Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Martina Krpana.

Imel je oblečeno belo srajco, modre kavbojke in rjav plašč. Obute je imel lepe črne škornje. Martin Krpan je bil zelo vesel najinega srečanja. Velja za vaškega posebneža. Povabil me je na svoj grad, ki ga je dobil v zameno od cesarja. Pondil mi je veliko skodelico vročih malin. Bile so slastne. Na kratko mi je pripovedoval vso dogodilščino z Brdavsom, cesarjem in cesarico. Sedaj se ne ukvarja več s tovorjenjem angleške soli, ampak z makom. Ker pozna vsak kotiček tega gozda, mi je pomagal nabrat čim več borovnic. Prav presrečna sem bila, koliko jurčkov sem našla po vseh teh poteh. Mračilo se je. Da ne bi starši bili v skrbeh, sem se odpravila domov. Martin Krpan se je sam ponudil, da me odpelje z njegovo kobilico domov. Takoj sem bila za to, saj ne bi zmogla sama nositi ves tovor.

Zaželela sem si, da bi bila doma na drugem koncu mesta, saj mi je bila vožnja z kobilico zelo všeč.

                                                                                                                              Aneja, 7. b