Nekega dne sem se sprehajal po gozdu in nenadoma pred seboj zagledal Leona, najboljšega golmana iz zgodbe Vražja nogometna druščina.

Vprašal sem ga, če bi lahko videl kakšen njihov trening. Odgovoril mi je: “Lahko. Lahko boš tudi ti poskusil igrati zraven, če želiš.” Bil sem zelo navdušen, da mi dovolijo, da igram z njimi. Prišel sem na njihov trening, a malo zamudil zaradi gneče na cesti. Ko sem zagledal vse najboljše nogometaše, sem si zaželel, da bi igral z njimi. Najprej mi niso dovolili zaradi vsakodnevnega treninga. Ko so začeli z igro so mi dovolili, da se jim pridružim.

Bil sem vesel, da sem lahko igral s tako dobrimi igralci. Takrat sem si žaželel, da bi lahko bil del njihove ekipe.

Tim, 7.b

Življenje se hitro spremeni.
Lahko zatiskaš si oči, a veš,
da po nepričakovani poti greš.

Žačelo se je srečno.
Hitro našel sem ljubezen,
hitro otroke sva povila,
prihodnosti se blazno veselila.

Bil sem srečen,
predan vsemu, kar me čaka,
a kjub temu v nepravem trenutku igral sem junaka.

Na ta dan sva z ženo se sporekla,
prepir je bil majhen, a me je dotolkel.
Besedo mariskatero sva rekla,
razum v meni je obmolknil.

Odšel sem v noč,
porabil prihranke z žulji prislužene,
pil omamljen sem pojoč,
nisem mislil na probleme.

Z mojo netrezno glavo,
pred volan sem se usedel,
vse kar sem videl je bilo majavo,
oh, ko se bi tem trenutku le zavedel.

Speljal sem z avtom,
in tako speljal tudi moje sem življenje.

Hitro me je doletelo,
življenje se je pred mojimi očmi zavrtelo.
Zapravil sem vse tiste reči,
ki bi jih lahko kot srečna družina delali.

Prvi spomini po nesreči,
so še vedno rahlo zamegljeni.
Spomnim se le zdravnikov in ljudi,
ki delali so v strašni vnemi.

Zbudil sem se omotičen,
ampak ne od alkohola.
Temveč od drugih reči:
od neverjetno bolečih skrbi.

Ob vratih stala je moja žena,
vsa objokana in zaskrbljena.
Srečna da sem živ,
a žalostna ker sem vseeno ogromno izgubil.

Pristal sem na vozičku.
Pod mano so le še kolesa.
Srečen sem da sem ostal,
a včasih si kljub vsemu želim,
da bi tisti dan odšel v nebesa.

Zapravil sem ogromno trenutkov, doživetij,
ogromno stvari, ki srce jih hoče.
To da sem hodil, je bilo moje največje imetje,
vest me še vedno peče zgoče.

Z otroci ne morem se igrati,
ne morem biti svoboden kot ptica.
Ponoči ne morem mirno spati,
a vem da se ni mi zgodila krivica.

Vem da sem sam kriv za svoje napake,
vem da bi moje življene zdaj lahko bilo srečno,
če le ne bi naredil usodne napake
in zaradi nje trpel večno.

Zato ti iz lastnih izkušenj lahko povem:
ne delaj se prevelikega junaka!
Saj je lahko takšna na videz nedolžna stvar,
hitro tvoja usodna napaka.

Ajda Rojko, 8.a

Nekateri si življenje predstavljajo kot knjigo, kot zgodbo, ampak dobro se zavedamo, da se življenja ne da definirati. Ni predmet, ni oseba in čeprav ga obravnavamo kot pojem, je mnogo več kot to. Smo v zanimivem razmerju, pravzaprav med nami in življenjem ni razmerja. Mi ga samo živimo. Življenje poimenuje dobo bitja našega srca.

In če si ga že predstavljamo kot knjigo ali zgodbo, katere poglavje zdaj živimo, kaj je njen smisel? Kaj naredi zgodbo zanimivo in vredno branja? Kaj naredi življenje polno? So to potovanja po svetu, pristni odnosi, bogastvo, vera? Ali nas to samo odvede o razmišljanja o našem koncu? Smisla življenja ni. So samo stvari, ki nas osrečujejo. Ali pa so ravno te smisel življenja.

Ajda Rojko, 8.a

Petek, 12.04.2019

Vsi živimo svoje življenje. Vsi imamo svoj par oči, a gledamo isti svet. In če prav gledamo popolnoma isti svet, ga vsi vidimo drugače. In v tem je čar življenja, čar tega, da smo drugačni. Ker tudi če se ti zdi, da nisi nič posebnega, ti lahko zagotovim, da si. Ker svet vidiš drugače kot jaz in drugače, kot vsi ostali okoli tebe. Sestavljaš pomemben delček mozaika 7,53 milijard ljudi na svetu. Brez tebe ne bi bilo enako. Zato vedi, da si nekaj posebnega in sam sebe ne jemlji tako samoumevno.

Ne pozabi nase,

Ajda

Četrtek, 11.04.2019

Danes sem prebrala knjigo, ki mi je spremenila pogled na svet. Knjigo, ob kateri sem se iz srca nasmejala in eno redkih knjig, ob kateri sem jokala. Jokala sem, ker je bila tako zelo čudovita in je segla v kotičke mene, za katere nisem vedela, da sploh obstajajo. Ker je zapolnila praznino v meni, za katero nisem vedela, da mora biti zapolnjena. Knjigo, ki mi je pomagala, da razumem.

Naslov knjige je Neskončen stolp želv. Ljudje smo zgrajeni tako, da ne znamo razmišljati o neskončnosti, o brezčasnosti, o nečem, kar ni raziskano. In pri neskončnosti takoj pomislimo na vesolje. Ampak kaj če ti povem, da si tudi ti neskončen? Da so tvoje misli neskončne? Da so spirala. Ker vedno, ko se v tebi pojavi dvom ali skrb, se ju ne moreš znebiti. In ljudem, ki niso v tvoji koži, je lahko reči: le pozabi. Ampak vsi dobro vemo, da je pozabiti najtežje.

O podobni temi govori tudi knjiga Neskončen stolp želv. Nima smisla, da izveste obnovo, saj se njene razsežnosti po mojem mnenju ne da omejiti. Napisana je s skrbno izbranimi besedami. Polagam vam na srce, preberite jo. In ko jo preberete, razmislite o njej. Branje knjig navsezadnje ni tako dolgočasno in mučno , če bereš prave knjige. In ta je definitivno ena pravih.

P.S. Dnevi znajo biti dolgočasni, sploh zdaj, ko nam je sončne dneve spral april s svojim dežjem. Dnevi so sedaj strašansko melanholični. Zato sem se odločila, da bom začela pisati bloge. Dnevno. Upam da bodo le-ti vnesli kanček sonca in energije v te zaspane dneve.

Do naslednjič,

Ajda

Četrtek, 10.01.2019

Nov dan, nove misli, nova blog objava.

Kot obljubljeno, bom vam danes predstavila 1. napako današnje družbe, ki je prisotna že od nekdaj in je po mojem mnenju najhujša. Nestrpnost. Oh, koliko sreče, sanj, razumevanja in miru zaduši ta naša nestrpnost. S svojimi dolgimi rokami sega vsepovsod in ni človeka, katerega kdaj ne bi obiskala. Ni človeka, kateremu ne bi v delček možganov stresla kanček prahu, zaradi katerega je nestrpen do drugih ljudi.

Najhujša, ampak na žalost tudi najbolj pogosta, oblika nestrpnosti je nestrpnost do drugačnih, ki je osebno popolnoma ne razumem. Na svetu živi več kot 7 milijard ljudi in niti dva od njih nista enaka. Mogoče so podobnosti v videzu, ampak mišljenje o določenih stvareh se tudi pri enojajčnih dvojčkih razlikuje. Zakaj torej nestrpnost? Ljudje smo drugačni z razlogom. Z razlogom so nam všeč drugačne stvari in z razlogom se v življenju odločimo za drugačne poti. In ta razlog je, da se dopolnjujemo, da je nekdo in nekaj za vsakega. Predstavljajte si življenje, v katerem je vsem všeč izključno košarka, rdeča barva, kjer vsi izgledajo in razmišljajo enako. Precej dolgočasno… Ampak takoj, ko je nekdo drugačen, ko izstopa iz skupine ostalih ljudi, ali ‘meje normalnosti’, kot bi nekateri rekli, ga osmehujemo, njegov pogum pa ‘nagrajujemo’ z obsojajočimi pogledi. Nesmiselno.

Po mojem mnenju ne bi smeli jemati določene stvari kot ‘ženske’ in druge kot ‘moške’. Če hoče moški nositi obleko, se ličiti, hoditi v visokih petah, naj. In ne začnite s: “Če bomo nadaljevali v tej smeri, kmalu več ne bo razlik med moškimi in ženskami.” in “To sploh več niso pravi moški.” Kaj natanko pa naredi moškega, pravega moškega? Ljudje se tako zelo brigajo za takšne stvari, nikogar pa ne zanima, kako svet dobesedno razpada. In ne mislim v dobesednem smislu (onesnaževanje narave in podobno), tega se bomo dotaknili v naslednjih dneh. Razpada zaradi sovraštva, predsodkov in popolnoma nerealnih standardov. Če si moški upa nositi obleko in pete in se izražati, čeprav drugače od ‘standardov’, bi mu morali čestitati za pogum in mu ne metati polen pod noge. To je navsezadnje njihovo življenje. In imajo pravico, da ga živijo kot želijo. Brez očitkov drugih.

Enako velja za rase, vere, spolno usmerjenost. Ljudem gre dandanes v nos čisto vse. Ljudje smo ljudje. Ne glede na vse, kar nas definira, smo pod kožo iz mesa in krvi. V zibelko nam je bila položena zdrava pamet in nismo zastonj najpametnejša bitja na svetu. Če ti lahko ljubiš koga želiš, imajo to pravico vsi ostali. Če ti lahko veruješ, v kar želiš, imajo enako pravico vsi ostali. Si si ti izbral kakšne rase boš, ko si se rodil? Ne. Te to naredi manj vrednega? Ne. In enako velja za vse ostale ljudi na svetu. BREZ IZJEME! Ne glede na to, kaj so in kaj predstavljajo. Ne obsojaj, delaj ljudi srečnejše.

Do naslednjič,
Ajda

Danes se vam še zadnjič javljam. Današnji blog bom uporabila kot letak, kot odsev. Upam, da boste ob branju vsaj za trenutek pomislili, kaj lahko naredite za boljši jutri.

Ljudje smo ogromni onesnaževalci. Če ne onesnažujemo fizično, s plastiko in odpadki, onesnažujemo z besedami. Z nepotrebnimi žaljivkami, kritikami, zaradi katerih se ljudje počutijo ničvredne. Ampak ker mislim, da sem o besednem onesnaževanju v teh petih dneh govorila že dovolj, bom v današnjem blogu izlila svoje misli o onesnaževanju narave.

Ko se je vse začelo, ko še nismo bili pohlepni in požrešni in smo bili zadovoljni z malim, je naravni ciklus popolnoma normalno tekel. Leta, desetletja, tisočletja so minevala in ljudje smo hoteli vedno več. Prišel je razvoj. Z razvojem seveda ni nič narobe, slabo pa je tisto, kar je prinesel s sabo. Odpadki, snovi ki se v naravi ne razkrajajo. In zdaj smo tu. V enaindvajsetem stoletju svet tako rekoč razpada. Pojenjajo zaloge, ki jih je Zemlja milijone let polnila. V oceanih plastika duši živali. Kiti nasedajo-zanalašč. Celo sama narava nas z vročinskimi vali, globalnim segrevanjem, neverjetnimi klimatskimi spremembami, potresi, poplavami in vulkanskimi izbruhi opozarja, da je bolna. Da ne zmore več. Mi pa vse znake, simptome njene bolezni vztrajno ignoriramo.

Pazimo na Zemljo dokler jo še imamo, ker v zadnjih letih postaja ‘zdrava Zemlja’ znanstvena fantastika.

Še zadnjič,
Ajda