Hitro, hitro hiti ta svet                                                                                                           imam občutek, da sploh ne zna živet.                                                                                 Kot, da čas ni dragocen, prijatelj prijatelja pozablja                                                           in misli, da lahko negativo                                                                                                takoj spremeni v pozitivo. 

Čas se s časom plača,                                                                                                                                   ljubezen res se splača,                                                                                                                            a kaj ti bo namišljen denar,                                                                                                                      ki ni sveta več tak vladar.

Denar pomemben ni tako,                                                                                                                    pozabite na vse zlato,                                                                                                                                        saj le z dobroto resnično bo lepo.

Ko končno najdeš rdečo nit,                                                                                                                   se vprašaš: "A življenje to je pravo,                                                                                                       posejano z naravo?"                                                                                                                                    In drugi ti odgovori, da ja                                                                                                                                      ter da našel nit si rdečo, pravo.

Teja Pivec, 8. b

Kam prišel je ta svet,                                                                                                                 pa saj tu ni več za živet.                                                                                                  Ljudje ubijajo svojo vrsto                                                                                                        in se s tem sami spravljajo v krsto. 

Zdaj nekatera so dvorišča,                                                                                                   postala množična grobišča.                                                                                                        Slišiš samo strele,                                                                                                                           ki po zraku priletijo kot čebele.

Skrbne ženske pa za otroke skrbijo,                                                                                zato v druge države bežijo.                                                                                                  Na srečo obstaja še nekaj ljudi, ki priskočijo na pomoč,                                                            ki jih ne zanima, ali bo trajalo vso noč.

Pomagaš lahko tudi ti na daljavo,                                                                                      saj to dela tvojo postavo.                                                                                           Postava pa ni vse kar dobiš,                                                                                                  saj tudi na višjo stopničko pri ljudeh priletiš.

Pia Vogrin, 8. b