Točno tam je bila. Videl sem jo. Bila je pošast. Verjetno mi ne verjameš. Zato pa ti bom podrobno opisal, kaj se je sploh zgodilo.

Ne verjameš v pošasti. Imam prav? Rekel bi, da imam. Vidiš jo lahko vsepovsod. Za vogalom, v oknu ter njene oči v zračniku. Ampak njene oči se svetlikajo rdeče, zato izgleda še bolj zlobna. Tako sem jo videl jaz sam. Plezala je po stropu ravno v slovenski učilnici. Bil sem res prestrašen. A je pošast takoj, ko se je učiteljica obrnila k tabli…iz-izgi-nila. Med malico sem gledal, če se bo spet pojavila. Ali ste že videli, kako se skozi odprto okno priplazi temna, iz senc narejena, rdečeoka pošast? Jaz sem. In zdaj smo pri delu v uvodu. Tekel sem iz razreda. Ni mi sledila. Takrat sem jo še cel dan videval. Ko pa sem jo videl zadnjič, sem padel na tla in se zgrudil v nezavest. Ko sem se zbudil, sem bil na bolnišnični postelji. Zdravniki so mi povedali, da sem imel pretres možganov in zato tudi privide. Oddahnil sem si. Rekli so tudi, da se še kak lahko pojavi. Ko je bila noč, so ugasnili noč v moji sobi. Takrat sem pa slišal globok glas izpod postelje reči: “Lahko noč.”

In to je bil zadnji privid. Konec. Ali pač…

Mark, 8.b