Zdravo, še 21 dni, pa bo tukaj leto 2020.

Redki (med katere spadam tudi jaz) že gledajo božične filme, po mestih že visijo lučke, tu in tam pa slišimo tudi kakšno božično pesem. Čeprav še ni tukaj začetek januarja, sem se odločila govoriti o naših ciljih, željah.

Vsak si ob začetku leta verjetno nekaj zastavi. Vprašanje pa je, če to uresniči. Tudi če ne, to preloži na naslednje leto. In potem na naslednje, če cilja še ne doseže. V bistvu nastane en velik začaran krog, ki se nekega dne le konča. Te želje se razlikujejo od oseb samih, kaj jih veseli in čemu dajo v življenju prednost. Kakor že vemo, je božični čas najlepši čas v letu, zato so želje tudi bolj prijazne, osebne oziroma ljubeznive. Imajo neko globino in so iz srca. Ker je vse bolj pocukrano, so tudi želje takšne.

In ne se bati, če se želja ne uresniči takoj. Vse pride ob pravem času, ob pravem trenutku. Pa tudi če se ne izpolni, se zahvali za izkušnjo in ne obupaj.

Z najlepšimi pozdravi,

Lia.

Že tretji mesec šole. Si lahko misliš?

Ne vemo, kaj nas čaka, prav tako ne vemo, če bomo to dočakali. Nekateri bi lahko že zdavnaj obupali nad vsem, kar se jim dogaja v življenju. Tisti bolj in tisti manj priljubljeni. Ampak še vedno vztrajajo. Na koncu koncev je še sedem mesecev, za nas devete malo manj, do zadnjega dneva šole.

Tukaj je nasvet:

Poskusi najti ta občutek, ki ti dokazuje, da lahko narediš karkoli želiš ter uresničiš svoje sanje. Toda to ne pomeni, da za to ne rabiš nič storiti. Zastavi si cilj in ga poskusi doseči, saj veš, kdor visoko leta nizko pade. Delaj nekaj, v čemer uživaš. Ne poskušaj odnehati. Vem, da je velikokrat težko, ampak veliko ljudi ti bo vedno stalo ob strani.

Sami imamo v rokah svojo prihodnost, sami imamo v rokah naše življenje.

Nihče ni brez napak,

Lia

Verjamem, da se marsikomu včasih zdi, da je neviden. Da ljudje hodijo mimo njega, pa ga sploh ne opazijo. Da vsi, ki bi mu naj stali ob strani, v trenutku, ko jih najbolj rabi, izpuhtijo. Da čez čas najdejo nekoga veliko boljšega od njega. Da ni enak drugim. In v takem trenutku hitro pristaneš na tleh. No vsaj zdi se ti, da si. Naj ti povem, da tudi ko se počutiš najbolj samega, nisi sam. Vedno bo oziroma vedno je nekdo ob tebi. Pa tudi, če se ti zdi da ni, boš ugotovil, da v “nesreči”(v takem času) spoznaš pravega prijatelja.

In vedi, nikoli nisi sam. Pa veš zakaj? Ker sem tu zate.

Lia

Pozdravljen, dragi bralec/bralka, na ta ne preveč topel dan. Naslov ti ne izda današnje teme, vendar upam, da ti bo kljub temu všeč.

Veliko ljudi pravi, da je za srečo treba potrpeti. Da je treba za lepoto potrpeti. Da si uspešen le, ko si bogat. Pa je to res? Verjamem, da se marsikdo s tem strinja. Ampak ta marsikdo nisem jaz.

Zakaj bi morali potrpeti za srečo, ko pa si jo lahko sami skujemo? Ko smo lahko takšni, kot smo in se počutimo kar se da dobro. Da ima lepota standarde? Prvič slišim. Vsak je lep po svoje. Ni važna samo zunanjost, k njej doprinese tudi notranjost. Kar je meni lahko lepo, ne pomeni, da bo tudi tebi ali pa nekomu tretjemu. Uspeh. Za njega vsak dan delaš ter se odrekaš nekaterim stvarem, ampak spomni se kdaj, koliko časa in volje si potreboval, da si prišel sem, kjer si zdaj.

Upam, da ti je to dalo misliti. Da boš nekega dne imel možnost povedati kaj podobnega nekomu drugemu.

Lep dan še naprej,

Lia

September. Mesec novih začetkov.

Pozdravljeni. Ponovno sem tu in ponovno bom začela s pisanjem blogov. Včasih bodo pogostejši, včasih redkejši, ampak nič bati. Vsak teden bo vsaj en. To obljubim.

Upam, da se ne bom preveč ponavljala, da bom zanimiva in kar se da razumljiva. Da boš z veseljem sedel k računalniku / telefonu in ga prebral.

S pozdravi,

Lia