Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem v popoln mrak.

Hodila in hodila sem po popolnem mraku in se z vsakim korakom v nekaj udarila. Po kakšnem petdesetemu koraku sem stopila na zelo mehko preprogo in naenkrat so se vklopile zelo svetle luči. Oči so me od vse svetlobe začele kar boleti. Ko so se mi oči navadile, sem v daljavi zagledala dlakavo mizo in na njo je bil z glavo naslonjen en mož. Stekla sem do njega, da bi ga zbudila, saj sem se ustrašila, da je mrtev. Možakar je bil na otip zelo topel in mislila sem, da ga je nekdo ujel in ga z njegovo brado zvezal okoli mize. Ja, miza je bila ovita z njegovo brado. Kar naenkrat se je zbudil in vzdignil glavo. Vprašal me je, kdo sem in od kod sem se vzela in jaz sem njega isto vprašala nazaj. Vse sem mu povedala, da smo leta 2020 in da ni več vojne, pred katero se je skril. On pa je meni povedal, da je najbogatejši kralj Matjaž. Jaz sem se začudila in mu povedala, da poznam knjigo Kralj Matjaž, hitro sem pograbila telefon in mu začela brati zgodbo. On me je z usti odprtimi kot odprta omara gledal in na koncu rekel, da je to njegovo življenje in kaj je ta bliskajoča, glasna stvarca v moji roki. Rekla sem, da mu bom vse razložila in mu s škarjami, ki so bile na tleh ob mizi, odrezala njegovo dolgo brado. Bil je zelo jezen name, saj ni vedel, da je votlina odprta in mislil je, da bo spet sto let moral čakati, da mu brada zraste nazaj.

Rekla sem, da je votlina odprta in že sva čez nekaj minut stala pod goro Peco.

Mateja Greifoner 7,a