V soboto, 19. 5. 2018, je v šoli in vrtcu potekal športni dogodek Šport in špas. Namen tega projekta je druženje in gibanje vseh generacij, zdrava prehrana in predvsemdobra volja.
Ob 8.30 smo se zbrali pred šolo, nekateri še zaspani, drugi pa že navdušeni nad športno soboto. Najprej so učiteljica Brigita, učiteljica Barbara ter vzgojiteljica Zvonka imele krajši govor. Predstavile so nam potek dejavnosti. Za njimi smo se razgibali z izjemno plesalko Sanjo Zajc, potem pa je vsak razred odšel na svojo stran. Mi, sedmičarji, smo najprej igrali med dvema ognjema, izmenjavali pa smo se tudi pri čolnarjenju. Nekateri so med tem igrali T-ball, metali frizbi, ping-pong, drugi pa odbojko ter nogomet. Na koncu smo tekmovali tudi v vlečenju vrvi.
Najmlajši udeleženci so imeli razne postaje s poligoni ter drugimi dejavnostmi. Zbirali so štampiljke ter na koncu prejeli medalje.
Med dejavnostmi smo se lahko tudi ustavili na stojnicah. Okrepčali smo se s sokom in dobrotami društva Melisa, izvedeli kaj novega o čebelah med pogovorom z gospodom Otom Jenušem, igrali zabavno igro, merili krvni pritisk in dobili nasvete o zdravem življenju od prostovoljk iz Rdečega križa Dvorjane. Lahko pa smo se tudi seznanili s kitajsko medicino in načinom življenja pri gospe Mii Kostanjšček.
Na koncu je potekalo podeljevanje nagrad najstarejšemu in najmlajšemu udeležencu, prav tako pa tudi štirim najštevilčnejšim družinam.
Tudi letošnji Šport in špas nam je pomagal narediti prvi korak do zdravega življenja.
To šolsko leto se je začelo kot ponavadi, seveda ne preveč navdušeno, saj je bilo konec počitnic. Čez čas, ko sem se končno navadila na hitro vstajanje ter vse, kar zahteva šola, pa je postalo prav zabavno.
Skozi leto sem se naučila veliko, o štirikotnikih, stavčnih členih, glagolih v pretekliku, žuželkah ter pravicah, vseh znanih glasbenikih ter umrlih vojskovodjih. Učenje o vsem tem ni bilo vedno zanimivo in še vedno ni, toda mi se imamo pri tem prav fajn. Kljub ocenam, ki smo jih in ki jih še moramo dobiti, vsako uro debatiramo in smejemo.
Od letos naprej nas je v razredu manj. Ne, ker se je kdo preselil, ampak, ker se je 7. razred, v katerem nas je lani bilo še 28, delil na pol. Zdaj nas je še samo 14 plus 1 nov učenec. To je neke vrste dobro za vse, saj se nam učitelji lažje posvetijo, po drugi strani pa nismo skupaj s tistimi, ki se z nami več družijo.
Še vedno se najbolj razveselim prostih ur, če ne iz drugega razloga, ker so proste. (: Takrat največkrat čas preživim s prijatelji, ob četrtkih pa smo dobile nekatere punce tudi priložnost delati v šolski knjižnici, kjer smo tisto uro glavne za celotno knjižnico. Na to leto sem še posebej ponosna, saj smo se dekleta udeležile odbojkarskega tekmovanja, kjer smo bile kljub hudi konkurenci prav dobre. Vesela sem tudi, da bom del 40-letnice šole.
Upam, da bo naslednje leto polno izletov in tako tudi veliko novih prijateljstev. Upam, da bo šola še naprej nekaj zabavnega, kljub učenju. Upam tudi, da bodo počitnice daljše. Najbolj pa si želim, da mi bo še vedno šlo tako dobro v šoli ter da bom še vedno imela take dobre sošolce.
Nekoč, toda ne tako dolgo nazaj, sem imela prav poseben dan. Na ta dan sem imela prav poseben obisk. Vas zanima, kdo je ta poseben obisk? Berite naprej pa boste videli.
Tisti dan se je začel običajno. Zbudila sem se, pojedla zajtrk ter se oblekla in umila. Šolo smo ta dan začeli kasneje kot ponavadi, zato sem imela še dovolj časa pogledati kakšen film. Odločila sem se za Sneguljčico, ki je bila včasih moja najljubša. Se je še kdo spomni ali je nihče več ne bere ter lista? Tega odgovorna na žalost nisem dobila. Film o Sneguljčici se je začel in jaz sem komaj čakala, da obudim stare spomine. Kot pri vsakem filmu je tudi pri Sneguljčici na začetku pokazal studio, kjer so ta film ustvarili. Zaslišati je bilo prelepo petje mlade dame, obdane z gozdnimi živalmi. Ta mlada dama je bila Sneguljčica. Trenutek za njo se je pokazala hudobna kraljica. Kot vsako jutro se je občudovala v ogledalu in ga spraševala: “Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?” Zrcalce ji je vsak dan odgovorila, da je ona, toda nekega dne se je to spremenilo. Odvrnilo ji je:”Najlepša je tvoja pastorka, mlada Sneguljčica.” Takrat je kraljica postala jezna na Sneguljčico. Lovcu je naročila, naj jo ubije. Vsi so vedeli, da je Sneguljčica milega srca, tudi lovec. Ker ni mogel ubiti mladega dekleta, ji je naročil, naj zbeži globoko v gozd. Kraljična ga je upoštevala in začela teči, kolikor so jo noge nosile. Pot jo je vodila mimo temnih dreves. Z vseh strani so se slišali grozljivi glasovi. Sneguljčico je bilo tako zelo strah,da je zavila v napačno smer in če verjamete ali ne, pristala je v Spodnjem Dupleku. Bolj natančno, v moji dnevni sobi. Lahko verjamete? Odgovor je enak kot moj. Seveda ne. Toda bilo je. Pred mano je stala deklica, malo višja od mene, imela je črne lase s pentljo, oblečena je bila v modro-rumeno obleko z rdečim plaščem in obuta v balerinke. Ogledovala si me je in prostor, v katerem je bila. Tudi njej se je zdelo nenavadno, trenutek nazaj je še bila v temačnem gozdu. Vprašala me je, kdo sem, nato pa se je predstavila še ona. Jaz sem vedela, kdo je in to jo je zelo presenetilo. Ponudila sem ji kozarec soka. Bila je prav navdušena nad njim, ker ga je prvič poskusila. Nekaj minut kasneje sem ugotovila, da to ni bila dobra ideja. Sneguljčici, ki je bila mirna ter razigrana deklica, je postala zelo nora in želela je še soka.
Takrat sem se spomnila, da moram v šolo. Kraljične nisem mogla pustiti same doma. Hitro sem stekla po torbo ter se skupaj s Sneguljčico odpravila proti naši šoli. Na srečo je nihče ni prepoznal zaradi krinke ali pa preprosto niso prebrali ene izmed najboljših zgodb. Kraljično je zanimala prav vsaka stvar. Pozdravila je vse, ki so šli mimo nje ter spoznala, da po novem ni več kočij, temveč avtobusi. Vsi so mislili, da je 7.a dobil novo učenko, toda niso imeli prav. Sneguljčici je bila šola kljub vsem novostim zelo všeč. Imeli smo matematiko ter angleščino pa slovenščino potem pa odmor. Med odmorom se je zgodil še bolj nenavaden dogodek, kot tisti prej. Po naših mizah so hodili palčki s polnimi vrečami premoga. Takrat sem hitro zgrabila Sneguljčico ter, kakor hitro sem lahko, odšla domov. Čeprav je lepo imeti nekoga tako prijaznega in prijetnega, sem morala temu narediti konec. Po internetu sem iskala rešitev in eno celo našla. Knjigo o Sneguljčici sem morala prebrati pred celo šolo in to v najmanj 6 urah od prvega pojava lika iz knjige. Pogledala sem na uro in ugotovila, da imam manj kot 10 minut časa. Spet sem morala nazaj v šolo. Tam sem poiskala mikrofon ter začela brati zgodbico o Sneguljčici. Vsi so me čudno gledali, nekateri se mi celo smejali, ampak jaz sem vztrajala. Vsake toliko časa je izginil eden izmed palčkov. Sneguljčica je prišla na vrsto zadnja. Objela me je ter se mi zahvalila za čudovit dan. Nato je izpuhtela tudi ona. Tisti dan nismo imeli več pouka. Odšla sem nazaj domov, kjer je bila še vedno prižgana televizija in še vedno se je predvajala Sneguljčica. Usedla sem se in jo pogledala do konca. Živali so Sneguljčico vodile do prav lepe koče, kjer je živelo sedem palčkov. Če se prav spomnim, jim je bilo ime Hihitavček, Jecljvček, Godrnjavček, Kihavček, Zaspanček, Sramežljivček in Vseznalček. Kljub zastrupitvi z jabolkom je bil konec srečen. Sneguljčico je poljubil princ in jo tako rešil smrti, nato pa se z njo poročil. Skupaj sta zaživela na gradu.
Na častnih mestih je seveda sedelo vseh sedem palčkov, toda če ste dobro pogledali, je bilo eno mesto prosto. To mesto je Sneguljčica prihranila meni. Zakaj, pa mislim, da že veste.
Med počitnicami sem se z mojima dvema sestrama Lio in Tajo ter našima babico in dedkom odpravila v vrtni center Kurbus v Gornji Radgoni, kjer je potekala razstava orhidej in metuljev.
Najprej smo si ogledali prostor, ki je izgledal kot džungla. V džungli so bila drevesa, veliko različnih orhidej, pri koncu pa ribnik, v katerem so plavale ribe. Ko smo prišli na konce džungle, smo si ogledali prostor z metulji. Bilo jih je veliko, vsi pa so bili različnih barv in velikosti. Tam sta bili tudi dve papigi. En papagaj je bil Jaka. Bil je rumene in modre barve. Druga papagajka je bila Suzy. Bila je rdeče barve, z modro-rumenimi krili. Suzy je sramežljivka, zato je cel čas sedela na zelo visoki veji. Papagaji in metulji so bili spuščeni in ker je bilo toliko metuljev, ki so leteli naokoli, me je bilo malo strah. Metulje so hranili s pomarančami, papagaje pa z bananami. Kasneje smo si ogledali kaktuse, mesojedke in manjša drevesa. Za tem smo stopili v majhno trgovinico, kjer so prodajali spominke. Imeli so živali iz naravnega materiala, kot so kokoši iz slame, pande in kužke iz lesa,… Prodajali so tudi naravne dišave, ki smo jih kupili. Nato smo si ogledali rože. Najbolj so mi bile všeč modre orhideje. Prodajali so tudi ptičje hiške in hrano za nih. Babi in dedi sta kupila ptičja semena. Tukaj se je ogled končal. Hitro smo šli v avto. Odpeljali smo se v slaščičarno, kjer smo pojedli vsak kos torte, zraven pa smo spili vročo čokolado. Nato smo se še sprehajali. Približno uro kasneje smo na kosilo odšli v restavracijo KFC.
Ta dan je bil zabaven in odločili smo se, da se bo to še kdaj ponovilo.
Letos naša šola praznuje 40 let. Zdelo se nama je zanimivo, da bi naredili intervju z učencem, ki jo je obiskoval prav od začetka. Gospod Matej Mulec nama je izdal nekaj zanimivih podrobnosti ter spominov o šoli, ki jih je vredno poznati.
1. Na kaj pomislite ob besedi šola?
Na moje prve spomine, ko so mi rekli, da jo bom moral obiskovati. Od začetka sem si šolo predstavljal kot zabavo. Kasneje sem ugotovil, da se moraš v šoli truditi in učiti, da dosežeš neki uspeh.
2. Kdaj ste nazadnje stopili čez šolski prag?
Ne tako dolgo nazaj. Čez prag srednje šole, lani, saj jo obiskuje moj sin in sem odšel na njegove govorilne ure. 🙂 (smeh)
3. Kakšna se Vam je zdela šola včasih in kako na njo gledate zdaj?
Kaj pa vem. Če gledam sebe v primerjavi s svojim sinom, se mi zdi, da je zdaj šola težja. V prvem razredu smo več časa namenili igram in druženju, zdaj pa se otroci že takoj trdno učijo.
4. Se je na šoli veliko spremenilo?
Ja, se je spremenilo.
5. Kaj Vas je najbolj presenetilo, ko ste šolo videli po nekaj letih?
Presenetilo me je, da se je šola povečala in da so polepšali okolico. Kaj drugega pa ne.
6. Vam je šola bolj všeč zdaj ali Vam je bila takrat?
Meni je bila takrat ta šola všeč, ker je bila nova. Malo šolo sem obiskoval v Žitečki vasi, v prvi razred pa sem prišel v povsem novo šolo in to je bil zame zelo poseben občutek.
7. Kakšna je bila šola včasih?
Ravnatelj je bil Maks Vele. Imenovala se je OŠ Bratov Greif. Imela je dve nadstropji, tam, kjer so zdaj prvi, drugi, tretji, četrti ter peti razredi, pa je bila narejena streha. Bila je belkasto-rdeča in vsi učitelji so bili veliko bolj strogi. V glavo so metali ključe in mokre gobe. Geografija se je imenovala zemljepis, naravoslovje pa biologija. Nismo imeli omaric tako kot vi, temveč obešalnike za stvari. Knjižnico smo že imeli. Učbenike smo si morali kupiti sami, saj učbeniškega sklada še ni bilo. Imeli smo samo eno igrišče, ki je še vedno za šolo. Iz šole nas niso vozili avtobusi (če že, smo morali iti na redne avtobuse), hodili smo peš.
OŠ Brata Greif
8. Kakšna je bila telovadba?
Učil nas je Albert Žmak, ki je pregledoval umazanijo za ušesi in nohti. Ni imel rad nalakiranih ter pogriženih nohtov. Pri telovadbi smo bili bosi. Nismo imeli preverjanja kartončka.
9. Kaj bi spremenili na šoli?
V izobraževanje se ne bi spuščal, ker to ni moje področje. Spomnil pa bi, da so učitelji v šoli zato, da učijo, ker se mi zdi, da premalo pozornosti polagajo temu, da bi otroke v šoli naučili več in jim zato preveč puščajo za doma – domače naloge. Otroci so zato prikrajšani svojega prostega časa.
10. So tudi vaši otroci hodili oz. hodijo na isto šolo kot vi?
Da, ampak je sin že starejši in obiskuje srednjo šolo.
11. Kateri je bil vaš najljubši predmet in kdo ga je poučeval?
Najraje sem imel zgodovino in geografijo, poučevala pa me je razredničarka Almira Lipnik, ki je bila tudi moja najljubša učiteljica, saj je bila zelo prijazna in pripravljena prisluhnit, ter je vedno pomagala.
12. Katerega predmeta pa niste marali?
Nisem maral matematike.
13. Kdo je bil Vaš razrednik?
V prvem razredu Lidija Kristanič, v drugem Zdenka Duh, v tretjem Marija Trep, v četrtem učiteljica Lilijana Brčič, od petega do osmega sem bil v a razredu in mi je bila razredničarka Almira Lipnik, B razred pa je imel razredničarko Silvo Krajnc.
Drugi razred
14. Morda veste, kdo izmed učiteljev, ki so poučevali Vas, poučuje še zdaj?
Zdaj poučuje še Branko Krajnc, ki me je učil biologijo, Sonja Ritonijaslovenščino ter Darja Šket, ki me je imela v varstvu.
15. Bi v šolo še enkrat hodili če bi lahko? Jo pogrešate?
V ŠOLO???? Ni potrebe več. (smeh) 🙂
16. Še se spomnite občutka, ko ste bili za šolskimi klopmi?
Ja. Luštno je bilo. Mi smo bili generacija brez telefonov. Dosti smo se igrali, družili. Bil sem tudi v podaljšanem bivanju, varstvu, kjer smo naredili nalogo ter se naučili snov, da smo imeli več prostega časa doma. Po koncu varstva smo šli “malo po bližnjici” domov. Med hojo smo odšli tudi v gozd, kjer smo se igrali partizane in Nemce ter Indijance in kavbojce.
17. Še imate stike s svojimi sošolci?
Imam, imam. Če bi imel sliko pred sabo, bi se spomnil vseh. Hišnik Igor, ki dela na vaši šoli, je tudi bil eden izmed mojih sošolcev. Drugače naštevati pa jih je težko… vem pa, da smo še vsi živi, a in b razred.
Prvi razred
18. Kateri čas med šolskim letom je bil Vaš najljubši?
Luštno je bilo septembra, ker smo še obujali spomine na počitnice, potem se je začelo delo, za tiste, ki nismo imeli problemov z ocenami, pa še junij in maj. To so trije meseci, ki so bili zabavni in pestri.
19. Ste bili v šoli aktivni? Na kak način?
V šoli sem bil član pevskega zbora od petega do vključno sedmega razreda in nekaj časa, dokler je bil učitelj za telovadbo Albert Žmak, sem bil tudi član njegove ekipe judo kluba. Obšolska dejavnost je bilo tudi druženje.
20. Ste imeli na šoli veliko prireditev in prostih dni?
V osmem razredu, takrat zadnjem, smo učenci začeli prirejati prireditve. Bili smo del nekakšne mladinske organizacije, prej smo bili pironirčki, potem pa mladinci in smo prirejali kino prireditve, ko smo gledali filme v šoli, v telovadnici pa smo prirejali disko. Organizirali smo tudi zbiranje papirja in starega železa.
21. Kdaj in kako ste opravljali kolesarski izpit?
Razreda se točno ne spomnim. Spomnim se pa, da smo se s kolesi vozili okoli šole, teorije pa nismo imeli dosti. Na koncu smo dobili tudi izkaznice, kot potrdilo. Na njih smo bili vsi zelo ponosni.
22. Kakšna je bila valeta?
Valeto smo imeli v šoli. Plesali smo v glasbeni učilnici ali pa v jedilnici. Takrat smo imeli vsi enaka oblačila, ponavadi jeans hlače, da nismo delali razlik med seboj.
23.Ste imeli tudi malico ter kosilo? Ste si jo sami nosili s seboj?
Meni je bila hrana okusna. Imeli smo samo malico, kosilo pa tisti, ki smo bili v varstvu do četrtega razreda. Hrano so nam naredile kuharice.
24. Se vam je kakšen izlet posebno vtisnil v spomin?
Hmmm…. Točno, v spomin se mi je vtisnila ekskurzija v Splitu v osmem razredu, ki je potekala en teden. Tja smo odšli z vlakom, kar je bilo takrat zelo zanimivo. Tam smo preživeli zelo zanimiv teden, poln dogodivščin in lepih spominov.
25. Nam zaupate še kakšno zanimivost o šoli?
Seveda. Spomnim se, da smo imeli na šoli banko, kjer smo polagali in dvigovali denar. Za vsakih 50 dinarjev smo dobili darilo, od nahrbtnikov do hranilnikov. Druga zanimivost pa je ta, da so se med šolskim letom pojavile uši in takrat so učitelji v kopalnici pri telovadnici celotni šoli umivali glave.
26. Kaj bi sporočili našim bralcem?
Učite se snov sproti, da ne zaostaja, da se ne nabira in potem nas čas povozi, po domače povedano. Ubogajte nasvete staršev, ker ni vse samo v šoli. Jaz pravim, naj učitelji v šoli otroke nekaj naučijo, vzgojo pa naj prepustijo staršem.
Še enkrat se zahvaljujva gospodu Mateju, da si je za naju vzel čas in nama pomagal bolje razumeti preteklost. Poslušanje teh prigod je bilo zelo zanimivo in poučno, saj spomini gradijo prihodnost.
V sredo, 7.2.2018, smo imeli ob Prešernovem dnevu učenci od 6. do 9. razreda kulturni dan, ki smo ga obeležili s proslavo, nato pa si v Mariboxu ogledali film Čudo.
Torej, kdo je bil France Prešeren? Že od malega nas učijo o gospodu Prešernu, kakšen pesnik je bil in komu vse je fige delil. Napisal je Zdravljico, katere sedma kitica je naša slovenska himna. In kot pravi:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
!
V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi.
Naš dan se je začel kot vsi drugi dnevi v šoli, torej ob 7.30. Ker je avtobus, ki vozi učence iz Dvojran, zamudil, smo prireditev začeli ob njihovem prihodu. Do takrat pa smo si po razredih prebrali nekaj o filmu ter se pogovorili o tem, kaj nas želi zgodba naučiti.
Malo pred osmo uro smo pričeli s proslavo ob Prešernovem dnevu. Na začetku nam je Lara Petrovič zapela himno, za njo pa sta nas nagovorili Urša ter Žana iz 8. razreda. Potem ko sta nas podučili o Francetu Prešernu, so nam 8. razredi deklamirali njegovo romanco Turjaška Rozamunda. Sledili so učenci 6. razredov – Alina, Zoja in Sofija so zaplesale, Vid je zapel pesem V dolini tihi, Alina pa Mojo pesem. Devetošolec Timi nam je na klavir zaigral skladbo Havana. Nastopila je tudi dramska skupina z igro Živ žav v gozdu.
Prireditev smo zaključili s podelitvijo nagrad najboljšim na Prešernovem natečaju iz tretje ter druge triade. Natečaj je nastal na podlagi 40-letnice šole, na kateri smo sodelovali prav vsi učenci v literarnem in likovnem delu, prostovoljno pa smo nekateri izbrali tudi fotografsko delavnico ali pa prepesnili pesem Stoji učilna zidana. Na natečaj je prispelo 436 likovnih del, 264 literarnih del in 65 fotografij. Po mnenju učiteljev smo se izredno potrudili in odločitev za njih ni bila lahka. V vsaki kategoriji je bil izbran izdelek učenca iz prve, druge in tretje triade.
Nagrajeni posamezniki prvega šolskega Prešernovega natečaja so:
Likovni prispevki:
Sara Đukič iz 1.a, Sara Podgorelec iz 6.a in Matevž Kristaničiz 7.b
Literarni prispevki:
Teo Jelen iz 3.c, Alina Lilek iz 5.b in Karolina Pernek iz 7.b
Fotografija:
Ajda Rojko iz 7.a
Učenci smo tekmovali tudi v kategoriji NAJ ODDELEK. Zmagovalci v tej kategoriji pa so bili 2.b, 2.c in 5.a, ki bodo za svoje delo nagrajeni z ogledom filmske predstave.
Po proslavi in malici smo se z avtobusi odpeljali v Maribor. In kakšen je film Čudo? Zaigran je po knjižnji uspešnici z istim naslovom, v originalu Wonder. Marsikoga je s svojo presunljivo zgodbo spravil do solz.
August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta ni hodil v šolo, ampak je imel zaradi številnih zahtevnih operacij in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza. A kot mu nenehno govori njegova sestra Via, človek ne more biti običajen, če se je rodil, da izstopa. Doslej se je lahko vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora nenadoma soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki buljijo vanj in niti ne vedo, kako naj se sami soočijo z njim. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse, ki ga obkrožajo spremenijo reči, ki štejejo največ, torej prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš vsak dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti.
Film mi je bil zelo všeč. Ocenila bi ga z 10, saj te nauči veliko novega o prijateljstvu ter drugačnosti. Na trenutke je bil zelo smešen in zabaven, na trenutke pa tudi izjemno žalosten. Film mi je dal vedeti, da se moramo sprejeti, tudi če smo drugačni. Če pa smo drugačni malo bolj od ostalih, ne smemo tega vzeti kot slabo, ker je morda ravno to to, kar nam bo pomagalo biti dober ter poseben, tako kot vsak človek že sam po sebi je.
V soboto, 10.2.2018, je v našem malem kraju ponovno potekala pustna povorka. Zbrali smo se pri bencinski črpalki in po nekaj minutah čakanja se je povorka začela s prihodom gasilcev.
Napovedali so kurente, ki so nekatere zelo prestrašili. Med kurenti so bili tudi hudički.
Za njimi se je predstavila naša šola ter podružnici. Letos so bili oblečeni v sveče, saj centralna šola praznuje 40 let, podružnica Zgornji Duplek pa 120 let.
Najmlajši so nas presenetili s prisrčnimi kostumi snežaka Olafa.
Sledila je dupleška mornarica, katere voz se je tako migal, da smo mislili, da bodo zares zaplavali po tleh.
Konjeniki so bili vsak v drugačnem kostumu. Eni kavbojci, drugi Elze ali pa hudički.
Pozdravit nas je prišla tudi ‘Ilka Štuhec’ in stara policija.
Sledil je Tamburaški orkester Duplek, ki je tokrat prišel iz Las Kaktusa. Igrali so na trobente ter imeli oblečene velike klobuke.
Vinogradniki so kot vsako leto, spet obrezali svojo vinsko trto.
Eni izmed najbolj smešnim mask na Dupleški povorki so bili seveda zimiški smetarji. Kidali so sneg ter kdaj pa kdaj iz kante za smeti raztresli smeti ali pa iz nje vrgli človeka.
Obiskala sta nas tudi princ ter princesa s svojim velikim jabolkom.
Kekčevi iz Korene so pa imeli puške ter ujetnike, ki jih na srečo še niso ustrelili. Vedno ko so jih poskušali, jim je spodletelo in naboj je zletel v zrak ter padel bog ve kam.
Po obisku Kekčevih iz Korene nas je obiskal tudi Kekec z Mojco.
Za njim je društvo oldtimer Duplek pripeljalo bombo ter se malo pošalilo na njen račun.
Na našo pustno povorko so prišli dravskopoljski talibani, za njimi pa še en Kekec ter tete Pehte.
Zadnja maska je bila Jamaica team Prepolje, ki je sodelovalo na oljimpiskih igrah kar v našem Dupelku. Najprej so prišle navijačice, za njimi pa športniki na bobu.
Napočil je konec povorke. Nekateri so odšli k baraki na razglasitev zmagovalca, jaz pa sem z družino odšla domov, kjer so nas čakali še sveži krofi.
Učenci 7. razredov smo preživeli en teden v šoli v naravi v Seči pri Portorožu, kjer so sem nam pri projektnem tednu pridružili tudi OŠ Cerkvenjak.
Ponedeljek, 29.1.2018
Nekaj minut pred sedmo uro zjutraj smo se zbrali na parkirišču pred šolo. V avtobus smo odložili prtljago ter se ob sedmih odpravili proti Primorski. Po nekaj urah smo končno prispeli. S prtljago smo odšli po krajši potki mimo šestih bungalovov ter se ustavili pred veliko hišo. Tam nas je gospa Neva sprejela in nam povedala nekaj stvari o CŠOD Burja. Nato smo razdelili dežurstva za sobo, zajtrk, kosilo ter večerjo in dobili ključe od bungalova. Hitro smo razpakirali, potem pa smo imeli še nekaj prostega časa, saj učencev iz Cerkvenjaka še ni bilo. Nekateri smo se odločili, da gremo igrat košarko, drugi pa so si vzeli kratek počitek. Okrog pol enih popoldne so prišli tudi oni in imeli smo skupen sestanek v jedilnici. Takrat smo izvedeli, kako bodo potekali naši dnevi v skupinah in kakšno je dežurstvo. Napočil je čas za kosilo, kasneje pa tudi prve tri ure pouka. Naša 4. skupina se je odpravila na travnik za jedilnico, kjer smo se spoznali z učiteljico Jasno ter se predstavili drug drugemu. Ogledali smo si kipe na prostem, ki smo si jih kasneje tudi podrobneje ogledali, jih skozi igro narisali ter o njih napisali tudi zgodbo. Za tem smo odšli v našo učilnico. Učiteljica nam je na kratko predstavila fotografiranje in kot bi mignil je naš čas minil. Po pouku smo imeli prosto do 18.00. Takrat smo odšli na večerjo in po večerji smo imeli spoznavni večer. Tam sta Mia in Karolina predstavili naš Duplek, Aleš in Domen pa sta nam zaigrala na harmoniko dve poskočnici. Predstavili so se tudi učenci iz Cerkvenjaka. Alešu smo zapeli tudi vse najboljše, saj je imel rojstni dan. Ob 21.00 smo se odpravili nazaj v bungalove, kjer smo se umili ter odšli spat.
Torek, 30.1.2018
Okrog 7.00 nas je prišel zbudit učitelj Jean, čeprav smo bile že skoraj vse budne. Oblekle smo se in odšle na zajtrk. Po zajtrku smo si v bungalovih pripravile stvari in nato odšle k pouku. Zbrali smo se v učilnici, kjer nam je učiteljica povedala, da bomo obiskali Krajinski park Strunjan. Razdelila nam je naloge za fotografiranje in že smo krenili na pot. Na poti v Strunjan smo si ogledovali naravo, saj smo se odpravili peš. Naredili smo zelo lepe slike ter se naučili razlikovati sol. Po malici smo obiskali tudi cerkev Marijinega prikazanja ter strunjanski klif. Nazaj proti domu smo odšli na avtobus. Po okusnem kosilu, smo nekateri iz Dupleka igrali odbojko, drugi pa so imeli popoldanski počitek. Nekaj minut do treh smo iz bungalovov vzeli svoje stvari ter odšli nazaj k pouku. Še isto popoldne smo naložili naše slike iz Strunjana na računalnik ter tiste grše zbrisali, lepše pa obdržali za predstavitev. V učilnici smo se zadržali malo dlje, ker smo naredili veliko lepih slik. Po pouku ter večerji smo plesali in se zabavali ob sledenju plesalcev v igri Just Dance. Tako se je končal tudi naš drugi dan na polotoku Seča.
Sreda, 31.1.2018
Že zgodaj zjutraj nas je prebudil svež, hladen primorski zrak. Sošolka Lana Lara se je na žalost že od prejšnjega večera slabo počutila, zato je poklicala mamo, naj pride po njo in tako je po zajtrku odšla domov. Ostali pa smo po zajtrku odšli k pouku. Učiteljica nam je zaupala današnjo destinacijo. Sečoveljske soline. Bili smo presenečeni, ko nam je povedala, da se bomo do tja odpravili s kolesi. Ker se je vsem zdelo, da bo kmalu začelo deževati, smo v nahrbtnik spravili še pelerino. Seveda pa smo morali vzeti še malico, za vsak slučaj, če bomo lačni. Odšli smo do velike garaže, v kateri so samevala kolesa. Visela so na visokem vrtljivem drogu, na katerega so bili pritrjeni klini. Vsak je dobil svoje kolo, nato še čelado. Da bi preverili, kako dobro nam gre od rok vožnja s kolesi, smo odšli na testno vožnjo okoli bungalovov, po cesti mimo kipov in nazaj do mesta, kjer smo se zbrali. Preverili smo še, če vsi nosimo čelade, nato pa krenili na pot. Pot je bila dokaj dolga, predvsem pa spolzka, zato smo se na nekaterih predelih za las izmuznili nesrečam. Med potjo nam je hladen veter pihal v lase, kar je bilo zelo sproščujoče. Ko smo se peljali mimo starih privezov, smo opazili, da nekatere ladje vztrajno razpadajo. Nekaterim je le še streha kukala iz morja. Imela so tudi zanimiva imena, a veliko ladij je bilo tako zaraščenih, da se je videl le majhen košček stekla, za katerim je nekoč sedel kapitan. Podlaga, po kateri smo se vozili, se je nenehno spreminjala. Najprej asfalt, nato pesek, tlakovana tla ter makadam. Skoraj pred prihodom v soline smo se pri gospe prepričali, da smo na pravi poti. Da bi prišli do končne destinacije, pa smo morali še prečkati slovensko mejo. Ne vem zakaj, ampak občutek ob prečkanju meje je bil neopisljivo vznemirljiv. Po še nekaj prevoženih kilometrih smo prispeli na vrh manjšega hribčka, s katerega je bil lep razgled na celotne soline. Med solnimi polji so stale tudi stare, razpadajoče zgradbe, za katere smo kasneje ugotovili, da so nekdaj služile bivanju solinarjem in njihovim družinam. Naprej smo se odpravili peš. V solinah smo našli res ogromno motivov za slikanje. Od raznih prelepih živali, do rastlin, solnih polj in nekdanjih solinarskih hiš. S kolesi smo nato po isti poti odšli nazaj. Hoteli smo tudi fotografirati ptice, pa so se nas znova in znova prestrašile. Ko smo prišli nazaj, nas je čakalo še eno opravilo. Čiščenje koles. Vsak je dobil krpo in gobo, kolesa pa so morala biti do kosila čista. Ko je bilo čiščenje končano, nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga po večini uporabili za preoblačenje blatnih oblačil. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, zato smo se družili in spoznavali med sabo. Pri pouku smo kasneje naložili vse fotografije, posnete v tem dnevu, nato pa se kritično odločili, katere bodo ostale in katere ne. Pri tem smo upoštevali horizont, pravilo tretjin in druge trike, ki smo se jih naučili v preteklih dneh. Začeli smo tudi že pripravljati program za zaključno prireditev. Po koncu pouka smo se spet družili in začele so se kazati prve simpatije. Prav tako pa smo Miine sošolke in sosošolke pripravile načrt, kako jo presenetiti za rojstni dan, ki ga je praznovala naslednji dan. Pojedli smo večerjo, nato pa sta sledila joga in fitnes. Midve sva obiskali jogo. Učiteljica Marina nam je pokazala nekaj izjemnih vaj, ki nam bodo zagotovo izredno koristile v vsakdanjem življenju. Zaupala nam je tudi nekaj ženskih nasvetov, za kar smo ji izjemno hvaležne. Tudi po jogi je sledilo druženje, nato pa smo se punce še nekaj časa pogovarjale v sobi pred spanjem.
Četrtek, 1.2.2018
Ta dan nas je zbudil učitelj, saj smo prejšnjo noč malce dlje bedele. Zbudile smo se z upanjem, da je z Lano Laro vse v redu. Po zajtrku pa smo v učilnici ponovno nemirno čakali, kam potujemo danes. Učiteljica nas je razveselila z novico, da danes potujemo v Piran. Tokrat z avtobusom, saj je bila razdalja predolga za pešačenje ali kolesarjenje. Med čakanjem na avtobus nas je učiteljica zamotila z zanimivo igro, pri kateri smo morali preplesti roke, nato pa jih brez spuščanja tudi odplesti. Vkrcali smo se v mestni avtobus, kar je bilo zelo zanimivo, saj se na takšnem le redko vozimo. Med vožnjo smo opazovali ljudi pa tudi prelepo, razgibano obmorsko pokrajino. Ko smo prišli v Piran, smo se razdelili v skupine, vsaka skupina pa je imela drugačen motiv za fotografiranje. Bil je orientacijski dan, zato smo po skupinah sami z zemljevidom hodili po mestu in iskali želene motive. Piran je zelo slikovito in umetniško mesto, poleg tega pa ima tudi bogato zgodovino. Celotno mesto je zaščiteno kot muzej. Skoraj na vsaki zgradbi najdemo kip, prelepo okrasje ali kaj podobnega. Ima tudi ogromno cerkva in drugih zanimivih zgradb. Ni čudno, da je bil ta dan poln neverjetnih fotografij. Piran je lep iz vsake perspektive. To smo ugotovili, ko smo ga opazovali z razgledne točke. Tako je barvit in morje, ki ga obdaja, ga le še polepša. Ko smo dobili nekaj časa, nas je večina zavila v čokoladnico ali kakšno drugo trgovino. Nato pa je na žalost napočil čas da odidemo. Pri kosilu smo presenetili Mio s kolačkom in pesmijo, nato pa smo ji v sobi nalepili napis “VSE NAJBOLJŠE, MIA!” Cel razred se je zbral v njeni sobi in nato smo ji skupaj zapeli. Bila je presenečena, ampak ne tako zelo, saj je za presenečenje malce prej zaradi neprevidnosti že izvedela. Nekaj časa smo se še družili v sobi, nato pa smo odšli nazaj k pouku. Spet smo pregledali slike in nato smo začeli sestavljati PowerPoint za zaključno predstavitev. Po večerji pa je sledila še zabava, saj je bil to naš zadnji večer tukaj. Bilo je zabavno in plesali smo dolgo časa. Z izjemo večine naših sošolcev, saj so bili enostavno preleni in jih punce nismo nikakor mogle spraviti na plesišče. Zvečer smo še spakirali kovčke in pospravili sobe, nato pa se prepustili še zadnji noči.
Petek, 2.2.2018
Zjutraj nas je kot ponavadi zbudil eden od učiteljev. Izpraznili smo vse bungalove in s prtljago odšli na zajtrk. Pouk se je ta dan začel enako kot vse prejšnje, torej ob 8.30. Vsaka skupina je imela čas, da naredi predstavitev o tednu, ki so ga preživeli v CŠOD Burja, kaj so počeli in kako so se imeli. Imeli smo časa vse do 11.00. Vsi smo garali in na koncu nam je uspelo dokončati še pred predstavitvijo pred kosilom. Prva skupina nam je predstavila gospodarski pomen morja. Druga skupina razvoj in pomen morja, tretja pa nas je podučila o športih. Naša, četrta skupina, je na predstavitev dodala tudi izbrane slike, ki so jih kasneje tudi vsi hvalili. Po predstavitvah je sledilo kosilo. Zaradi zasneženih cest ter številnih nesreč je zamudil tudi avtobus. Med tem ko smo ga čakali, smo si ogledali film. Ko je napočil čas za odhod, smo se z učenci OŠ Cerkvenjak težko poslovili, nekaterim je tudi stekla kakšna solza. Toda našega skupnega tedna je bilo konec in morali smo se vrniti nazaj na Štajersko. Vsi smo se odpravili s svojimi kovčki proti avtobusu in upali, da se še kdaj vidimo. Sneg je vplival tudi na našo ekskurzijo in tako smo namesto ogleda muzeja odšli naravnost v naš Duplek.
Šola v naravi je bila polna smešnih ter veselih dogodkov. Spoznali smo nove prijatelje, nekateri pa tudi nove simpatije. V naši skupini smo se naučili veliko novega o fotografiji in kako izdelati tiste najlepše. Skratka, dobili smo veliko novih in seveda lepih spominov. Upava, da bomo šolo v naravi še kdaj ponovili.
