Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ajda Rojko

Tradicionalni slovenski zajtrk v 7. a

V petek, 17.11.2017, smo na šoli ponovno priredili naravoslovni dan na temo tradicionalni slovenski zajtrk. V šolo smo prišli ob 7.30, kot po navadi. Zbrali smo se v jedilnici in začeli s prireditvijo. Nastopali so: otroški pevski zbor, plesna šola Zapleši ter posamezniki z deklamacijami ali igranjem na razne inštumente. Urša in Žana sta nam povedali tudi, kako pomembna je zdrava prehrana, Zara in Julija pa sta nam z anketo pokazali, da je dobro vsak dan pojesti zajtrk. Skupaj smo tudi zapeli Čebelice, nato pa je bil čas, da si postrežemo z dobrotami na mizi. Jedli smo domač kruh, maslo, med in jabolka, pili pa sveže, domače mleko. Po zajtrku je vsak razred odšel v učilnico, letos pa smo nekateri obiskali tudi kmetije nekdanjih učencev naše šole.

Učenci 7.a smo se v razredu še nekaj časa pogovarjali o zdravi prehrani, nato pa se obuli in odšli proti kmetiji Kramberger. Že ob prihodu nas je pričakovala lastnica kmetije ter dva kužka. Najprej smo se malce pogovarjali, potem smo začeli z ogledom. Odšli smo v štalo ter si ogledali krave ter teličke, ki so bili zelo luštni. Enega sva poimenovali Barni. Pogledali smo si tudi kokoši, bike, osle in prašiče. Med celotnim ogledom nam je sledil velik pes Medo, ki je konstantno iskal pozornost. Vsi smo ga božali in se z njim igrali. Kasneje smo si ogledali tudi razne stroje in naprave za delo na kmetiji. Pokazali so nam, kako sušijo koruzo in obdelujejo zemljo pa tudi, kako pridobijo mleko in harnijo živali. Ko smo z ogledom končali, so nas povabili tudi v hišo, kjer so nas pogostili. Na mizi je stala domača suha salama, čaj, domač bezgov sok ter odlična domača jagodna marmelada. Pošteno smo se najedli in hrana je bila odlična. Nato smo se še iskreno zahvalili in odšli nazaj v šolo.

Ta naravoslovni dan nama je bil zelo všeč. Spoznali smo, kakšno je delo in življenje na kmetiji ter videli zanimive živali. Okusili smo domače dobrote in spoznali izredno gostoljubne ljudi.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Tortin izbruh

Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a

Lepa riba

Mrož videl Ribo je
in takoj zaljubil se.
Riba ga je zavrnila
in mu hrbet obrnila.

Mrož Ribo je hotel
in takoj ji je zapel.
Ribi všeč je bilo
in pomahala mu je v slovo.

Mrož ni vedel, kaj naj naredi,
zato takoj na pivo odhiti.
Mrož pil je tri noči
in se napil od žalosti.

Tim Kokol in Žiga Zemljič, 6.b

Lev, kralj živali

Pred davnimi časi je bila kraljica živali zebra. Vsi so občudovali prelepe črne črte na njenem telesu. Mimo nje je nekega dne postopal lev. Vse živali so se mu posmehovale zaradi njegove dolge grive. Zebra je bila vesela, da se levu posmehujejo in ostale živali je pri tem vztrajno spodbujala. Godilo ji je, da je najmogočnejša med vsemi. Lev je dolgo razmišljal, zakaj ga živali zmerjajo. Sklenil je, da jim bo vrnil za vse. Stekel je proti zebri, pokazal svoje zobe in jo napadel. Od takrat naprej so se leva vsi bali in on je postal kralj živali. Še zdaj levi lovijo živali, da bi jim povrnili za preteklost.

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Ajda Rojko, 7.a

Športni petek 6. in 7. razredov

V petek, 15.9.2017, smo imeli učenci 6. in 7. razreda v kopališču Pristan v Mariboru obvezno preverjanje znanja plavanja.

Zelo je bilo zanimivo, da smo se vozili z dvonadstropnim avtobusom. Po prihodu v kopališče Pristan smo se preoblekli v kopalke ter se razdelili v dve skupini: slabše in boljše plavalce. Plavali smo žabico, kravl in druge plavalne tehnike. Kdor je hotel, se je lahko pomeril tudi v 10-minutnem plavanju brez postanka. Nato je sledilo sušenje las in malica. Po preverjanju znanja plavanja smo si v športni dvorani Lukna v Ljudskem vrtu ogledali še kvalifikacijske boje v okviru evropskega mladinskega prvenstva v judu. Ko so se borili Slovenci, je cela dvorana začela navijati. Navijali smo zelo glasno, pa ne samo mi, tudi najmlajši. Tresla se je cela dvorana.

V šolo smo se vrnili ob 13. uri. Nato je sledilo kosilo in že se je končal naš športni petek.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Počitnice na Drugi

Na začetku počitnic me je moja najboljša prijateljica Lia povabila, da bi skupaj sodelovali na Počitnicah na drugi. Ponudbo sem z veseljem sprejela in tako se je začel eden najbolj nepozabnih tednov v teh počitnicah.

Skupaj sva se odločili, da bova sodelovali na delavnici gledališče in muzikal. Ko sva prvi dan prišli na II. gimnazijo, nisva poznali nikogar drugega. Učitelji so nas nekaj minutah po prihodu razdelili v skupine. Midve sva bili najprej zelo presenečeni, da je v vlogi naše učiteljice pevka Bilbi. Zraven nje je bil tudi režiser. No, skupaj sta nam povedala, da bomo odigrali delčke muzikala Alica v čudežni deželi, zraven pa tudi peli v angleščini. Vsi smo bili zelo navdušeni. Tako smo začeli z vajami. Najprej smo se vsi predstavili, nato pa se postavili v vlogo druge osebe. Ugotovili smo, da je med nami tudi punca Mia, ki sinhronizira lik Babe v nadaljevanki Game Shakers na Nickelodeonu. Ko smo odšli na malico, se nama je predstavila zelo prijazna punca, po imenu Eva. Takoj smo se razumele in začele družiti. Pozneje tisti dan nam je ravnatelj šole še razkazal II. gimnazijo, šolo, v kateri smo preživeli še naslednje štiri dni. Šola je zelo velika in ima zelo veliko učilnic ter prostorov, kjer se lahko usedeš in spočiješ. Zelo mi je všeč.

Naslednji dan sem se vesela zbudila, neučakano skočila iz postelje ter komaj čakala na še en dan na II. gimnaziji. Ta dan smo že zjutraj imeli vaje s pevskim učiteljem. Začeli smo se učiti razne pesmi iz muzikala in si delček Alice v čudežni deželi tudi ogledali. Učitelj nam je pokazal tudi razne dihalne vaje, ki jih lahko naredimo vsakič, predem pojemo za boljši zvok. Pozneje ta dan smo imeli tudi zelo zanimive vaje s starejšimi učenci, ki v muzikalih na Drugi vedno nastopajo. Približno eno uro smo z njimi delali vaje za vzdržljivost, opevalne vaje, se raztegovali, pravilno dihali ter na koncu seveda tudi peli, plesali in se družili. Starejši učenci so nas z veseljem sprejeli in tako smo dobili tudi več izkušenj. Videli smo delček novega muzikala, ki ga pripravljajo in bil je zanimiv. Po končanih vajah smo odšli na kosilo, na koncu dneva pa domov.

V sredo je bil zelo poseben dan. Bil je drugačen od vseh ostalih. Po malici smo se zbrali in skupaj z avtobusom odšli v terme Ptuj. Po vstopu smo si poiskali ležalnike, se namestili, preoblekli in skočili v bazen. No, najprej so učitelji še preverili naše plavalne sposobnosti. Seveda smo test vsi opravili. Potem smo imeli vsi prosto pot. Z Lio sva za nekaj časa še ostali v olimpijskem bazenu, nato pa se prestavljali iz bazena v bazen. Dosti časa sva skupaj vadili skok na glavo in ob vsakem zvoku za valove hitro stekli v bazen, kjer so bili. Zamudili nisva niti enih valov. Veliko sva hodili tudi na tobogane. Najprej sva šli na rumenega, ki sva ga največkrat obiskali. Prvič sva šli tudi na rdeči tobogan, ki se strmo spusti navzdol. Tako je bil že čas za kosilo. Odšli smo v restavracijo, ki stoji ravno ob toboganih in je del kopališča. Po kosilu sva odšli na počasno reko. Na žalost nama ni uspelo dobiti blazine za tobogan in na koncu mi ni uspelo prepričati Lie, da bi odšli na skakalnico. Veliko fantov iz naše skupine je delalo trike iz najvišje skakalnice, ko pa sem jih poskusila jaz narediti iz roba bazena, sem nerodno priletela na trebuh. Zdaj sem prepričana, da trikov v vodi ne bom več počela. Čez nekaj časa je nad naše glave priplul temen oblak. Začelo je deževati. Hitro smo zbežali v notranje prostore. Ker je bilo ravno tisti dan v termah že veliko obiskovalcev, smo bili natrpani. Na srečo je dež hitro minil in spet smo lahko nadaljevali s kopanjem zunaj. Preden smo odšli, smo dobili še sladoled, ampak ker je avtobus tako hitro prišel, večini sladoleda ni uspelo pojesti do konca.

V četrtek smo bili že vsi na trnih, saj smo morali veliko vaditi za zaključno prireditev. Vsem učiteljem je bilo všeč, kako je zaključna vaja izgledala. Ker smo bili zelo pridni, smo si zaslužili nagrado. Kostumograf nas je popeljal po vsej garderobi. Zagledali smo ogromno oblačil. Povedal nam je za vse pretekla muzikale, ki so jih v preteklih letih učenci na II. gimnaziji izvajali. Vse kostume smo lahko tudi pomerili. Z Evo sva našli kostum krave Karmen. Eva je bila glava, jaz pa zadnji del. Kdo bi si mislil, da ja tako težko hoditi, ko te vodi nekdo drug. Po slikanju in pomerjanju kostumov, je bil čas, da gremo.

Pa je prišel še zadnji dan. V petek smo izboljšali še zadnje detajle. Dobili smo enake majice in že smo bili pripravljeni na nastop. Pred nami so nastopali tudi drugi, a ko smo mi stopili na oder, so bili vsi navdušeni. Edini smo v zaključno prireditev vlagali že od začetka in naš nastop je bil res dober. Na koncu nastopa smo celo zapeli našo verzijo pesmi Hvala za vijolice. Bilbi je bila ganjena in to je dodalo piko na i našemu nastopu. Dobili smo majhno darilo in priznanje in tako je teden že bil na okoli.

Počitnice na Drugi so bil res nepozabna izkušnja. Spoznala sem veliko novih prijateljev, se naučila nekaj novega ter se seveda neizmerno zabavala.

Ajda Rojko, 7.a

Noč branja

V petek, 26.5.2017, je na naši šoli potekala noč branja, ki jo vsako leto organizirata učiteljici Nevenka Jesenik in Marjetka Bezjak.

Zbrali smo se ob 18.00. Približno pol ure smo se pogovarjali o knjigah, nato pa nas je presenetil obisk skritih gostov, dveh Britank in dveh Nizozemcev. Tudi oni so nam predstavili, katere knjige radi berejo. Posebno zanimivi knjigi je prinesla Britanka Jasmine, saj je imela največjo in najmanjšo knjigo, ki ju je imela doma. Nato smo z drugo Britanko Karine na travnatem igrišču pred šolo izvajali jogo. Jasmine je nato opisala običaje, ki jih imajo v Britaniji in izvedeli smo veliko novega. Po predstavitvi Britanije smo se naučili še nekaj nizozemskih besed, kot na primer “Ik hou van jou”, kar pomeni “ljubim te”. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko smo si sami pripravljali večerjo,saj smo prvič stali na drugi strani kuhinjskega pulta. Okoli 22.00 smo si pripravili ležišča ter se oblekli v pižame. Od 22.00 naprej smo gledali film, si govorili šale in se smejali. Čeprav bi ob 23.00 že morali zaspati, smo se raje pogovarjali in zabavali. Nekateri smo zaspali okoli 1.00 zjutraj, drugi pozneje. Kljub bedenju pozno v noč smo bili ob 5.30 že skoraj vsi budni. Le nekateri so še sladko sanjali. Ob 7.30 smo odšli na zajtrk in si izmenjali vtise pretekle noči. Okoli 9.00 smo se odpravili domov.

Noč branja je bila zelo zanimiva in upava, da jo bomo še kdaj ponovili.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Intervju s Tanjo Kocman

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva imeli intervju s Tanjo Kocman. Bilo je zelo zabavno in zanimivo, saj je Tanja z nama delila kar nekaj majhnih skrivnosti.

Najprej se bi vam rada zahvalila, ker ste si za nas vzeli nekaj dragocenega časa, ki ga gotovo nimate na pretek. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan.

1. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Vstajam okrog dvajset minut čez štiri, tako kot se človek po navadi zbudi, ko gre na morje. Tako da se v bistvu lahko navadiš na zgodnjo uro, če rad opravljaš svoje delo, ni problema. Edia moteča stvar je, da moji prijatelji lahko gredo zvečer na pijačo, jaz pa že moram malo paziti na to, kdaj grem spat. Ampak še vseeno človek zdrži, tako da potem med vikendi malo več spim.

2. Kako poteka vaš dan na radiu?

S Korijem prideva na radio in sva tukaj od petih do devetih zjutraj, kar pomeni, da v bistvu takrat vodiva oddajo, vse to, kar slišite torej. Zraven naju še delajo novinarka Vida in producenta Tina in Primož, ki nama tudi pomagata pri novicah. Eden od naju s Korijem je na mešalki, drugi pa je zraven. Po koncu programa imava pol ure odmora za kavo in lahki prigrizek, kot je sendvič. Od pol desetih dalje se nama začnejo sestanki, ki jih imamo skupaj, naša jutranja ekipa in odgovorni urednik. Skupaj pregledamo teme, kakšne akcije imamo in kaj vse je treba narediti za naslednji dan. Večino programa si pripravimo že en dan prej, nato pa še naslednje jutro rešujemo aktualnosti. Na radiu sva do enih ali dveh . Včasih še posnamemo kakšen video, je pa to čisto različno, ker delovni čas ni čisto določen. To je včasih fajn, ker lahko greš ob enajstih zjutraj domov, včasih pa tudi ob petih popoldne. (smeh)

3. Kaj vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Definitivno je najboljše to, da sem plačana za to, da govorim. To je super! (smeh) In da si na tekočem z vsem, kar se pač dogaja po svetu. Da v bistvu si lahko to, kar si, da govoriš in spoznaš veliko ljudi.

4. Kaj pa je pri vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Najtežje bi mi verjetno res bilo vstajanje in prenašanje Tima Koresa. (smeh) Ne, saj ne, vstajanje je definitivno najtežja stvar. Tu pa tam zna biti nekaj stresa, ampak če imaš to rad, ti ni problem.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Jaa, to je. Ampak če delaš s človekom, s katerim se razumeš (smeh) oziroma ti je vsaj večinoma v redu, je to lažje. Če kdo pride slabe volje v službo, potem drug drugega spraviva v dobro voljo. To je zelo pomembno, kakšne sodelavce imaš. V drugih poklicih, kjer nimaš toliko stikov, ni tako pomembno, tukaj na radiu pa definitivno je, da s tabo delajo ljudje, ki jih zjutraj ne bi ravno pretepel. (smeh) Včasih se zgodi, da imaš res, res slab dan, takrat pa spiješ ene tri kave in akcija.

6. Kdo piše scenarije za vajine oddaje?

Za oddaje v bistvu piševa sama, je pa res, da nimava toliko časa, da bi vse naredila, imava še Tino in Primoža, ki nama pomagata. Dostikrat pa tudi ostali sodelavci iz radia – ko kaj zanimivega doživijo, še oni pomagajo s svojimi zgodbami.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo? Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Ja, tudi kdaj improviziramo. Za sam jutranji program se pripravljamo en dan prej, se pravi ene štiri ure. To pomeni, da pregledamo vse ideje, da pridemo do tistih najboljših, pa potem še vedno katero izločimo. Teme, o katerih bova govorila, so določene, če pa imava zjutraj boljšo idejo, na primer se spomniva česa bolj zabavnega, uporabiva to in improvizirava. Načeloma se tudi v privatnem življenju druživa in se toliko poznava, da potem kakšna neumnost “čist tak” nastane.

8. Kako se razumeta s Korijem? Se kdaj tudi skregata?

Ooo ja,  zelo se skregava! (smeh) Poznava se nekje leto in pol in v tem času sva postala prijatelja, ampak ko si ob takšnih zgodnjih urah skupaj z nekom – saj sami tudi veste, da je lahko najboljši prijatelj – ampak zjutraj, ko ga gledaš, ti gre malo na živce. Tako sva tudi midva s Korijem. Zelo dobro se poznava, on ve, kaj gre meni najbolj na živce in tudi tja najbolj ”pika”, jaz pa potem znorim! Tako da, ja, se tudi zgodi. Ampak se potem pobotava, se le morava. (smeh)

9. Katera njegova lastnost Vam je najbolj všeč in katera ne?

Huuh. Najmanj mi je všeč, da je zamerljiv, ker zna biti kot mala princeska. Najbolj pa mi je všeč to, da je zelo zabaven in me zna spraviti v smeh.

10. Kateri dogodek s Korijem se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Ko me je vrgel v morje za nek video. Obljubljal mi je, da me ne bo, ker imam jaz fobijo. Potem pa sva snemala video in me je preprosto dvignil in zalučal v morje v Portorožu. Tega ne bom nikoli pozabila in še vedno načrtujem maščevanje. (smeh)¸

11. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Hmm, v bistvu sem tudi študirala medijske komunikacije in sem hodila tudi v gledališke šole v osnovni šoli, ampak si nikoli nisem predstavljala, da bi delala na radiu. Sem sem prišla čisto po naključju. Na faksu sem spoznala nekega sošolca, ki me je vprašal ,če bi delala na radiu in sem si rekla, zakaj pa ne. Tako da je vedno vredno poskusiti. Zdaj delam na Centru tri leta, vse skupaj pa enih 10 let na radiu.

12. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? Kdaj in zakaj se je to zgodilo?

Čisto sem zmrznila, zdelo se mi je grozno. Nikoli si nisem mislila, da se je tako težko sprostiti, ko pa je samo eden mikrofon in ni publike. Ko se je rdeča lučka prižgala, sem imela tako tremo, da sem začela govoriti, kot da sem na radiu Ognjišče. (smeh) Potrebovala sem zelo dosti časa, da sem se sprostila. Prvič pa sem stopila pred mikrofon, na majhnem lokalnem radiu Plus zaradi sošolca na faksu, ki sem ga že prej omenila.

13. Poleg tega, da ste voditeljica radijske oddaje, ste vodili tudi Emo. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od dela na televiziji? Kakšen je bil občutek voditi takšno prepoznavno prireditev?

Uh, ja, občutek je mešanica tega, da si srečen, da to delaš in tega, da se bi najrajši onesvestil, ker te je malo strah ali pa ker se bojiš kritik. Slovenci smo še ekstra kritični. Drugače pa je bila zelo, zelo lepa izkušnja. RTV te stvari zelo profesionalno izpelje, poleg tega te lepo naličijo in oblečejo. Drugače pa si na radiu dosti več lahko privoščiš in si lahko bolj to, kar si, na televiziji pa so vseeno neke omejitve. Že pravilna slovenščina je bolj pomembna, torej ne smeš govoriti v narečju. Je pa delo na televiziji in na radiu oboje zabavno, mogoče je na televiziji včasih malo lažje, ker lahko kaj tudi s telesom in mimiko pokažeš, na radiu pa pač moreš vse opisati.

14. Kaj poleg že omenjenega še počnete?

Delam torej na radiu, sicer se ukvarjam tudi s stand-up komedijo in pišem kolumne. Veliko stvari, ki jih počnem, so vezane na izražanje. Veliko govorim in pišem ter sem za to plačana. (smeh)

15. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Do zdaj imam zelo pozitivne izkušnje, ljudje so zelo prijazni. Pridejo, se slikajo s tabo ali pa ti kaj lepega povedo. Malo slabše je, ko se znajdeš v časopisu med najslabše oblečenimi (smeh), to malo bolj boli, ali pa ko se najdejo kakšne kritike, drugače pa je zabavno. To je pač slaba stvar, ki jo delo na medijih prinaša. Moraš v zakup vzeti dobro in slabo. Na srečo še nihče ne tabori pred mojim domom. (smeh)

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo iz sveta znanih?

Hmm, ne vem, če imam kaj boljšega kot to, da sem se enkrat napila s Fliserjem in njegovo mamo. (smeh) Ne vem, če je to primerna zgodba… (smeh) To je edino, kar sem se zdaj tako na hitro spomnila.

17. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? So se uresničile vaše sanje?

Ko sem hodila v osnovno šolo, sem hotela postati arheolog, potem se hotela biti fizioterapevtka, potem pa nisem vedela, kaj bi postala, pa sem šla na gimnazijo. (smeh) Nato sem hotela postati učiteljica nemščine, ampak sem na koncu šla na medijske komunikacije in to je zdaj nastalo iz mene. Čisto nekaj drugega, kar sem na začetku mislila.

18. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

V osnovni šoli sem bila tiha, nič si nisem upala in sem se čez čas naučila, da to mogoče ni najboljše. Čim več stvari je treba početi, tudi če kdaj vidiš, da nekaj ni za tebe, si vsaj poskusil. Moraš si upati in predvsem biti tak, kot si in to pokazati pred ljudmi. Jaz si tudi nikoli ne bi mislila, da me bodo me na radiu sprejeli ravno zaradi tega, ker sem takšna, kot sem, pa so me. Tako da si upajte, naj bo to vaše vodilo.

19. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

V bistvu se zaenkrat zelo posvečam radiu in s Korijem veliko delava na videih. Sedaj sem se bolj v to usmerila, ker sem po Emi še malo utrujena, saj nisem skoraj nič spala. Imam pa še vedno željo, da bi imela kakšno malo oddajo na televiziji. To bi me tudi zelo osrečilo.

Tanji se zahvaljujeva za zelo prijeten pogovor. Želiva ji veliko uspeha in zadovoljstva v delu še naprej.

Ajda Rojko, 6.a in Žana Ivana Halužan Sagadin, 7.a

Igramo se z besedami

Šolske potrebščine

V šoli na mizi je veliko reči,
svinčnik, peresnica in zvezki vsi.

A kaj nam pomagajo vse te stvari,
če pravo ime jim ne stoji.

V zvezku ni nič besed,
le prazne strani.
Preimenujmo a v besednik
in besede bodo iz njega
švigale v vse smeri.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Šola

V šoli pridno se učimo
in ocene kdaj dobimo.

Učitelji vedno jezni so,
če se med poukom pogovarjamo.

A otroci se včasih dolgočasimo,
zato vsi skupaj predlagamo:

Namesto da bi se učili,
bi raje šale govorili.

Šola bi postala šala
in bi se še sama sebi hihitala.

Učenje naj postane zabava,
ki nikogar ne uspava.

Vsak dan bi se veselili
in kupe sladkarij dobili.

Tako zabavno bi bilo,
če bi se to uresničilo.

Zato novost predlagajmo
in šolo spreobrnimo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a

Intervju z Vidom Kovačevičem

Vid Kovačevič obiskuje 9.b razred na OŠ Duplek. Trenira karate in dosega dobre rezultate v Sloveniji in drugje po Evropi. V pogovoru z njim sva izvedeli veliko zanimivih stvari.

1. Kako dolgo se že ukvarjaš s karatejem?
S karatejem se ukvarjam že 7 let.

2. Zakaj si se odločil trenirati?                                                                Ker smo imeli v šoli predstavitev in mi je ta šport postal zelo všeč.

3. V katerem klubu treniraš?
V klubu WKSA Duplek.

4. Kolikokrat na teden imaš treninge?
Treninge imam trikrat na teden. Vsak trening traja uro in pol.

5. Kako poteka tekmovanje v karateju?
Najprej se vsi zberemo, potem pa počakamo, da smo na vrsti.

6. Si tekmoval že tudi v kateri drugi državi? Če da, v kateri?
Ja, v Angliji – v Londonu, v Romuniji in Srbiji.

7. Ali se tekmovanja v drugih državah razlikujejo od teh v Sloveniji?
V drugih državah je večje prizorišče kot v Sloveniji. Drugače pa se ne razlikujejo tako zelo.

sdr

8. Si pred tekmovanji nervozen?
Ja, včasih.

9. Kako preprečiš tremo? Ali imaš kakšno posebno metodo?
Da. Odmislim vse okoli sebe in mislim samo na tekmovanje.

10. Kakšni so tvoji dosežki?
Zelo dobri.

11. Na kateri dosežek si najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen, da sem bil tretji na evropskem prvenstvu.

12. Se bi s karatejem rad ukvarjal celo življenje?
Ja, bi rad.

13. Imaš vzornika?
Da. Moj vzornik je moj trener.

14. Kaj bi sporočil bralcem glasila Koraki, ki tudi razmišljajo, da bi se resno ukvarjali s karatejem?
Naj se odločijo in se potrudijo, da bodo dosegali čim boljše rezultate.

Hvala Vidu za deljenje svojih skrivnosti in zanimiv pogovor.

Ajda Rojko in Karolina Pernek, 6.a