Še kar ne morem verjeti, da smo tukaj kjer smo.  Uspelo nam je priti do konca 9. razreda.

Skozi vsa leta so bile so solze sreče in žalosti, nerazložljive situacije, smešne prigode, tekme kdo bo prvi na kosilu in kateri razred bo imel višjo povprečje ocen. Na koncu smo vedno bili srečni, pa tudi če ni bilo po naše. Med drugim smo s sošolci doživeli marsikaj v teh devetih letih. Bili smo en razred, se razdelili na pol, zamenjali nekatere učitelje … vendar smo v vsem, v vsaki stvari, vedno našli nekaj dobrega. Kot sta povedala tudi razrednika, so nas imeli vsi radi, vedno smo bili za stvar ter se dopolnjevali. To je ena izmed tistih stvari, ki jih bom najbolj pogrešala – našo povezanost.

Prav tako je to moj zadnji članek za Korake. S tem, da sem se v 6. razredu vpisala v novinarski krožek, sem na pisanje začela gledati drugače. Ugotovila sem, da je to tisto, kar želim delati oziroma se ukvarjati. Seveda, mi brez učiteljice Maje ne bi uspelo toliko razviti tega veselja, za kar sem ji še posebej hvaležna.

Če bi lahko šla še enkrat na začetek in ponovila vse bi. Kaj naj rečem,lepo je bl’o.

Lia, 9.a