Pričakovanja v šolskem letu 2019/2020

Počitnice so minile in zdaj smo postali 9.razred. Zdi se mi prav čudno, saj ko sem bila v nižjih razredih, sem se vedno malo zgledovala po kom iz devetega razreda, ker mi je bila všeč njihova organizacija ali pa tudi razmišljanje o določenih stvareh, zdaj pa sem sama postala devetičarka.

Od tega leta pričakujem, da bo kljub valeti, spraševanjem, testom, tekmovanjem, kar se da sproščeno in zabavno, je pa res, da je to večinoma odvisno od mene.

Upam tudi, da bomo ob koncu šolskega leta, obdržali stike z večino sošolcev in sosošolcev.

Tia, 9.a

Stara dupleška preša

V sredo smo se odpravili na kmetijo Podgorelec z namenom, da si ogledamo eno izmed najstarejših preš v naši okolici. Izlet smo opravili v okviru projekta Dnevi evropske kulturne dediščine.

Po pouku smo se Sara, njen brat, Sofija, Maša, Katja ter jaz v spremstvu učiteljic Marine in Marjetke zbrali pred šolo in krenili na pot. “Varoval” pa nas je Lev. Sprehodili smo se po podeželju in hitro prispeli do kmetije

Tam so nas prijazno sprejeli ter nam, kot obljubljeno, pokazali prešo, s katero so pred več kot 90 leti stiskali grozdje. Zvrstili smo se pred velikim temnim prostorom na prostem. Noben stroj ni deloval na elektriko, temveč si ga moral poganjati z rokami. Zato so morali biti delavci zelo močni. Večina ogrodja je bila iz trdnega hrastovega lesa. Gospa Podgorelec nam je na kratko obrazložila postopek dela. Prav tako nam je povedala, čemu so bili določeni deli namenjeni. Ko smo končali, nas je povabila na piškote. Pili smo tudi domač sivkin sok.

Na kmetiji pa ni manjkalo niti živali. Tako smo tam našli tudi želve, zajce, konja ter ogromno vrst kokoši. Pred odhodom smo si privoščili še nekaj pijače in se poslovili. Med polji smo se oddaljevali od kmetije in se smejali vsem preteklim dogodkom.Ta izlet si bomo vsi še za dolgo zapomnili, upam pa tudi, da bomo kaj takega kdaj ponovili.

Mia, 9.b

Spet je tukaj september

Spet je tukaj september in s tem tudi moje zadnje leto. Zadnje leto na tej šoli. V prvem razredu si nisem mislila oziroma si nihče izmed mojih sošolcev ni mislil, da nam bo uspelo. Ampak nam je. Zdaj smo ponosni deveti!

Ker se je šolsko leto komaj začelo, ne bom pisala o vseh lepih spominih ter najboljših sošolcih, ampak o tem, kaj si želim. Kaj si želim doseči to šolsko leto, kaj si želim doseči nasploh, ko se bom 15. junija poslovila od osnovnošolskih klopi. Na srečo je do takrat še dolga pot, ki bo imela vzpone in padce, ki bo polna smeha in solz.

Letos si najbolj želim, da bi si izbrala srednjo šolo, ki bi mi ustrezala. Ki bo čez slabo leto nadomestila našo majhno dupleško šolo. Prav tako si želim, da bi končala to leto uspešno in da bi bilo zadnje leto tukaj kar se da polno raznih nepozabnih pustolovščin.

Želim si, da bi vsaj na enem področju dobila srebrno ali pa zlato, da bi mi šlo na enem področju malo bolje. Da bi se trud in učenje splačalo.

Seveda imam še veliko želja, ki jih ni mogoče spraviti v to objavo. Na srečo vam.

Kaj bi počela v življenju še nisem 100% prepričana, vem pa, da me bo verjetno veselilo. Od prvega obiska šole pred devetimi leti pa do zdaj sem menjala že najmanj deset raznih poklicev. Čeprav že imam v glavi enega izbrangea, se želim prepričati, da je tisti pravi.

“Čez leto dni, si bom želela, da bi komaj začela.” In s tem se strinjam že zdaj.

Lia, 9.a

Pričetek novega šolskega leta

Sem Tia in obiskujem 7. razred. Že vsa leta komaj čakam in končno je prišel čas, ko lahko začnem obiskovati novinarski krožek.

Zelo rada pišem spise, zgodbe ter intervjuje, rada pojem in plešem. V letošnjem letu želim imeti čim več dobrih ocen in prostih dni, za druženje s prijatelji. Komaj že čakam na nastope v šoli in na šolo v naravi.

Upam, da boste uživali v mojih prispevkih.

Tia, 7.b

Nekaj malega o meni :)

Sem Lana, učenka 7.a razreda, na novinarski krožek sem se prijavila, saj se mi je zdelo zanimivo, da sploh ne govorim o moji glavi, ki je polna idej za nove in nove domišljijske zgodbe… Veliko jih je že napisanih, a veliko nedokončanih, moj cilj je, da se vsaj približno potrudim in jih spravim na papir še do konca tega leta, če mi bo uspelo, mi bo, če ne, pa pač naslednje leto ali med počitnicami.

Zelo rada govorim kot tudi ustvarjam, predvsem pa govorim, večina ljudi me označi za pozitivno osebo, ki kar veliko pretirava. Se zgodi.

To leto sem bom potrudila postati tišja in se naučiti manj govoriti, da si bodo ljudje okoli mene (npr. moja mami) lahko spočili ušesa od mojega govorjenja. Zato mislim, da mi bo novinarski krožek kar koristil, da se lahko razpišem.

Pisanje in ustvarjanje ni edina stvar, ki jo rada delam. Zelo rada berem, še posebej fantazijske knjige, enako seveda velja za znanstveno fantastične in akcijske filme. Potrudila se bom, da ne bom dolgovezila in vas dolgočasila.

Seveda, če si do sedaj prišel/-a do sem, ti moram čestitati za tvojo potrpežljivost in voljo, da si to prebral/-a do konca, torej do konca leta bom še pisala in nameravam tudi naslednje leto. Vesela bom, če boš prebral/-a moje članke in članke ostalih!

Lana, 7.a

Novinka pri novinarskem

Sem Sara in letos sem med novinci pri novinarskem krožku. Prijavila sem se, saj se mi je zdelo zanimivo, kar so ustvarjali prejšnja leta. Trudila se bom, da drugih s svojimi članki ne bom dolgočasila, ampak bom tudi jaz uspela napisati mnogo zanimivih člankov in spodbudila tudi druge, mlajše učence naše šole, da se nam kasneje pridružijo.

Zelo rada tudi berem zanimive članke, pišem, se pogovarjam z drugimi o različnih dogodkih, zato mislim, da se bom dobro vklopila.

Sara, 7.b

Kulturna šola 2019

V petek, 20. septembra smo se Karolina, Lia, učiteljica Živa, hišnik Igor in jaz ob 6.30 zjutraj z gasilskim kombijem odpeljali proti Mokronogu. Na poti smo pobrali še dve učenki in mentorico iz osnovne šole Angela Besednjaka. Po dolgi, približno dve uri dolgi vožnji, smo prispeli v Mokronog. Tam nas je pričakal okusen zajtrk. Kmalu za tem smo se razdelili v skupine in odšli v učilnice. S Karolino in Lio smo bile v skupini, kjer smo si izdelovali lutke. Hoteli smo uprizoriti tudi lastno predstavo, pa nam je zmanjkalo časa.

Nato smo imeli kosilo in za tem 10 minut prostega časa. Kmalu smo se spet razdelili v prvotne skupine. Skupaj s skupini določenim mentorjem smo odšli na ustvarjalni sprehod, kjer smo na poti do Kulturnega središča Mokronog na pločnik z barvo v spreju narisali stopinje. Ko smo z delom končali, smo se odpravili v dvorano, kjer nas je čakal slavnostni zaključek s podelitvijo priznanj. Tam so razglasili tudi najbolj kulturno šolo leta 2019. Letos ta laskavi naziv nosi Osnovna šola Boštanj.

dav

Dan, ki smo ga preživele, se mi je zdel zelo zanimiv. Bil je drugačen, a poln ustvarjalnosti in pozitivne energije.

Ajda, 9.a

Bralni maraton 2019

Kot že 17. leto zapored je tudi letos zveza ZPM priredila bralni maraton. Ta je potekal v torek, 17. 9. 2019 na Rotovškem trgu v Mariboru. Z veseljem lahko povem, da se je tako uradno začela tudi bralna sezona leta 2019/2020. Lani je bralno značko končalo kar 17.000 otrok iz mariborskih in okoliških vrtcev in osnovnih šol.

Na bralnem maratonu je letos sodelovalo kar 60 mladih bralcev z lastno ali poezijo drugih avtorjev iz Mariborskih osnovnih šol. Našo šolo sta predstavljali Lia in Ajda s pesmijo Svetovi in lanskoletna učenka 9. razreda Neža s pesmijo Pesništvo. Skozi svojo poezijo so izrazile svoje misli, želje in pričakovanja na temo “Pojdimo v svet branja in poezije”.

Posebna gosta letošnjega bralnega maratona sta bila Maša Pohar in Uroš Strniša. Oba sta v lanskem šolskem letu izdala vsak svojo knjigo. Maša je v okviru natečaja Mladi za napredek Maribora pripravila inovacijski predlog, kjer je kot končni produkt nastala tudi knjiga z naslovom Gremo na Lisičko. Uroš pa je izdal pesniško zbirko Abecednik, v kateri so pesmi razvrščene po abecedi.

Bralni maraton se je zaključil okoli 12h. Takrat smo se vse prostovoljke šolske knjižnice Duplek odpravile proti šoli.

Karolina, 9.b

 

Bralni maraton: Pesništvo

Mi je prav všeč, če zlagam rime,
sedem za tipke, kadar me prime.
Edino je, kar nič ne stane –
misli, ki so v verzih zbrane.

Vsak po svoje
razlagal si bo rime moje.
A moja želja je ta,
da dotaknem se vsakega srca,
ki življenje komu da …
Prav vsakega srca,
ki bije v ritmu domišljije.
Jaz pišem, kadar me pač prime –
in čeprav me včasih kmalu mine,
mi je prav všeč, če zlagam rime.

Jutranja zarja moj je navdih,
včasih zvezda, ki žari,
v temni noči soj luči,
spet drugič veter blag in tih.
Moj navdih je lahko prav vsak,
bodisi revež ali junak.
Ko skušam spomniti se rime,
čas vselej hitro mine –
zato, da pisanje je lažje,
sedem za tipke, kadar me prime.

Pisanje pesmi je lepa stvar,
zato je res potreben dar.
Pisanje poezije je vrlina,
ki res malo koga zanima.
Zato posmehu izogniti se ne da nikdar,
a pomni, da pesništvo ni slaba stvar.
Žal pa stvar je taka,
da pesmi so za nasmeh prodane,
zato pisanje poezije
edino je, kar nič ne stane.

Črke, besede in seveda rime,
že dolgo del so naše zgodovine.
Z njimi kaže se prav vse,
od prezira pa do sreče,
tako pač je.
Za očete, sestre, brate, mame,
za vse, ki poezija jih prevzame,
tukaj čakajo jih v moji knjigi,
ki le redko jo kdo vidi –
misli, ki so v verzih zbrane.

Neža Glonar, 9. b l. 2018/19

Bralni maraton: Svetovi

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a