Duplečanke slovimo po lepoti že dolg čas,
a le ena je lepša od vseh nas.
To je ta Bina iz osmega a,
ki v družbi je vedno vredna zlata.

Po šoli hodi kakor kraljica,
v razredu se počuti kot grofica.
Imela je fantov za izvoz,
a noben ji nikdar ni kos.

V torek je za dežurno mizo sedela
in ko je vstopil novi učenec,
je skoraj omedlela.

Zasledovala ga je po hodnikih,
še mesto na kosilu mu je odstopila,
ob novici, da na disko gre, se je zelo razveselila,
o njem je vsem prijateljicam govorila.

Ko ura odbila je pet,
se zanjo je skoraj porušil svet.
So vsi želeli z njo plesati,
toda kaj, ko se njej ni dalo vrteti,
želela je le njega imeti.

Je že mislila, da ga ne bo,
ko se on pojavil je za njo.
Takoj se ji nasmeh je narisal na obraz,
ko vprašal jo je kar na glas:
“Bi z mano plesala,
se z mano smejala,
se z mano vrtela,
le če bi želela?”

Bina ni vedela kaj storiti,
kaj temu dečku odgovoriti.
Prijela ga je za roko
in mu šepnila na uho:
“Čakala sem in dočakala,
tebe, to ni šala.
Če se strinjaš se greva vrtet’,
dokler je še disko odpret.”

Pa sta se vrtela,
po dolgem in po kratkem.
Niti enkrat nista postala,
samo plesala sta in plesala.

Čez čas je Bino noga začela boleti,
Toda plesalec ji ni pustil sedeti.
Prijel jo je še močneje,
plesala sta še hitreje.

Iz jedilnice na hodnik,
nato pa ven na travnik,
vse do Drave,
kjer ni več sledi,
kje Brina tiči.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Nekje sem slišala moža, ki je povedal:
“Ni vstopa, sem zapisal
na vrata svojega srca,
pa se je ljubezen prismejala mimo
in rekla: ”To zame ne velja.” “

Naslednji dan je spet bil tam.
Tisti moder gospod je stal sam
in vprašal me je, če čas imam.
Odšla sva v toplo kavarno,
kjer ni bilo kot zunaj polarno.

Seveda me je zanimalo,
zakaj neki povabil me je na kakav
in vse bolj zanimivo je postajalo.
kolikor je trajalo.

Začel mi je pripovedovati o dekletu,
ki imel ga je najrajši na celem svetu.
Od nje se je naučil, kaj je to ljubezen,
kaj je ta strašna bolezen.

Dejal je: ”Nasmehnila se je
in o vsakdanjih stvareh spregovorila,
nič ni naredila,
pa sem vedel, da ne morem živet’ brez nje.”

“Imela je najlepši nasmeh, najlepše oči
in žarela je kot sonce, ki sveti tudi ponoči.
Bila je lepa kakor travniški cvet,
ki lahko ga gledaš vrsto let.”

“A nekega dne je zaspala. Zaspala je za vedno.
Še zdaj pogrešam jo izredno.”

“Zaradi nje podal sem se v neznano,
zaradi nje sem se spremenil
in veliko dobrih stvari sklenil.
Za njo sem se trudil,
in hvala bogu se z njo tudi oženil.”

“Upam, da vedela je,
Da za njo naredil bi prav vse,
Da do konca mojih dni,
V srcu za njo ljubezen živi.“

Ko končal je, mi je šlo malce na jok,
toda zdaj le vem vzrok,
zakaj ima ta gospod tako vesele oči,
zakaj ga nič od ljubezni ne loči.

Zdaj vem, da je ljubezen podobna oblaku,
ki sonce prekrije v enem koraku,
čeprav dotakniti se ga ne moreš,
začutiš dež in veš,
kako bo po vročem dnevu razveselil cvetlice in zelenice.
Tudi ljubezni dotakniti ne moreš se,
pa vendar veš, da tukaj je.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Galjot je vozil ladjo galejico. Ker je to ladja za kaznjence,
je vse skozi prosil Boga, da bi se kdaj še vrnil domov. Čez čas so prišli do kopnega, kjer je galjotu uspelo zbežati.

Pomagala mu je dokaj mlada deklica, tako da je zamotila stražarje. Skupaj z njo se je odpravil na pot do ljubega doma. Po dolgem tednu sta prišla do Ljubljane. Galjota je skrbelo, kako bo deklica prišla nazaj, oziroma če bo se sploh vrnila tja. Ko jo je vprašal, kaj  se bo zgodilo z njo, se je samo obrnila in komaj zadrževala solze. Videl je, da je nekaj narobe, zato je spremenil temo in odpravila sta se k njegovi družini. Pot ni bila dolga. Ustavila sta se pred hišo z lesenimi vrati. Bila so velika vsaj meter pa pol. Komaj sta potrkala in že je pred vrati stala starejša gospa. Ko je zagledala galjota, se je od veselja začela jokati. Zaklicala je:”Franc, si to ti?!” Galjot je odkimal, ona pa ga je objela tako močno, da je komaj dihal. Od vsega zanimanja, koga se je njena tašča razveselila, je pred vrati stala tudi galjotova žena. Tudi ona je jokala. Malo od sreče, malo od presenečenja. Poklicala je svoja otroka. Očeta sta se razveselila še bolj kot babica. Seveda je tudi naš Franc jokal od veselja in vsakega močno objel, toda deklica ni vedela, kaj naj naredi. Nihče se ni zmenil za njo. Ravno ko je želela oditi, jo je galjot poklical. Vprašal je, če želi ostati tukaj z njimi. Postala bi njegova neprava hčera. Imela bi streho nad glavo ter seveda najvažnejše, družino. Deklica ni vedela, kaj naj reče, samo solza ji je stekla po licu. Franceva žena je stopila do nje in jo objela. Tokrat je vprašanje ponovila njegova žena, deklica pa je na rahlo prikimala ja. Vsi skupaj so jo objeli, ja, ta družina se veliko objema. Franceva hčerka se je ponudila, da novi cimri pokaže hišo ter kje bo spala. Njegov sin se je malce zaljubil, a naš galjot Franc je bil vesel, da je srečno prišel domov.

Ta družina še zdaj živi srečno skupaj. Franceva mama je postala prababica, on in njegova žena pa babica ter dedek. Deklica in galjotov sin sta postala starša Francu Pogumnemu. Ime je izbrala galjotova hčera, a vsi skupaj so se strinjali, da bodo v dobrem in slabem vedno imeli upanje na najboljše.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Nekega lepega dne je ježek Ferdinand igral nogomet s svojim najboljšim prijateljem slonom Nikom. Takrat pa se je ježek Ferdinand nekaj spomnil:”Hej, pridi, greva slikat.” “Slikat? Slikat s fotoaparatom ali s čopičem?” “Aaaa… s čopičem. Grem po čopiča in slikarsko stojalo.” Ko se je ježek vrnil, je rekel tri, štiri, zdaj in sta začela s slikanjem. Ko sta končala, je slon vprašal:”Kateri lepše slika?” “Jaz!” “Jaz!!” A na koncu, da se nista prepirala, sta se strinjala, da oba dva slikata lepo. In tako se naša zgodbica konča.

Eva Tepeh, 2.a

Solze padajo iz oči.
Cele dneve se ti zdi,
da jok ti solzi.
Da jok ti solzi.
Jok je lahko tudi od sreče.

Sara Gobec in Nika Auda, 3.d