Pridne koroške dekline

polne so miline,

vse delajo, ker so koline,

Urška pa za kmetijo ni,

ker ji preveč smrdi.

Urška prefinjena je dama,

v kotu sedi,

delati se ji ne mudi,

na telefonu spoznava nove ljudi.

Fantje, delavni in močni,

pri vsem so vedno točni,

a Urška z njimi se le igra,

dokler nabolj luštnega fanta ne spozna.

Koline so končane,

živali so v klobase dane,

zdaj pa čas je za gavdo,

za ples, hrano,

Urški zdi se to bolano.

Tu čas je, da zablesti,

prefinjeno se zavrti,

ko vidi nekaj za njene oči,

ko vidi mladeniča prave višine,

prave širine, iz bogate družine.

Do njegove mize se privrti,

kozarec iz rok ji skoraj zleti,

on pa vstane in ji pomežikne

ter jo z lepimi očmi skoraj prepikne.

Mladenič z nežnim glasom spregovori,

ko na plesišču pridruži se ji,

njen ata skoraj znori,

muzika rock and roll se vrti,

množica obnemi,

ona dva pa se gledata v oči

in plešeta, kot da nikogar zraven ni.

Tako plešeta ure in ure,

čudno ju gledajo še kure,

Urška ugotovi,

da previsoke petke nosi.

Noge jo bolijo,

a mladenič je ne spusti ,

še hitreje se zavrti.

Nevarno blizu teče reka,

od nje ju loči le velika smreka,

Urška prosi ga naj odneha,

a on je ne izpusti,

po nesreči v smreko se zaleti.

Urška opazi, da mladenič ni pravi,

kar naenkrat spremeni se po postavi,

izgleda kot riba,

Urška postane zelena kot figa,

nič več ne miga,

samo obstane,

nato v vodi pristane.

Povodni mož pod vodo jo potegne,

sama se ne upira,

sprejela je usodo in potonila.

Vse, kar je ostalo,

so posneli otroci,

ta zgodba po Twitterju se nosi.

noben videl je več ni,

povodni mož se srečno smeji.

Neža, Sara in Larisa, 8.a