Moje počitnice so bile zelo zabavne, ampak eno popoldne je bilo nepozabno.

Ko je 3. julija Maribor zmagal v nogometni tekmi, smo se vsi veselili. Babi mi je obljubila, da bomo šli nogometaše čakat na letališče. Bila sem zelo vesela. Nogometaši so prišli na letališče malo pred tretjo popoldne. Nogomet imam zelo rada, zato sta mi babi in dedi za rojstni dan kupila nogometno žogo. Seveda sem jo nesla zraven. Ko smo babi, mami, Maša, moja sestra in jaz prišle na letališče, sem se zelo veselila. Potem ko so nogometaši prišli, so se mi podpisali na žogo, dva nogometaša sta se mi podpisala na majico, na žogo se mi je podpisal še trener. Ko smo odšli domov, smo šli še na sladoled.

Ugotovila sem, da se sanje vedno uresničijo.

Ana, 6.a

Ko je učiteljica povedala, da naj pišemo o našem jeziku, smo skoraj vsi čudno pogledali. Kako odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomeni slovenščina? Na začetku je zgledalo nemogoče, vendar če malo razmisliš, najdeš prave besede. Dejansko v slovenščini delamo skoraj vse: mislimo, sanjamo, govorimo, pišemo, … Naše prve besede so bile v njej. Morda sem edina, vendar si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Bi zdaj govorili kakšen drug slovanski jezik? Nikoli ne bomo izvedeli… Čeprav imamo v slovenščini dvojino, nešteto zaimkov, glagole vseh vrst, nas ravno to dela posebne, drugačne. V naši državi je po mojem mnenju ne cenimo dovolj. Nismo dovolj ponosni na vse dogodke, ki jih je preživela, da jo imamo danes takšno, kot je. K ohranjanju takšne pa bi lahko prispevala tako, da besed ne bi krajšala ali uporabljala izrazov iz tujega jezika.

Lia Horvat Zupančič, 9.a

Na začetku julija sva se z najboljšo prijateljico Stašo odpravili v Punat.

Tistega jutra sem se z veseljem zbudila in se s starši odpravila na mariborsko glavno avtobusno postajo. Ko sem vstopila, sem takoj začela iskati skupino deteljice. Našla sem jo po dolgem iskanju. Ko sva izvedeli, kdo je najina učiteljica, sva kar poskočili od veselja, ker sva dobili najboljšo učiteljico. Čez petinštirideset minut so starši naložili kovčke na avtobus. Otroci smo se poslovili od strašev in se usedli na avtobus ter se odpeljali v Punat. Tam sem preživela enajst prekrasnih dni, med drugimi je tudi naša skupina zmagala na modni reviji. Zadnji dan je bila najhujša nevihta, saj je v sobah razbijalo okna, ampak smo preživeli.

Ob koncu počitnic sem se že veselila prihoda domov, saj sem že zelo pogrešala družino in živali.

Mateja Greifoner, 6.a

Slovenščina je moj materni jezik. Jezik, v katerem sem se naučila svoje prve besede, v katerem sem v nadaljnem povedala še veliko besed. Je jezik, v katerem lahko ljudem, ki jih imam rada, povem, koliko mi pomenijo. Je večji del mojega življenja, kot sem si predstavljala, saj je vsa moja preteklost zapisana le in izključno s petindvajsetimi črkami njene abecede. V njej mi je bilo predano ogromno znanja in življenjskih nasvetov. In navsezadnje je slovenščina glavni krivec, da lahko tukaj in sedaj to pišem.

Ajda Rojko, 9.a

Spet smo v novem šolskem letu in začeli bomo s slovenščino.

Slovenščina mi je zelo pomembna, saj je moj materni jezik in je prvi jezik, ki sem se ga naučila. Veliko mi pomeni, saj je zelo pomembna, ker jo govorimo samo v eni državi in moramo ohraniti jezik. Imam pa težave s slovenščino, ker velikokrat govorim po domače. Mislim, da slovenščina ni dovolj cenjena, saj določene besede zamenjujemo s tujimi. Sama bi to popravila tako, da bi čim več govorila pravilno slovensko in ne bi govorila po domače. Mislim, da je tudi težava s slovenščino, ko pridejo tujci živet v Slovenijo in imajo težave z jezikom, saj je slovenščina zahtevna za tujce.

Upam, da slovenščine ne bom nikoli zanemarjala.

Lara Klemenčič, 9.a

Slovenščina je moj materni jezik in mi je kar všeč, saj ga izven Slovenije redko kdo govori, poleg tega pa sem zelo hvaležna, da lahko svoj materni jezik uporabljam povsod po Sloveniji, saj se tudi zdaj včasih zmedem pri kakšnem stavku, torej si ne morem predstavljati, da državni jezik ne bi bil moj prvi jezik. Največ težav imam, ko pozabim, kako se določeni besedi reče in se mi zdi, da se to lahko edino popravi z več branja. Slovenščina se mi ne zdi ravno cenjen jezik, ker zdaj mnogo več ljudi (z mano vred) uporablja angleščino med pogovori in to ne samo preko sporočil. Sama bi lahko prispevala k lepšemu jeziku, če bi med pogovori manj uporabljala angleške besede ali slovenske krajšave.

Tia Heler, 9.a

Slovenščina, moja materinščina, mi pomeni nit, ki nas vse povezuje in nam omogoča da se pogovarjamo in razumemo drug drugega. Pomembno je, da lahko komuniciramo in hkrati vemo, o čem govorimo, se zavedamo pomena besed. Velikokrat mi težave delajo daljše, bolj strokovne besede ter njihov zapis. V Sloveniji je slovenščina, vsaj po mojem mnenju, dokaj cenjena, čeprav dandanes knjižne besede velikokrat zamenjajo tuje. Zato je pomembno, da naš jezik ohranjamo. Mi sami lahko k temu pripomoremo s knjižnim govorom ter obujanjem starih narečij.

Mia, 9. b