drugi nočni,
imajo vsi veliko srce,
da se svet lahko še naprej vrte.

Lia Horvat Zupančič, 7. a

Čarovniška akademija Duplštajn

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Obisk Waldorfske šole Maribor

V petek, 8.12.2017, smo se učenci, ki obiskujemo otroški parlament na naši šoli, drugo uro odpravili na pot proti Waldorfski šoli.

Učiteljica Valentina nam je že pred dvema tednoma omenila, da v petek za nas ne bo pouka. Vsi smo bili nad tem navdušeni, zanimalo pa nas je, zakaj. Povedala je, da se je dogovorila za obisk zasebne Waldorfske šole, ki jo obiskuje tudi naša bivša učenka Sara. Vsi smo dobili domačo nalogo, da sestavimo kakšno vprašanje za njih ter da opišemo en dogodek v povezavi z našo šolo. Pri naslednjem srečanju smo morali učiteljici vprašanja povedati. Takrat nam je tudi opisala, kakšno bo srečanje.

Že je prišel petek in vsi smo lahko od prve ure pouka odšli pet do deset minut prej. Najprej smo v jedilnici popili čaj ter pojedli malico. Nato smo se obuli ter oblekli in se odpravili, nekateri do kombija, nekateri pa z učiteljico Valentino do njenega avta. Peljali smo se dobrih dvajset minut. Pred zgradbo z lesenim napisom Waldorfska šola smo parkirali ter izstopili. Vsi smo se zbrali pred učiteljicama Valentino in Marijo, ki sta nam rekli, da naj pozdravimo ter se na koncu zahvalimo. Tako smo hoteli vstopiti, ampak vrata so bila zaklenjena. Videli smo gumb na poštnem nabiralniku, ki ga je nato učiteljica Valentina pritisnila in odprla nam je dežurna učenka. Povabila nas je naprej ter nam povedala, da ravnatelj Rimele pride čez nekaj trenutkov. Vsi smo se razgledali, nato pa nas je ravnatelj povabil v jedilnico. Rekel je, da stvari lahko odložimo na manjše mize ter stole v kotu in se usedemo za tiste, ki so v pravokotniku. Medtem ko smo mi odložili stvari, so prišli v jedilnico učenci, ki pri njih obiskujejo parlament. Osmega razreda med njimi ni bilo, saj so imeli zdravniški pregled.

Malo smo se pogovarjali, nato pa sta ravnatelj njihove šole ter naša učiteljica spregovorila nekaj besed. Odločila sta se, da nas bosta dala po tri skupaj in vsak bo šel v določen razred. Lea in David sta obiskala šesti razred, Timon, Matevž in Karolina so odšli k četrtošolčkom, Melisa, Nina ter Tjaša pa k devetošolcem, kjer so izvajali evritmijo.

Žana, Urša in jaz smo obiskale sedmi razred. Ana ter Anja sta nas peljali v prvo nadstropje, kjer smo zavile na levo in na koncu hodnika videle vrata, nad katerimi je bilo število sedem. Ana je potrkala in vseh pet nas je stopilo v učilnico. Učiteljica nas je pozdravila ter nas vprašala, kateri razred smo. Urša in Žana sta ji odvrnili, da sta osmi, jaz pa da sem sedmi. Povedala nam je, da imajo en predmet po tri tedne in da v sedmem razredu začnejo s prazniki znanja. To je enako kot pri nas dan, ko pišemo teste, le da dobivajo ocene od sedmega razreda naprej in jih imajo za vsak predmet enega. Nato nas je vprašala, kaj delamo pri fiziki. Ker je mi še nimamo, nisem rekla da nič, osmošolki pa sta rekli, da so končali s svetlobo. Tako se je začela naša prva ura na zasebni šoli. Če si dobro pogledal po učilnici, si videl, da imajo vsi učenci enake zvezke in posebne peresnice, kjer so imeli barvice. Videl si tudi zelo lepo okrašene table in učilnica je bila po oknih polepljena s servetami, po stenah pa s plakati in slikami. Najprej je učenec Andrej uglasil pet steklenic z vodo in nato na njih tolkel s palčko ter pihal. S tem poskusom smo dokazali, da če po steklenicah tolčeš s palčko, vibrira voda, če pa pihaš, pa vibrira zrak. Naslednji poskus je bil s glasbenimi vilicami, na katerih je bila zalepljena igla, ter moko. Ko smo ob mizo udarili glasbene vilice ter jih dali na moko, je bila črta kriva. Ko pa smo potegnili črto, ne da bi jih udarili, pa je bila ravna. Sledila sta še dva poskusa. Eden je še bil takšen, da smo poiskali dve enaki glasbeni vilici. Eno smo udarili ob mizo in jo približali k drugi, toda nista se smeli dotakniti. Potem smo tisto, ki je nismo udarili ob mizo dali ob uho in ugotovili, da se tudi ta trese. Podobno smo naredili tudi na lesu ter steklu, le da smo uporabili samo tisto, ki smo jo udarili nato pa smo jo naslonili na mizo ter steklenice in slišati je bilo, kako se trese. Zadnji poskus je bil z uro ter leseno palico in tulcem. Gospa Falež, kot jo kličejo učenci, je šla po razredu, tudi do nas, in odmaknila uro od nas. Vprašala nas je, če jo slišimo, toda nihče je ni. Potem nam je na uho položila tulec ter na konec tulca uro. Slišali smo jo že bolje. Nato nam je na uho dala še leseno palico in na konec palice uro. Uro smo tudi takrat slišali. Bilo je samo še nekaj minut do konca njihove ure fizike in takrat so nas vprašali, od kod smo. Urša jim je povedala, da iz Dupleka in za čuda so vsi vedeli, kje je to. Ker smo se z ravnateljem Rimlejem in učiteljicama dogovorili, da se ponovno vidimo v jedilnici ob desetih, smo morale oditi. Po poti smo vprašale še Ano ter Anjo, zakaj imajo vsi enake zvezke ter peresnice in česa ne smejo nositi, če lahko imajo telefone ,…

V jedilnico smo prispele druge. Ponovno smo se posedli za mizo ter počakali, da so prišle v jedilnico devetošolke. Medtem ko smo jih čakali, smo si pripovedovali, kaj smo delali pri pouku. Nato smo se prijeli za roke ter si zaželeli dober tek. To je njihov običaj. Za malico smo imeli njihov na šoli izdelan čokoladni namaz. Vsak je pojedel najmanj en kos kruha ter spil čaj, vodo ali sok. Nekateri so si privoščili še jabolko ali mandarino, nato pa smo imeli skupen parlament. Mize smo potisnili k steni ter iz stolov naredili limono. Najprej se je vsak predstavil in povedal, od kod je. Nato pa smo lahko postavili waldorfskim učencem vprašanja, ki so se nam pojavila med ogledom. Povedali so nam, da sami zbirajo denar za valeto in izlete z dnevi odprtih vrat, kjer prodajajo ročno izdelane izdelke ter pecivo. Čez leto morajo kot razred narediti predstavo za konec leta. Telovadnice pa nimajo. Kasneje smo obdelali tudi temo letošnjega otroškega parlamenta Šolstvo in šolski sistem. Čas je tako hitro minil, da smo se morali odpraviti domov. Še preden pa smo šli, jim je Karolina izročila darilo in jih povabila na našo šolo.

V tem dnevu smo se naučili veliko novega. Ugotovili smo tudi, da imata zasebna ter javna šola podobnosti in razlike, ampak obe nudita otrokom znanje za vse življenje.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

“20 za 20” tudi na OŠ Duplek

Učitelj Primož Kramberger nas je že kar nekaj časa nazaj prijavil na Sokijevi spletni strani v projekt “20za20”, saj smo potrebovali nova glasbila in bi bili veseli kakšne kitare ali bongos bobnov. Upal je, da bomo izbrani in nas bo Soki obdaril z novimi glasbili.

Bobnar Marko Soršak »Soki«, sicer bobnar skupine Elvis Jackson, je pred nekaj leti praznoval 20. obletnico glasbenega delovanja. Proslavil jo je z ustanovitvijo dobrodelnega glasbenega projekta 20za20, v katerem je želel z glasbili obdarovati 10 osnovnih šol po Sloveniji.

Projekt je v celoti uspel do te mere, da je prerasel začrtan cilj in tako je v sredo, 29. 11. 2017, Osnovna šola Duplek postala že 64. osnovna šola, ki jo je Soki obiskal.

Po krajšem glasbenem programu, v katerem so se predstavili mladinski pevski zbor OŠ Duplek, šolska glasbena skupina ter solistki Lara Petrovič in Alina Bratovčak, je Marko učencem na kratko predstavil svojo zgodbo, nato pa na oder poklical nekaj prostovoljcev, ki so v imenu šole prevzeli glasbila.

S pomočjo g. Marka Slaviča, direktorja doma Danice Vogrinec, je šola tako bogatejša za električno kitaro in električno bas kitaro z ojačevalci, bongos bobne in dva cajona.

Vsi smo zelo veseli, da nas je obiskal Soki, še bolj pa da imamo nova glasbila. Presenečenje je popolnoma uspelo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Pravljični dan

V Mariborski knjižnici so v sredo, 15.11.2017, v okviru 17. Pravljičnega dne oživele pravljice in zgodbe. Dogodek je povezoval pripovedovalce, igralce in glasbenike.  Udeležile smo se ga tudi me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia s knjižničarko Andrejko.

Po prvi uri pouka smo se zbrali pred šolo pri asfaltnem igrišču. Vsi so že sedeli v kombiju in čakali na naju. Hitro sva se usedli na prosta sedeža in že smo krenili na pot. Med vožnjo smo pojedle malico: rogliček in čokoladno mleko, ter naredile nekaj selfijev. Ko smo prispeli, je naš voznik, hišnik Igor, parkiral in me smo izstopile. Nato smo se odpravile do knjižnice. Vstopile smo in videle že kar nekaj otrok, ki čakajo na pravljični dan. Knjižničarka je šla poklepetat, me pa smo si ogledovale knjižnico ter se pogovarjale in smejale.

Nekaj minut kasneje so nas povabili v malo lutkovno gledališče. Vsi smo se posedli in nekaj trenutkov za tem se je začela predstava. Najprej nas je nagovorila gospa Meta Blagšič, ki je bila kordinatortka projekta Pravljični dan. Za njo so sledili bobnarji, ki so bili zelo dobri.

Nato je sledila prva pravljica, ki nam jo je povedal Viktor Melič. Šla se je o dvanajstih bratih ter eni deklici, ki je bila njihova sestra. Oče je hotel dvanajst bratov ubiti še preden se je deklica rodila, toda njihova mama jih je imela neizmerno rada in jim je naročila, naj se zatečejo v gozd. Ko se je deklica rodila in je imela že deset let, se je odpravila iskat njenih dvanajst bratov. Ko jih je našla, je živela z njimi sredi gozda v čarobni hiški. Nekega dne je hotela svoje bratce presenetiti, zato je utrgala dvanajst lilij z vrta in takrat so se bratje spremenili v dvanajst krokarjev. Odleteli so daleč stran, njihova sestrica pa je srečala starko, ki ji je dejala, da če natanko sedem let ne bo spregovorila in se niti nasmejala, bo dvanajst krokarjev spet dvanajst dečkov. Deklica tako sedem let ni govorila in niti se ni smejala. Vmes je spoznala tudi princa. Zelo mu je bila všeč in vprašal jo je, če se bi z njim poročila. Prikimala mu je in odpeljal jo je na grad, kjer pa njegovi mami ni bila všeč. Mislila si je, da je preveč sramežljiva in zato je princa prepričala, da jo obglavi. Tisti dan je minilo natanko sedem let in preden bi deklico obglavili, se je dvanajst krokarjev, ko so se dotaknili tal, spremenilo v dvanajst dečkov. Tako je deklica princu povedala vso zgodbo in na koncu sta se le poročila.

Sledila je še pohorska zgodba, ki nam jo je predstavila gospa Agica Kovše. Najprej je preverila, če vemo, kaj pomenijo nekatere pohorske besede, kot so ravbarji, butalci…. Sledila je zgodba, ki je govorila o ravbarjih, splavarjih, ki so prislužili dinare. Ko so jih šteli, so jih prestrašili trije butalci, ki pa so nato razdelili dinare medse. Ko se je en rvubar vrnili nazaj v krčmo, je slišal, kako nekdo deli denar in zraven govori: ” En dinar zate, en dinar zate, en dinar zate,…”. Mislil je, da je veliko duhov in tako so vsi ravbarji zbežali globoko v gozd.

Spet so nam zaigrali bobnarji, nato pa je sledil Chris Cooper, britanski dramski pedagog, igralec in režiser, ki pa je povedal zgodbico po angleško. Govorila je o kmetu, ki je imel sanje, da mora iti za tri dni in tri noči v mesto, ni pa vedel, kako se sanje končajo. Ko je ženi to povedal, mu je rekla, naj svoje sanje uresniči, drugače nikoli ne bo vedel, kakšen je zaključek. In tako je kmet šel v mesto, kjer je bil tri dni in tri noči. Minili so več kot trije dnevi in kmet še vedno ni poznal konca sanj. K njemu je še tisti dan stopil neki prodajalec, ki je imel trgovino nasproti njega. Vprašal ga je, zakaj tukaj čaka in kmet mu je povedal celo zgodbo. Prodajalec se je samo režal in mu povedal, da je on imel sanje, da se na neki kmetiji, kjer rastejo limonovci in ima veliki hlev, skriva skrinja zaklada. Še preden je prodajalec končal stavek, je kmet krenil na pot, saj je bila kmetija iz prodajalčevih sanj v resnici njegova. Nihče ni vedel, če je kmet zaklad našel in še zdaj ostaja to velika skrivnost.

Lea Hedl in Robert Kereži sta nam pripovedovala v temi. Robert je med zgodbo o soncu in njegovih žarkih prižigal na odru iskrice, ki so bile obešene na stropu, Lea pa je s seboj imela sveče. Oba sta nam nagnala malo strahu v kosti.

Pravljico o Svinjskem pastirju nam je predstavila Mateja Pucko, o treh prašičkih pa Mirjana Šajinovič.

Po vseh pravljicah je na oder prišla še enkrat Meta Blagšič, ki se nam je zahvalila ter nam povedala, da nas ob izhodu čakajo zapestnice za spomin. Nato smo se vsi otroci z našimi mentorji odpravili iz knjižnice. Na poti nazaj nas je knjižničarka vprašala, kako nam je bilo všeč in če bi še naslednje leto ponovili. Vse smo odgovorile, da je bilo super in zanimivo, posebej pa zgodbe Chrisa, Agice ter Mateje. V šolo smo se vrnili na polovici četrte ure in tako smo lahko bile še malo v knjižnici.

Vseh šest upa, da bomo lahko naslednje leto pravljični izlet spet ponovile, saj smo se vrnile v čase, ko smo bile majhne punčke.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Vila in Petrovič

Tam na Gorjancih so v starih časih prebivale vile. Bile so mlade dame, ki niso poznale svojih staršev.

Oblečene so bile v belo tančico, ki je bila dolga vse do gležnjev. Lase so imele spuščene, tako so jim lahko njihovi zlato rumeni kodri prosto padali do kolen. Toda kljub temu so si jih česale in to vselej ob zarji. Takrat jih je človek lahko videl, saj so bile zatopljene v svoje delo, da niso videle, če jih kdo opazuje. Ljudi niso sovražile, le bale in ogibale so se jih. V resnici so ljudjem zelo dobro svetovale in jim ob priliki še kaj dobrega storile. Peti so znale zelo lepo, toda niso marale, da jih kdo sliši. Tudi ples so oboževale, toda gorje tistemu, ki jih je gledal. Po navadi so samo večerjale, če pa jih je povabil kakšen junak ali poštenjak, ki ni vedel, kdo so, so jedle še čez dan. Vsakega, ki jih je gledal pri plesu in petju, so kaznovale brez milosti. Ustrelile so jih v roko ali nogo, včasih tudi v obe roki in nogi. Če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar hitro umrl. Pod zemljo so imele skrite zaklade zlata, sebra in biserja, ki so jih varovale tako skrbno, da jih nihče ni mogel najti. Če jih je kdo našel po naključju, mu niso prinesle sreče, temveč nesrečo in pogubo. Kmetje so se vil po eni strani bali, po drugi pa veselili. Povedale so jim, kdaj naj sejejo in imeli so veliko pridelka, kadar pa so jim svetovale, naj režejo, koljejo, kopljejo in berejo, so še še tisti čas napotili v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkalo posod.

Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za vero. Pomagale so jim v vsaki sili, pa tudi ozdravljale so jih. Dajale so jim vodo ali pa jim rane obvezovale z dolgo travo, da so v najmanj treh dneh okrevali. Toda takrat, ko so se odločili vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile iz Gorjancev za vselej. Le ena je ostala na gori, da je pazila zaklade, a niti ona ni hotela imeti več opravka z ljudmi.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vedno je zmagal vsako bitko, pa tudi če je imel nešteto ran. Lepa vila je to vedela in se je v Petroviča zaljubila. Pogosto je hodila mimo hrama, kjer je popival s polbrati. Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, če tudi ni vedel, od kod je in kdo je. Pogovarjala sta se o marsičem. Junak še nikoli ni slišal iz nobenih ust toliko modrih besed, še nikoli ni videl dekleta s toliko cvetja na glavi in lepote na obrazu, kakor na njenem. Po daljšem pogovoru jo je začel izpraševati, kdo je in od kod je. Čeprav mu je vila rekla, da naj raje ne sprašuje o tem, če jo hoče še kdaj videti, je bil malo v skrbeh, saj ni vedel, kaj si bi o njej mislil. V vilo se je zaljubil. Nekega dne je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turkov, toda takrat je dobil hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila se je odločila, da ga bo hodila zdravit, medtem ko bo spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, toda vesela je bila, da ga je lahko brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je minilo več tednov in mesecev. Skoraj ga je ozdravila, ampak še vedno mogel vstati zaradi slabosti.

Junak je čez čas ugotovil,da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika. Naslednji dan, se je pretvarjal, da spi, ko je prišla vila. Vila ga je božala in menjavala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko se je odločila, da bo odšla, ji je sledil. Najprej čez vinograd, nato mimo hrama, čez travnik in nazadnje v gozd. Vila je najprej šla v svojo hiško. Potem je odšla do vodnjaka po vodo in zraven si je lepo prepevala. Petrovič jo je samo opazoval. Že se je hotel razkriti in ji iz dna srca povedati, da mu je zelo všeč, toda še tisti trenutek je padel. Začel je klicati na pomoč. Vila ga je slišala in odhitela k njemu. Videla je, da na tleh leži Petrovič. Pomagala mu je vstati, nato pa ga je temeljito pregledala. Na srečo ni bil hudo poškodovan, samo nekaj prask je imel. Vilo je zanimalo, zakaj je bil za grmovjem in Petrovič ji je povedal vse do zadnje pike. Povedal ji je tudi, da mu je všeč. Vila se je samo zahihitala in mu rekla, naj zapre oči. Petrovič jih je zaprl in vila ga je poljubila. Vedela je, da je prekršila pravilo,toda za ljubezen je bila pripravljena storiti vse.

Petrovič se je preselil k vili na Gorjance, kjer sta se tudi poročila in imela tri otroke. Živela sta srečno do konca svojih dni in še vedno živita, če še nista zdavnaj umrla.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Trgovina in denar

Lani, nekje sredi poletja, sem prespala pri Ajdi. Bil je zelo vroč dan, zato sva se odločili, da bova odšli na sladoled. Ajdini starši so nama dali denar in midve sva krenili na pot.

Pri Kremku sva si naročili dve kepici sladoleda in kot vedno sem sladoled pojedla prej od Ajde. Nato sva še nekaj časa sedeli in klepetali ter dobili idejo. Ker nama je ostalo nekaj denarja, sva odšli, zase in za domače, kupit nekaj sladkega. Iskali sva najcenejše čokolade in kekse. Toda vedno, ko sem že stala na blagajni, je Ajda našla nekaj cenejšega in sva šli zamenjat, da bi nama ostalo več denarja. Nato sva se nekako odločili, kaj bova kupili in odšli sva še v drugo nadstropje. Tam sva videli zelo lepo mapo, ki sva jo hoteli uporabiti za najine pesmi. Imeli sva nekaj centov premalo. Ajda je hotela vrniti čokolade, meni pa se je zdelo čudno, da bi kdo vrnil vse, kar je kupil za pol eura. Zato sem vzela v roke telefon, da bi koga od staršev prosila, da nama prinese denar. Čeprav nisem mislila resno, sem poklicala mami, oglasil pa se je oči. Vprašal je, če pride po naju in na koncu naju je peljal do Ajde.

Od vseh sva bili kregani, saj sva klicali za denar, vendar je pri tem tudi nekaj dobrega. Skupaj sva naredili to nezgodo in ugotovili, da ni pametno kupovati čokolade, pa če se ti še tako lušta.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Prostovoljke v knjižnici

Nekoč je nekdo rekel: “Če misliš, da je branje knjig dolgočasno, jih bereš narobe.”

Ja. To je resnica. Toda nas šest ne misli, da so knjige dolgočasne… Me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia, učenke 7. razreda, v knjižnici opravljamo prostovoljno delo vsak četrtek in petek prvo šolsko uro. Naučile smo se opravljati različna dela v knjižnici. Znamo razvrščati in izposojati gradivo ter ga razporejati po knjižnih policah. Počutimo se zelo odgovorno, saj imamo neke vrste službo. Hkrati pa je delo v knjižnici zelo zabavno, čeprav nam ni všeč, da moramo govoriti tiho. Pomagale smo pri postavitvi razstave Umetniki sezone. Ob dnevu šolske knjižnice smo tudi pripravile ure v knjižnici starejšim učencem. Čeprav smo za nekatere “piflarke”, imamo to prostovoljno delo zelo rade in vsak teden komaj čakamo, da se zjutraj ponovno družimo med knjigami.

Če hočete, da vam knjige izposodimo učenke ali želite pomoč svojih vrstnic pri izbiri knjige, obiščite v knjižnico v četrtek ali petek prvo šolsko uro.

Lia Horvat Zupančič, 7. a

O podgani in hrčku

Nekega dne je hrček zašel na kmetijo, kjer je na skednju zagledal krožnik z mlekom. Že je hotel pomoliti jezk v mleko, ko je pred seboj zagledal podgano. “Pojdi vstran, to je moje mleko!” je zarenčala podgana. “Tega ne verjamem!” reče jež. “Tebi ljudje ne dajejo mleka.” “Mleko je tu, torej je moje,” odgovori podgana. “To ni pravično!” “Razdeliva si mleko, kaj praviš?” predlaga ježek. Podgana malo razmišlja in nato reče: “Velja, ampak jaz začnem!” “Ne, jaz začnem!” “Ne ti, jaz!” kriči podgana. Tako se nekaj časa prepirata, nato pa zaslišita korake. “Hitro stran, to je mačka!” zavpije podgana. Brž se skrijeta v slamo, mačka pa zadovoljno spije mleko iz krožnika.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Počitnice na II. gimnaziji

Prvi teden počitnic sem preživela na II. gimnaziji. Z Ajdo sva se prijavili v delavnico gledališče in muzikal.

Teden pred koncem šole mi je stric, ki je tam tudi učitelj, predlagal, da bi  se prijavila na počitnice na Drugi. Moji sestrici sta bili takoj za, jaz pa ravno nisem bila navdušena. Spraševala sem se, kaj če mi ne bo všeč in seveda kako bo, ko ne bom nikogar poznala. Nato sem dobila idejo. Odhitela sem do telefona in vprašala Ajdo, če bi hotela preživeti z mano počitnice na Drugi. Takoj je bila za, samo starše je še morala vprašati. Še tisti dan sva izpolnili obrazce na internetu ter po dolgem razmisleku izbrali delavnico gledališče in muzikal.

Kot bi mignil, je že bil ponedeljek, 27.6., prvi dan počitnic. Tam smo morali biti ob 8.00. Če prvič kam prispeš, te vedno zanima, kje je kaj in kakšno je tam. Pri nas je bilo enako. Takoj po malici nas je pozdravil ravnatelj ter nam predstavil vse druge delavce na šoli. Nato je imel krajši govor. Potem nas je popeljal po vseh nadstropjih in po vseh učilnicah. Po koncu ogleda smo igralci odšli v amfiteater v najvišjem nadstropju. Tam sta nas že pričakovala režiser Matjaž Latin in učiteljica plesa Maja Pihler Stermecki. Odložili smo svoje stvari in se usedli v krog. Vsak od nas se je predstavil, nato pa smo dobili svoja besedila in že smo se jih naučili. Prvi prizor smo obdelali že tisti dan. Ura je bila že 15.00. in odšli smo domov.

Torek je že prišel na plan in s tem tudi drugi dan na II. gimnaziji. Po malici smo se z Ajdo in Evo skupaj odpravile gor. Tokrat so imeli vajo z Matjažem in Majo tisti, ki hodijo k EST-ju (English Students’ Theather). Po nas je prišel prof. Vilijem Babič, ki tam uči glasbo in enega izmed najboljših zborov v Sloveniji. Z njim smo se naučili nekaj pesmi, kot so Daydream, Alice in the sky with diamonds, Boggie Wonderland,…

V sredo nas je ločilo le še nekaj ur do kopanja. Veliko smo vadili ter se izjemno zabavali. Pogledat nas je prišla mala šola ter učenci 4. in 5. razreda. Bili so navdušeni nad nami, v resnici pa so prišli z drugim razlogom. Hoteli so, da jim Bilbi, naša učiteljica Maja, zapoje Hvala za vijolice. Toda zgodilo se je obratno, oni so zapeli njej. Nagradila jih je z podpisi in tako je minil še en dan. Skoraj. Nagradila je tudi nas, z novico, da si lahko ogledamo ter oblečemo kostume iz Alice  in drugih muzikalov.

Vsi smo bili navdušeni, da se z II. gimazijo gremo kopat v Terme Ptuj. Zato je bil četrtek tudi tako poseben. Odpravili smo se po malici. Ko smo prispeli in kupili vstopnice, smo zunaj poiskali senco in se tam namestili. Po testu plavanja sva z Ajdo preizkusili vse bazene in tudi tobogane. Najboljši je bil rdeč, pa čeprav je namenjen tistim, ki so starejši od 14 let. Po kosilu se je pričela manjša nevihta, ki se je končala že nekaj minut kasneje. Spet smo lahko odšli ven, toda kmalu smo morali oditi. S sladoledom v roki smo odšli proti avtobusu, ki nas je odpeljal domov.

Zadnji dan počitnic na II. gimnaziji je bil v petek. Ta dan smo imeli zaključno prireditev, na kateri smo pokazali, kaj smo delali. Naša delavnica je točko znala na pamet in tako je učiteljica Maja predlagala še en ples iz novega muzikala Sen kresne noči. Presenečenje tistega dne za vse otroke je bila torta, samo za našo delavnico pa majice Alica v čudežni deželi. Po prireditvi je vsak otrok dobil priznanje in darilno vrečko. Z novimi prijatelji smo se poslovili v upanju, da se drugo leto spet vidimo. Starši so nato Tii, Taji, Ajdi in meni plačali pijačo za uspešen teden na Drugi.

Počitnice na drugi so bile zelo zabavne. Spoznala sem veliko novih prijateljev ter profesorjev in se naučila veliko zanimivega. Upam, da se bom počitnic na Drugi lahko udeležila tudi prihodnje leto.

Lia Horvat Zupančič, 7.a