Babica je v šolo hodila peš. Na pol poti se ji je pridružila sošolka Tinka. Pridružili so se jima tudi fantje, ki so jima nagajali. Pozimi so jih kepali, poleti pa so jih zmerjali. Na šolskem igrišču se je babica igrala gumitvist, pismo, zemljo krast… Učitelji so bili strogi in spoštovani. V 1. razredu je bila sprejeta med pionirčke. Ko je bila sprejeta med pionirčke, je dobila pionirčkovo kapico, rdečo rutico in prisegla pionirsko zaobljubo. V babičinih časih je obstajala kurirčkova pošta, ki je potovala po državi od šole do šole. 25. maja so praznovali dan mladosti, takrat je imel tovariš Tito rojstni dan.
Žana Breznik, 2.b
Prababica je v šolo hodila peš. Poleti niso imeli čevljev, pozimi pa so imeli čevlje, a samo tisti, ki so bili bogati. Učitelji so tepli s palico. Niso imeli zvezkov, ampak tablice. Nikoli niso šli na izlet. Imeli so doma narejene torbe iz blaga, bogati pa iz usnja. Dečki so imeli hlače, deklice pa krilca. Hodili so peš na velikih razdaljah. Za malico so dobili mleko in kruh. Igrali so se volka na mlin. Vseeno pa se spominja lepih trenutkov v šolo in iz šole in med potjo domov, ko so se ustavili na sosedovi češnji in vinogradu.
Ta oseba je stara 21 let. Visoka je 153 cm. Ima dolge, temno rjave lase. Je svetle polti, ima rjave oči. Večinoma nosi kavbojke ali legice ter majice. Njena najljubša barva je roza. Velikokrat ima obute čevlje s peto, številko čevljev ima 37. Njena najljubša hrana je pica ali dunajski zrezek s krompirčkom. Živi v Limbušu, v hiši s svojimi starši. Je edinka. Hodila je na srednjo turistično šolo, sedaj pa obiskuje fakulteto. V prostem času se druži s prijatelji, gleda televizijo ali posluša glasbo. Po značaju je prijazna, rada pomaga in se zabava ter je zanimiva.
Larisa Vauhnik, 9.b
Ta oseba je stara 14 let, decembra bo 15. Ni tako velika. Njena višina je namreč 160 cm. Ker je majhna, tudi tehta ne dosti. Težka je 48 kg. Ima čudovite lase. Njeni lasje so kot griva. Po naravi ima lase rjave, ampak si jih barva na vijolično. Obraz ima svetel. Ima bolj ovalen obraz, ampak ne preveč. Ima zelo lepe modre oči, ki kar žarijo. Nima dosti drugih posebnosti na obrazu. Ima svoj stil oblačenja. Večinoma se oblači v črno. Ko ima na sebi kaj barvitega, sem zelo začuden. Po navadi nosi »najikce«, ali »all starke«. Njena velikost noge je 38. ima tudi svoj način prehranjevanja, saj je športnica. Boksa namreč že 5 let. V svojih letih je dosegla toliko, kar enim v celem življenju ne bo. Živi v majhni vasi, imenovani Veržej. Živi z mamo, očetom in njenim bratom. Njena družina je zelo prijetna. Poklica še nima, saj še hodi v šolo. Odločila se je za nadaljevanje šolanja v smeri farmacije in zdravstva. V prostem času se rada druži z mano, prijatelji in družino. Nima dosti prostega časa, saj ima dosti treningov. Je zelo prijazna.
V petek, 15.9.2017, smo se učenci 9. a in b razreda odpravili na zaključni izlet v Ljubljano. Pred šolo smo se zbrali ob sedmi uri in počakali da so vsi prišli. Nato smo šli na avtobus in se vozili približno 2 uri, s postankom v Trojanah.
Ko smo končno prišli v Ljublano smo se prvo odpravili v Muzej iluzij, kjer smo se razdelili na dve skupini. Prva skupina je šla v prvo nadstropje, druga pa v drugo. Najbolj zanimivo je bilo drugo nadstropje, kjer je bil tunel, v katerem si izgubil ravnotežje. V spodnjem nadstropju je bilo še nekaj zanimivih sob, kot npr. soba, v kateri izgleda, kot da si obrnjen na glavo, disco soba, … Ko smo si vse ogledali, smo si lahko še kaj kupili.
Potem smo si ogledali najpomembnejše znamenitosti v Ljubljani kot sta Tromostovje in Prešernov trg. Med ogledom je žal deževalo, vendar smo se vseeno zabavali. Čez nekaj časa smo se odpravili proti BTC-ju, kjer smo se vozili z gokarti. Vozili smo se v skupini po štiri in sicer vsaka skupina 10 minut. Medtem ko smo čakali, da druga skupina zaključi, smo lahko igrali namizni nogomet in se pogovarjali. Vožnja z gokarti je bila zelo zanimiva, vendar je prehitro minila. Nato smo šli v bližnji Mcdonalds, kjer smo imeli kosilo.
Čez pol ure smo se odpravili v Vodni park Atlantis, kjer smo se lahko kopali dve uri. Večina nas je najprej odšla preizkusiti tobogane, nekateri pa so šli v zunanje bazene in skakali v vodo. Te dve uri sta zelo hitro minili in že smo morali iz bazenov, se preobleči in si posušiti lase. Ko smo si punce uspele posušiti in razčesati lase, smo se lahko odpravili naprej. Ostala nam je samo še ena ura, katero smo imeli prosto v BTC-ju. Ta ura je bila premalo, saj si nismo mogli ogledati veliko. Potem smo se zbrali pred avtobusom in se odpeljali nazaj proti Dupleku.
Domov smo prispeli okoli 21.00 ure. Ta izlet je bil zelo zanimiv, vendar je prehitro minil.
Kot vsako leto sem se tudi letos odločila s kolonijo odpotovati v Poreč. Izbrala sem si trejo izmeno, saj od tam poznam veliko ljudi že iz prejšnjih let. Kot vsako leto smo imeli postanek na Lomu, kjer smo lahko malicali. Takoj, ko smo se razpakirali in pojedli kosilo ter spoznali nove ljudi, smo odšli na plažo. Voda ni bila preveč topla, zato se starejši otroci nismo kopali pogosto, manjši pa kar niso hoteli iz vode.
Vsak večer se je dogajalo marsikaj novega in iz tega smo se tudi veliko naučili. Štirikrat smo imeli tudi disko, kjer smo plesali in vzganjali hrup, kolikor se je le dalo. Predstaviti smo se morale tudi s skupinami in na tem večeru smo plesale. Veliko deklet se je ob tem zabavalo, vsaj polovica skupine pa je mislila, da smo si naredile sramoto, ki nas bo spremljala do konca Poreča. A že ko je odplesala naslednja skupina, smo si vse oddahnile. Skupaj smo pretočile veliko solz, saj smo se ob nastopu Anabel in pesmi “See you again” spomnile na veliko dogodkov iz prejšnjih let in na to, da bomo kmalu spet vsi doma v Mariboru. Anabel je bila skrita gostja, ki jo poznajo nekateri po pesmi “Ob kavi”. Naše punce iz skupine Sončnic se pa niso jokale zaradi kakšnega dogodka ali pesmi, temveč zaradi fantov, katerih je v Poreču sicer veliko.
Najbolj grozno je bilo zadnji dan. Vsi smo čakali v senci pod baldehini, da se pripeljejo avtobusi in z njimi četrta izmena. Pred odhodom smo si izmenjali telefonske številke in imena za snapchat. Popisani smo bili do konca. Nekatere so bile popisane tudi po obrazu. Vzgojitelji in vzgojiteljice so jim tik pred odhodom rekli, naj si umijejo obraze, saj jih ne bi spustili čez mejo. In tako smo po parih urah vožnje varno prispeli v Maribor. Tukaj pa se še dan ni končal, saj sem izvedela, da je nekdo na Vurberku izkopal bombo in so nas evakuirali. Tako sem šla k babici in dedku. Naslednji dan je že bilo vse varno in končno sem prišla domov.
Med poletnimi počitnicami sem šla s starši na morje v Biograd na Moru. Šli smo avgusta in tam ostali dvanajst dni.
Prvi dan smo prišli že zelo zgodaj, ob sedmih, potem pa smo ugotovili, da lahko v apartma gremo komaj ob 13.uri. Zato smo se odločili, da gremo na plažo. Najprej smo šli v napačno smer, ko smo končno ugotovili, v katero smer moramo iti, smo morali iti skozi gozdiček. Počutila sem se, kot da hodim na Pohorje. Ko smo prečkali gozdiček, nismo našli poti, kako bi prišli na plažo, ker so bili sami hoteli in kampi. Ko smo obhodili skoraj celi Biograd, smo od domačina izvedeli, da bi lahko šli čez hotel in bi bili takoj pri plaži. Nato smo končno prišli do plaže, šli v gostilno, potem pa se kopat. Ob 13. uri smo šli v apartma, tokrat pri hotelu. Ogledali smo si apartma in vse razpakirali, potem sem jaz postala sitna, ker bi se spet rada šla kopat. Potem smo se raje odločili, da gremo v mesto. V mestu smo bili zelo dolgo in ura je bila nekje enajst. Ko pa smo hoteli nazaj v apartma, smo se spomnili, da si nismo zapomnili poti. Nato smo šli v bližnjo agencijo po zemljevid, vendar nismo imeli pojma, kje smo bili. Ćez kakšno uro neuspešnega iskanja smo vprašali policista, kako priti do te ulice, pa nam je povedal dve smeri, mi pa smo šli v tretjo in smo prišli do kampa Mia. Potem smo eno uro hodili okoli celega Biograda in na koncu smo spet prišli do kampa Mia. Ugotovili smo, da smo ves čas hodili v krogu. Ko smo končno našli domačina, ki nam je znal povedati, kje je ta ulica, smo jo tudi našli, le apartmaja ne. Po tej ulici smo prišli po drugi strani in nismo vedeli, da je to naš apartma, čeprav smo dejansko stali pred njim. Šli smo spet na začetek ulice in potem srečali eno domačinko, ki nam je potem točno povedala, kateri apartma je naš. Ko smo našli apartma, je bila ura pol tri zjutraj. Čez par dni pa smo ugotovili, da je Biograd tako majhen in da se je res težko zgubiti. Ampak nam je uspelo.
To je bil še najbolj zanimiv dan na morju, drugi dnevi so potekali kot po navaddi. Počitnice so bile zelo lepe in zanimive, vendar so prehitro minile.
Učiteljica Natalija Kušar poučuje kemijo na OŠ Duplek, na OŠ Korena pa tudi biologijo in naravoslovje. V sproščenem klepetu sva izvedeli kar nekaj majhnih skrivnosti.
1. Kako dolgo že učite na tej šoli? Ste prej poučevali še na kateri drugi šoli?
Na tej šoli učim približno 20 let, prav tako na OŠ Korena. Učila sem že na Osnovni šoli Maks Durjava v Mariboru, osnovni šoli v Framu in štiri leta na šoli Bratov Polančičev.
2. Kako dolgo pa učite na Osnovni šoli Korena?
Enako kot na tej šoli, torej 20 let.
3. Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Mislim, da imam dobro razvite socialne veščine z otroki, delo z mladostniki mi je blizu.
4. Katero snov najraje učite in katero snov se najraje učijo učenci?
Situacija se spreminja iz leta v leto, težko je reči, kaj se učenci najraje učijo. Velikokrat imam občutek, da to, kar učim, učence dolgočasi. Najraje pa imajo poskuse, sploh če ni treba nič reševati.
5. Vam je bila kemija vedno tako lahka, kot vam je zdaj?
Ja, mi je bila.
sdr
6. Kakšne ocene ste imeli v osnovni in srednji šoli pri kemiji?
V osnovni šoli sem imela štiri, v srednji šoli pet, maturirala pa sem z desetko.
7. Kakšne imate izkušnje z učenci prejšnjih generacij?
Predvsem dobre, ko srečam učence prejšnjih generacij na cesti, me vedno pozdravijo.
8. Kaj pa vas pri učencih najbolj moti?
Neiskrenost, vulgarnost.
9. Kaj bi počeli, če ne bi bili učiteljica?
Bila bi knjižničarka, ker zelo rada berem.
burst
10. Kateri dogodki iz prejšnjih let se vam bodo za vedno vtisnili v spomin?
Enkrat smo dokazovali vsebnost beljakovin in sem si pred poskusom oprala epruvete, vendar za ta poskus ne smejo biti mokre. Nisem dobro preverila in je bilo še malo vode v eni od epruvet. Med poskusom je vsebino epruvete pognalo proti blizu stoječi deklici in to v bližino očesa. Na srečo se ni zgodilo nič slabega, ampak mi bo ta spomin za vedno ostal v mislih. Nepozabna izkušnja bo pa vedno zaključni izlet v Gardaland z generacijo 1998, ko so si učenci kupili vodne pištole in se z njimi streljali. Pod pretvezo, da moramo pištole zapleniti, smo jim učitelji vzeli pištole in jih napolnili z vodo ter začeli špricati otoke in tudi drug drugega.
11. Kaj hočete sporočiti bralcem našega glasila?
Največje veselje je to, da greš v službo in domov z istim veseljem.
Učiteljici Nataliji se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in ji želiva še veliko uspehov in zadovoljstva.
Mesto Sydney je med prvimi, ki praznujejo novo leto, saj je tik za koledarsko mejo.
Novo leto je običajno praznični dan, ki obeležuje začetek novega koledarskega leta. V gregorjanskem koledarju, ki velja v večini sveta, je to 1. januar. V rimskih časih je bil začetek leta 1. marca.
V julijanskem koledarju, ki ga uporablja pravoslovna cerkev, je novo leto 14. januarja. Muslimansko novo leto se začne ob sončnem zahodu 30. januarja. Judovsko novo leto pa se začne ob sončnem zahodu 22. septembra.
V Sloveniji je novo leto državni praznik. Do leta 2012 je bil praznični dan tudi 2. januar. Mi doma praznujemo tako, da kupimo lučke, rakete in petarde in ko vklopimo rakete, rečemo 3, 2, 1 in potem si zaželimo srečno novo leto. Potem odpremo šampanec in ga spijemo do dna in še otroci dobimo otroški šampanec in potem se zabavamo do jutranjih ur.
Vsako leto komaj čakam na mesec december. Ko vidim prve novoletne lučke, vem, da bo kmalu božič. Božič je moj najljubši praznik, saj takrat pride Božiček in nam prinese darila. Doma najprej okrasimo mizo, na katero damo adventni venček. Na venček damo štiri svečke in štiri nedelje pred božičem prižgemo prvo svečko. Drugo nedeljo prižgemo dve svečki, tretjo tri in zadnjo nedeljo pred božičem prižgemo vse štiri svečke. Pred božičem vedno napišem pismo Božičku. Pri tem se posebej potrudim in mu kaj lepega napišem. V pismo mu napišem, kaj si želim, da bi mi prinesel. Mami in babi decembra vedno pečeta kekse in takrat doma zelo lepo diši. Tudi jaz pomagam pečti kekse. Ati poskrbi za okrasitev hiše. Na streho obesi lučke, na okna da zvezdne utrinke, pred hišo pa da jelenčke, sani in Božička. Vsi skupaj pa okrasimo božično drevo. Na smrekico damo veliko okraskov in lučke, pod smrekico pa damo jaslice. Na predbožični večer se zbere cela družia in gremo v cerkev. Ko se vrnemo domov, nas pričakajo darila. Včasih pa nas celo obišče Božiček. Tako pri nas praznujemo božič.
Moje ime je Urška, lepša sem od vseh Ljubljančank in na sploh vseh deklet na tem svetu. Mogoče sem malo prevzetna, vendar govorim samo resnico. Sem velika in suha z dolgimi svetlimi lasmi, velikimi temno rjavimi očmi in svetlo poltjo. No, zdaj veste, da sem res najlepša. Moje najljubše dejavnosti so nakupovanje in pomerjanje oblačil in nakita ter ličenje. Sicer pa sploh ne bi poterbovala ličil, tako sem lepa.
Moj najpomembnejši in prelomni dogodek se je zgodil pred petimi leti. Neko nedeljo sem se odločila, da grem na ples. Tam sem preživela cel dan, vendar nisem nič plesala. Ko sem videla, kako vsi veselo plešejo, sem se odločila, da si grem plesalca poiskati tudi jaz. Ozirala sem se naokoli, vendar mi nobeden ni bil všeč. Potem pa sem ga zagledala, bil je dve mizi oddaljen od mene in takoj sem vedela, da želim plesati z njim. Nekaj časa sem ga zaljubljeno gledala, nato je stopil do mene in me vprašal:” Al’ hotla bi z mano plesati?” Seveda sem se takoj strinjala. In tako sva zaplesala, plesala sva hitreje in hitreje, noge so me že zelo bolele, vendar se ni hotel ustaviti. Vedno bolj sva se oddaljevala od množice in približevala Ljubljanici. Naenkrat pa je zagrmelo in takoj sem vedela, da nekaj ni v redu.
Ko sva bila do kolen v Ljubljanici, se je začel spreminjati. Ni imel več lepih modrih oči, ampak rdeče, tudi v obraz je postal rdeč, svetli lasje so se spremenili v črne. Nisem vedela, kaj se dogaja. Čez kakšnih pet minut sva prispela v negov dom. Imel je spet svetle lase, modre oči in svetlo polt. Nekaj časa sva samo sedela za mizo in se gledala. Potem pa mi je rekel:” Jaz sem povodni mož in tebe sem si izbral, da boš moja žena.” Na začetku mi to ni bilo všeč, saj sem fante v Ljubljani lahko menjavala vsak dan. Toda ko sem se začela ozirati in videla, kako se vse lepo svetlika in blešči, mi je bilo kar v redu. Povodni mož mi je razkazal svojo hišo, pravzaprav lahko rečem kraljestvo. Imel je šest spalnic, osem dnevnih sob, dvanajst kopalnic in tri velike sobe za oblačila. Prve tedne mi je ves čas nosil sama darila. Oblačila, torbice nakit in ličila. Takoj sem se navadila na njega.
Od tega dogodka je sedaj minilo pet let. In s povodnim možem Jožekom sva srečno poročena, no, vsaj jaz sem, za njega nisem čisto prepričana. Pogosto sem slabe volje in veliko ga stanem. Imava tudi hišne ljubljenčke, dva morska psa, tri morske konjičke in štiri morske krave. Imava tudi vrt s koralami in algami. Zelo sem srečna z njim in upam, da bova skupaj do konca svojih dni, saj sem našla nekoga, ki je vsaj približno tako lep kot jaz.
