Ko je učiteljica povedala, da naj pišemo o našem jeziku, smo skoraj vsi čudno pogledali. Kako odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni slovenščina? Na začetku je zgledalo nemogoče, vendar če malo razmisliš, najdeš prave besede. Dejansko v slovenščini delamo skoraj vse: mislimo, sanjamo, govorimo, pišemo, … Naše prve besede so bile v njej. Morda sem edina, vendar si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Bi zdaj govorili kakšen drug slovanski jezik? Nikoli ne bomo izvedeli… Čeprav imamo v slovenščini dvojino, nešteto zaimkov, glagole vseh vrst, nas ravno to dela posebne, drugačne. V naši državi je po mojem mnenju ne cenimo dovolj. Nismo dovolj ponosni na vse dogodke, ki jih je preživela, da jo imamo danes takšno, kot je. K ohranjanju takšne pa bi lahko prispevala tako, da besed ne bi krajšala ali uporabljala izrazov iz tujega jezika.

Lia Horvat Zupančič, 9.a

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Matildo. Mislila sem, da sanjam, vendar to niso bile sanje.

Pozdravila me je in vprašala, če sem se izgubila. Jaz sem samo pokimala, saj res nisem vedela, kje sem. Vprašala je tudi, kako mi je ime. Povedala sem ji, da sem Alina in sem si jo vedno želela spoznati. Nasmehnila se mi je in me odpeljala do hiše, kjer živi z njo učiteljico. Hiška se mi je zdela preprosta in lepa. Še vedno nisem vedela, če je to resničnost. Matilda je bila točno takšna, kot je opisana v knjigi. Čez nekaj časa sem jo vprašala, če tista grozna ravnateljica še živi v tisti veliki hiši. Povedala mi je, da že dolgo ne. Ker so ji šli na živče ljudje, se je preselila na samoten otok.

Odločili sva se, da obiščeva njeno hišo. Ko sva prišli do nje, se mi je zdela gromozanska in strašljiva. Prikradli sva se še v notranjost. In kaj se je zgodilo potem…? Zagledali sva jo v hiši. Stala je na njenem balkonu in se pogovarjala s svojim mačkom. Matilda in jaz sva tekli koliko sva lahko, da naju ne bi videla, toda bilo je prepozno.

Ujeti sva v njeni ječi in ne najdeva izhoda. Na pomoč!

Alina, 7.b

Zdravo. Po dolgem času sem se spet spravila pred računalnik. Po pravici povedano, sem se kar dolgo odločala o čem bom pisala, vendar sem nekako ugotovila, kaj želim deliti z vami.

Zakaj sem danes, kjer sem? Ker so me vse odločitve, vsa dejanja in vse besede pripeljale do sem. V bistvu mi je zanimivo, da ne vemo, kaj se bi zgodilo, če bi naredili kaj drugače, kot smo. Bi zdaj ostali brez hiše ali bi zadostno opravili razred? Bi postali alergični na vodo ali pa bi do konca življenja sovražili hišne ljubljenčke? Nikoli ne bomo izvedeli. Po eni strani je bolje tako. Če bi vedeli, bi želeli celotno situacijo spremeniti tako, da bi bila kot iz sanj. In potem več življenje ne bi bilo zanimivo. Vsaj po mojem smislu.

Kakorkoli, nikoli ne pozabi, da moraš tiste majhne trenutke ceniti bolj, kot bi jih. Zakaj? Ker so bistveni, za to, kjer si.

S pozdravi,

Lia.

Začne se s tem, ko prilezeš na svet. Na svet poln ljudi, ki so ti enaki, po drugi strani pa čisto drugačni. Nato, čez leta, rasteš. Ne samo v jezik, kakor pravijo starši. Začneš odkrivati stvari, ki te veselijo in ljudi, ki te osrečujejo. Ampak na tej poti, tvoji poti, ni vedno vse tako kot si želiš. Včasih ti bo uspelo, včasih ne. Ne smeš pa se vdati. Ne nad sanjami, ne nad svojimi cilji.

Kot pravijo, verjemi in si že pol poti bližje,

Lia

Nov teden, nov blog. Današnja tema temelji na prijateljih. Osebe, ki jih spoznavamo celotno življenje.

Verjetno vsak ve, da prve prijatelje dobimo, ko se učimo svojih prvih korakov. Nekateri nato zapustijo naša življenja in čez leta pridejo novi. Te morda spoznamo po nesreči, morda jih na začetku sovražimo, morda se nam zdijo čudni ali pa tečni,… V glavnem, kasneje ugotovimo, da so veliko boljši, kot smo mislili. Ker je vsako prijateljstvo drugačno, se tudi drugače začne in drugače konča. Ena trajajo tako dolgo, dokler se v prijateljstvu ne zgodi neka prelomnica. Morda se med njima kaj splete (ljubezen pa to 😉 ) ali pa preprosto ne zdržita več skupaj. Medtem druga trajajo celotno življenje. Sicer pa vsak od nas drugače gleda na prijateljstvo. Prijatelj ni nujno tisti, ki ga vidiš vsak dan in se lahko nanj zaneseš ob vsaki priliki. Prijatelj je tudi nekdo, s katerim se lahko pogovarjaš ure in ure, pa se ga boš težko naveličal.

Nima smisla, da govorim, kaj je prav in kaj ne, ker ima vsak svoje mnenje o tem, želim pa pokazati, skozi besede seveda, kaj je zame pravo prijateljstvo. Prva stvar, ki se mi zdi pomembna, je ta, da si lahko v družbi prijatelja takšen, kot si. Da te ima rad takšnega, kot si. Da je vedno tu zate. Da si lahko sredi pogovora začneš peti katerokoli pesem. Da lahko poveš, karkoli se ti podi po glavi. Da mu napišeš sporočilo ob katerikoli uri in bo odpisal (pa čeprav prepozno). Da ne pozabi nate v družbi drugih. Da se med vama nič ne spremeni, pa čeprav se ne vidita nekaj dni, tednov ali mesecev.

Da ne bom predolg(očasn)a, želim povedati samo še nekaj. Moji prijatelji so posebni. Vsak po svoje. V dobrem smislu, seveda. Čeprav je veliko zgoraj napisanih stvari res (da sem jih najprej sovražila, bili so tečni,…), jih imam rada, takšne kakršni so. Upam, da bodo še nekaj časa v mojem življenju, da ne bodo hitro obupali nad mojo tečnobo. In naj vedo, da nas bodo kljub vsem stvarem, ki smo in jih še bomo preživeli, vedno vezali najslajši pogovori in najlepši spomini.

Čuvajte te posebne ljudi, kakor dolgo boste lahko,

Lia.