Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Jurija Murija:”Ali mogoče sanjam?”, sem se sama pri sebi vprašala.

S pestjo sem se udarila po licu, da sem preverila:”Ne, saj to ni res!” Čeprav sem bila rahlo omotična, sem videla, da mi je še vedno prihajal naproti. Imel je nekoliko začuden izraz na obrazu, vendar je bilo očitno, da se je skrivoma smejal mojemu nasilnemu udarcu. Tudi sama sem se zasmejala, on pa me je vprašal, kako sem in če me kaj boli. Za tem sem ga povprašala, kako to, da ni spet v Afriki in rekel je, da je trenutno zaposlen z iskanjem sreče. Ker mu nisem hotela sitnariti, sem se počasi odpravila domov.

Medtem pa sem razmišljala, če bo to nova knjiga o Juriju Muriju.

Zoja, 7.b