Mogočna si, prečudovita Drava!

Globoka in široka, ta prava!

Vsa živa, vendar brez slave,

kraljica naše si narave.

A ko pridereš nam na njive,

so tvoje misli domišljive?

“Vse nam je unič’la,

zakaj je to ušpič’la!”

Kaj ti po strugi divja,

da si tako nagajiva?

Mogočna si, prečudovita Drava!

Zakaj nisi več tako vesela,

kot je bila narava,

ko si jo prvič objela?

Neslišno in počasi tečeš,

z domačini vedno kakšno rečeš.

S tabo se neizmerno veselimo,

in te s srcem častimo.

Vse naredila si za nas,

čez tebe plula je vsa vas.

Bi rada, da te na miru pustimo?

Ali še naprej s splavi po tebi drvimo?

Vedi, da naša si že od nekdaj,

naj se ti zahvalimo še za nazaj.

Mogočna si, prečudovita Drava!

Težko mi je razmišljati o tem,

kaj se lahko zgodi potem.

Kaj, ko bom nekoč morala oditi?

Težko te bo zapustiti.

V slovo te takrat poljubim

in da se vrnila bom, ti obljubim.

Mogočna si, prečudovita Drava!

Tia H.Z., 9.b