Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Ponovno korakamo z vami

Drage bralke, dragi bralci!

Spet je tukaj september, čas, ko zasedemo šolske klopi in komaj čakamo na poletne počitnice, ki so se nedolgo nazaj končale. S tem je tudi tisti čas v letu, ko se novinarji ponovno zberemo skupaj.

Letos vam bomo že četrto, in s tem tudi naše zadnje leto, poročale Lia, Mia, Ajda, Karolina, Tia in Lara ter novinke, sedmošolke Lana, Sara, Tia, Alina ter Karin in pa devetošolka Klara. Naša mentorica bo ponovno učiteljica Maja Ferk.

Tudi to leto vas bomo poskušale obveščati o vseh dogodkih na šoli in izven nje, vaše lene sobote bomo popestrile z zanimivimi intervjuji, umetniške nedelje pa z izdelki učencev… Tukaj boš sigurno našel nekaj po svojem okusu. 😉

Novinarke Vam želimo uspešen korak v šolskem letu 2019/20!

 

Slovenščina, moj jezik

Ko je učiteljica povedala, da naj pišemo o našem jeziku, smo skoraj vsi čudno pogledali. Kako odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni slovenščina? Na začetku je zgledalo nemogoče, vendar če malo razmisliš, najdeš prave besede. Dejansko v slovenščini delamo skoraj vse: mislimo, sanjamo, govorimo, pišemo, … Naše prve besede so bile v njej. Morda sem edina, vendar si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Bi zdaj govorili kakšen drug slovanski jezik? Nikoli ne bomo izvedeli… Čeprav imamo v slovenščini dvojino, nešteto zaimkov, glagole vseh vrst, nas ravno to dela posebne, drugačne. V naši državi je po mojem mnenju ne cenimo dovolj. Nismo dovolj ponosni na vse dogodke, ki jih je preživela, da jo imamo danes takšno, kot je. K ohranjanju takšne pa bi lahko prispevala tako, da besed ne bi krajšala ali uporabljala izrazov iz tujega jezika.

Lia Horvat Zupančič, 9.a

Še samo eno šolsko leto in grem

Kot vsako leto do zdaj, se je tudi to začelo septembra. Verjetno vas ne zanima, kaj vse se mi je dogajalo, zato bom na kratko povzela vse bistvene stvari.

Prva stvar, ki mi pride na misel, so vse prireditve in tekmovanja, še posebej tekmovanje za fiziko, na katerega sva se z Ajdo pripravljali z učiteljico Biserko. Čeprav mi je zmanjkala točka do srebrnega, je tista vožnja do Svete Ane in domov bila zelo zanimiva. Kot drugo, prvič smo zbirali točke za nagradno ekskurzijo. Po številu zbranih sem bila druga izmed vseh učencev. Zanimiva izkušnja je bila tudi otvoritev telovadnice, ki se trenutno ne gradi. Z Ajdo sva imeli čast vreči kapsulo, katero so nato zakopali pod zemljo. V drugi polovici leta smo začele ustvarjati natisnjene Korake. Teh letos nismo natisnili, jih bomo pa zato naslednje leto toliko izboljšali. Ampak vsaka 7. ura v ponedeljek je bila polna smešnih in nepozabnih stvari. V bistvu je bilo takih trenutkov veliko, med drugim tudi ekskurzija v Prago,  in verjamem, da jih bo še kar nekaj do konca letošnjega leta.

Po pravici, osmi razred sploh ni huda muka, kot večina pravi. V bistvu je kar lahek. Snov se večinoma nadgrajuje iz nižjih razredov. Naj vas ne bo strah novih predmetov, kemije in fizike (sploh nista težki) in učitelji so z leti še manj naporni, kakor se vam zdi v šestem.

S tem se vse bolj bližamo h koncu mojega šolskega leta. To se bo tudi kar hitro končalo. In ja, tako kot večina osnovnošolcev, komaj čakam na ta ponedeljek, ko bomo še zadnjič v tem šolskem letu stopili v šolo kot osmošolci. Ko bomo še eno leto bližje srednji šoli.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Srečala sem Matildo

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Matildo. Mislila sem, da sanjam, vendar to niso bile sanje.

Pozdravila me je in vprašala, če sem se izgubila. Jaz sem samo pokimala, saj res nisem vedela, kje sem. Vprašala je tudi, kako mi je ime. Povedala sem ji, da sem Alina in sem si jo vedno želela spoznati. Nasmehnila se mi je in me odpeljala do hiše, kjer živi z njo učiteljico. Hiška se mi je zdela preprosta in lepa. Še vedno nisem vedela, če je to resničnost. Matilda je bila točno takšna, kot je opisana v knjigi. Čez nekaj časa sem jo vprašala, če tista grozna ravnateljica še živi v tisti veliki hiši. Povedala mi je, da že dolgo ne. Ker so ji šli na živče ljudje, se je preselila na samoten otok.

Odločili sva se, da obiščeva njeno hišo. Ko sva prišli do nje, se mi je zdela gromozanska in strašljiva. Prikradli sva se še v notranjost. In kaj se je zgodilo potem…? Zagledali sva jo v hiši. Stala je na njenem balkonu in se pogovarjala s svojim mačkom. Matilda in jaz sva tekli koliko sva lahko, da naju ne bi videla, toda bilo je prepozno.

Ujeti sva v njeni ječi in ne najdeva izhoda. Na pomoč!

Alina, 7.b

Zakaj sem danes, kjer sem?

Zdravo. Po dolgem času sem se spet spravila pred računalnik. Po pravici povedano, sem se kar dolgo odločala o čem bom pisala, vendar sem nekako ugotovila, kaj želim deliti z vami.

Zakaj sem danes, kjer sem? Ker so me vse odločitve, vsa dejanja in vse besede pripeljale do sem. V bistvu mi je zanimivo, da ne vemo, kaj se bi zgodilo, če bi naredili kaj drugače, kot smo. Bi zdaj ostali brez hiše ali bi zadostno opravili razred? Bi postali alergični na vodo ali pa bi do konca življenja sovražili hišne ljubljenčke? Nikoli ne bomo izvedeli. Po eni strani je bolje tako. Če bi vedeli, bi želeli celotno situacijo spremeniti tako, da bi bila kot iz sanj. In potem več življenje ne bi bilo zanimivo. Vsaj po mojem smislu.

Kakorkoli, nikoli ne pozabi, da moraš tiste majhne trenutke ceniti bolj, kot bi jih. Zakaj? Ker so bistveni, za to, kjer si.

S pozdravi,

Lia.

Spominska slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju

Kaj sploh je dan upora proti okupatorju? To je dan, ko so ustanovili osvobodilno fronto. Marsikomu to nič ne pove, a treba se je zavedati, da je to bil pomemben dan v slovenski zgodovini. Po drugi svetovni vojni je bilo tudi v Dupleku kar nekaj žrtev. Te smo v četrtek, 25.4.2019, počastili s spominsko slovesnostjo.

Ob 16. uri smo se vsi udeleženci zbrali pri Kukovičevem spomeniku. Čeprav je skrit nekje v gozdu, se nas je nabralo kar veliko. Na začetku je nastopil moški pevski zbor Društva upokojencev Duplek. Nato so nekateri domačini prebrali oziroma povedali svoje misli o umoru Kukovičev in namenili nekaj besed nam, poslušalcem. Sledil je nastop ljubiteljskih pevk Društva upokojencev in učencev Osnovne šole Duplek. Nekaj besed so spregovorili tudi člani Združenja borcev za vrednote NOB občine Duplek in na koncu vsem zaželeli lepe prvomajske praznike. Če je kdo želel, si je na koncu lahko postregel še s piškoti in sokom, tisti starejši pa s kozarčkom vina.

Najbolj si bom zapomnila naslednje besede: “Domačini imamo srečo, da imamo takšno burno zgodovino, a kaj, ko je čez nekaj let ne bo nihče več ohranjal.” Zato upam, da je ne bomo pozabili. Na koncu koncev nam pove, od kod prihajamo in zakaj smo danes, kjer smo. Če boš kdaj imel čas, nesi kakšno rožo k spomeniku. Ne za sebe, ampak za tvoje umrle sokrajane.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo 2019

Danes, 23.4.2019, je v jedilnici naše šole potekala glasbena prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. 15 pogumnih učencev si je upalo stopiti pred občinstvo in nam zapeti izbrano slovensko pesem.

Ob 18.00 je na oder stopil voditelj in še tisti hip začel veselo nagovarjati občinstvo. Za vse, ki se še nikoli niste udeležili te ‘glasbene prireditve’, naj vam na kratko opišem, kako poteka. Voditelj, Dalibor Bedenik, najprej pride na oder in vse veselo pozdravi, predstavi komisijo, nagovori otroke in njihove starše, se večino časa heca in potem napove prvega nastopajočega. Tega najprej izpraša in ga predstavi. Za njim sledi drugi, nato tretji, četrti in peti,… Vse do zadnjega pogumneža. Nastopajoči se delijo na dve skupini, tisto mlajšo od 1. do 5. razreda in tisto starejšo od 6. do 7. razreda. Ker sta dve skupini, sta tudi dva polfinalista. Iz lastnih izkušenj povem, da je čakanje na konec celotne prireditve najtežji. Takrat se namreč razglasi, katera dva oziroma kateri, če sta dva v paru, so srečneži, ki nas bodo predstavljali na polfinalu. Ta srečneža sta bila danes Patrick Šabeder, ki mu je uspelo že tretje leto zapored in Amaja Krašna, ki bo lahko izkusila polfinale prvič. Vsako leto pa sodelujoči dobijo tudi nagrado, ki jim jo podarijo po odpeti pesmi. Letos je bila to plastenka za vodo.

Po mojem mnenju so bili vsi nastopajoči odlični. Vsak nas je presenetil z izborom pesmi in s svojim glasom. In ker vem, kako je, če ne prideš v naslednji krog, želim pohvaliti vsakega nastopajočega posebej. Ker si je upal priti iz pod tuša na oder, premagati svojo tremo in pokazati ‘neznancem’ svoj glas. Bravo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Začne se…

Začne se s tem, ko prilezeš na svet. Na svet poln ljudi, ki so ti enaki, po drugi strani pa čisto drugačni. Nato, čez leta, rasteš. Ne samo v jezik, kakor pravijo starši. Začneš odkrivati stvari, ki te veselijo in ljudi, ki te osrečujejo. Ampak na tej poti, tvoji poti, ni vedno vse tako kot si želiš. Včasih ti bo uspelo, včasih ne. Ne smeš pa se vdati. Ne nad sanjami, ne nad svojimi cilji.

Kot pravijo, verjemi in si že pol poti bližje,

Lia

Sanjaj veliko

Verjetno se še vsak spomni svojih otroških sanj. Tistih, ki so nam dajale upanje, da bomo nekoč bogati igralci ali pa veterinarji. In čeprav so nam govorili, da to ne bo mogoče, smo upali. Upali, da se nekega dne uresničijo.

Hmmm, sanje. So le misli iz naše glave? Ali jih imamo, ker so pomembne kazalke naših življenjskih poti? V bistvu oboje. Nihče ne ve točnega razloga, zakaj jih imamo, toda če malo pomisliš, se nekatere le uresničijo. Vseh 5 ur sanjanja, se ti zjutraj zdi dolgih le 5 minut, včasih pa jih celo pozabiš. In čez čas, ko jih želiš nekomu zaupati, jih prav tako pozabiš. Nekatere pa le ostanejo v mislih še dolgo let. Včasih nam sanje pokažejo stvari, ki jih v realnosti ne vidimo. Poveži jih kdaj z dogodki, ki so se ti zgodili in morda boš ugotovil kaj zelo pomembnega. Morda nekaj gromozanskega. A le, če ne boš nikoli obupal. Nikoli obupal nad sanjami.

Sanjaj veliko,

Lia

 

 

Osebe, brez katerih je težko

Nov teden, nov blog. Današnja tema temelji na prijateljih. Osebe, ki jih spoznavamo celotno življenje.

Verjetno vsak ve, da prve prijatelje dobimo, ko se učimo svojih prvih korakov. Nekateri nato zapustijo naša življenja in čez leta pridejo novi. Te morda spoznamo po nesreči, morda jih na začetku sovražimo, morda se nam zdijo čudni ali pa tečni,… V glavnem, kasneje ugotovimo, da so veliko boljši, kot smo mislili. Ker je vsako prijateljstvo drugačno, se tudi drugače začne in drugače konča. Ena trajajo tako dolgo, dokler se v prijateljstvu ne zgodi neka prelomnica. Morda se med njima kaj splete (ljubezen pa to 😉 ) ali pa preprosto ne zdržita več skupaj. Medtem druga trajajo celotno življenje. Sicer pa vsak od nas drugače gleda na prijateljstvo. Prijatelj ni nujno tisti, ki ga vidiš vsak dan in se lahko nanj zaneseš ob vsaki priliki. Prijatelj je tudi nekdo, s katerim se lahko pogovarjaš ure in ure, pa se ga boš težko naveličal.

Nima smisla, da govorim, kaj je prav in kaj ne, ker ima vsak svoje mnenje o tem, želim pa pokazati, skozi besede seveda, kaj je zame pravo prijateljstvo. Prva stvar, ki se mi zdi pomembna, je ta, da si lahko v družbi prijatelja takšen, kot si. Da te ima rad takšnega, kot si. Da je vedno tu zate. Da si lahko sredi pogovora začneš peti katerokoli pesem. Da lahko poveš, karkoli se ti podi po glavi. Da mu napišeš sporočilo ob katerikoli uri in bo odpisal (pa čeprav prepozno). Da ne pozabi nate v družbi drugih. Da se med vama nič ne spremeni, pa čeprav se ne vidita nekaj dni, tednov ali mesecev.

Da ne bom predolg(očasn)a, želim povedati samo še nekaj. Moji prijatelji so posebni. Vsak po svoje. V dobrem smislu, seveda. Čeprav je veliko zgoraj napisanih stvari res (da sem jih najprej sovražila, bili so tečni,…), jih imam rada, takšne kakršni so. Upam, da bodo še nekaj časa v mojem življenju, da ne bodo hitro obupali nad mojo tečnobo. In naj vedo, da nas bodo kljub vsem stvarem, ki smo in jih še bomo preživeli, vedno vezali najslajši pogovori in najlepši spomini.

Čuvajte te posebne ljudi, kakor dolgo boste lahko,

Lia.