Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in zagledala sem Nodija.

Najprej ga nisem prepoznala, ker sem mislila, da je v drugi državi. Mimo njega sem šla in ga pozdravila. On me je nazaj pozdravil in sva se začela pogovarjati. Povedal mi je, da bo ostal nekaj dni v Sloveniji, ker ima koncert v Ljubljani in si želi obiskati čimveč krajev, ker mu je Slovenija zelo všeč. Ko sva se pogovarjala, so ure kar hitro minevala. Od njega sem veliko izvedela in izvedela sem, da je pred kratkim dobil prvega otroka in da bodo naslednje leto nadaljevali z risanko. Čez nekaj ur sva se poslovila in vsak je odšel v svojo smer.

Komaj čakam na nove dogodivščine Nodija. Veseli me, da sem ga osebno spoznala.

Lara, 8.a

Nekega dne sem se srečala z Groznim Gašperjem.

Ko sem prišla do šole sem videla Gašperja kako iziva otroke. Nato pa je iz avtomobila izstopil Peter, ki mu je prinesel malico. Bila sem začudena. Ko je Peter stopil do Gašperja, mu je prijazno rekel “Gašper, ne bodi zloben” Gašper se je od jeze spremenil v dinozavra. Peter se je začel jokati, jaz pa sem si že mislila, da sanjam. Iz avtomobila je prišla mama in ga skregala. Dala mu je hišni prpor in ga odpeljala domov. Dv krat sem se udarila, če sem mogoče sanjala.

Še zdaj razmišljam, kaj se je v resnici zgodilo.

Valentina,8.a

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala, Pepelko. Stala je pred menoj in me prestrašeno gledala. Vprašala sem jo: “Kaj je narobe ?” Povedala mi je, da beži pred mačeho. Obljubila sem ji pomoč, da se bo lahko skrila.
Bežali in skrivali sva se v gozdu. Iskali pravo skrivališče, a ga nisva našli. Nato sva pred seboj zagledali princa, ki je bil pravkar na lovu. Spraševal naju je, kaj delava v gozdu. Povedali sva mu, da se skrivava pred zlobno mačeho. Rekel je, da se lahko skrijeva na gradu. Skupaj smo odšli na grad. Naenkrat sva pred sabo zagledali veličastni grad s prečudovitim vrtom. Nastanili sva se v sobe. Nato sva odlšli spat. Zjutraj pri zajtrku sem zagledala čudno čistilko. Spoznala sem, da je to zlobna mačeha. Pepelko sem zvleka na samo in ji povedala, da sta mačeha in princ v Španoviji. Hoteli sva zbežati vendar naju je princ ustavil in zgrabil Pepelko. Nisem ji mogla pomagati. Zbežala sem brez nje. Meni je uspelo pobegniti, njej pa ne.
Prisiljena je bila, da se poroči z grdim princem, ki jo je vsak dan zaklepal v sobo, da ne bi pobegnila. Od tokrat več nisem slišala zanjo.

Neja, 7. b

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in zagledala Sneguljčico. Videla sem jo nabirati rože, bilo me je strah.

Skrila sem se za bližnje drevo in skrivoma gledala. Vedela sem, da je Sneguljčica prijazna, a vseeno me je bilo strah. Ko sem dobila pogum, sem stopila k njej in jo ogovorila: ” Zdravo!” Sneguljčica se je obrnila, me prijazno pogledala, se mi nasmehnila in prav prijazno ogovorila: “Zdravo! Moje ime je Sneguljčica. Kdo si pa ti?” “Jaz sem Ema,” sem odgovorila in počasi me je bilo vedno manj sram. Sneguljčica je pobrala marjetico, me pogledala, pobrala še eno marjetico, me pogledala , in še eno,… Kasneje me je presenetila z venčkom iz marjetic. “Ema, zelo lepo ime. Veš, tukaj v tem gozdu dobimo zelo malo obiskov. Moji prijatelji so samo palčki in živali. Pridi z mano, da se bova bolje spoznali, ne bi mi škodila kakšna normalna prijateljica, ”  je rekla in nadaljevala pogovor: ” In kaj te je prineslo v točno ta gozd? ” Med potjo sva se pogovarjali o naravi in končno sva prispeli na cilj, v hišo sedmih palčkov.

Sneguljčica je bila zelo gostoljubna. Ponudila mi je čaj in piškote. Skupaj sva naredili večerjo za palčke in pospravile po hiši. Končno so domov prišli tudi palčki. Vsi so bili začudeni od kje sem prišla, bilo je ogromno vprašanj. Nato pa je Sneguljčica rekla: “Vprašanja boste postavljali po večerji, hitro v kopalnico umit roke.” S Sneguljčico sva skuhali odlično večerjo. Po večerji so se palčki odpravili umit. Po umivanju smo imeli večer iger, da se lažje spoznamo. Prva igra je bila seveda flaša resnice. Izvedela sem kar nekaj zanimivih stvari, naprimer kdo gre Zmrdi najbolj na živce, ali zakaj Čudovisimo tako zelo občuduje vse kar vidi. Po tej igri so se palčki odpravili spat, da dobijo nove moči za naslednji dan. Med tem ko so palčki spali sva s Sneguljčico pripravili jabolčno pito. Pogledali sva si tudi film z naslovom Zvezda je rojena. Med tem druženjem s Sneguljčico sem ugotovila nekaj. Da knjiga laže! V knjigi je napisano, da sta Sneguljčica in Princ živela skupaj do konca svojih dni, ampak nista, saj je Sneguljčica ugotovila, da je njeno mesto v gozdu pri palčkih in ne v gradu.

Ura je odbila dvanajst in čas je bil, da se tudi midve odpraviva v posteljo. Zjutraj sem se poslovila od Sneguljčice in palčkov ter se odpravila proti domu.

Ema, 8.b

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Matildo. Mislila sem, da sanjam, vendar to niso bile sanje.

Pozdravila me je in vprašala, če sem se izgubila. Jaz sem samo pokimala, saj res nisem vedela, kje sem. Vprašala je tudi, kako mi je ime. Povedala sem ji, da sem Alina in sem si jo vedno želela spoznati. Nasmehnila se mi je in me odpeljala do hiše, kjer živi z njo učiteljico. Hiška se mi je zdela preprosta in lepa. Še vedno nisem vedela, če je to resničnost. Matilda je bila točno takšna, kot je opisana v knjigi. Čez nekaj časa sem jo vprašala, če tista grozna ravnateljica še živi v tisti veliki hiši. Povedala mi je, da že dolgo ne. Ker so ji šli na živče ljudje, se je preselila na samoten otok.

Odločili sva se, da obiščeva njeno hišo. Ko sva prišli do nje, se mi je zdela gromozanska in strašljiva. Prikradli sva se še v notranjost. In kaj se je zgodilo potem…? Zagledali sva jo v hiši. Stala je na njenem balkonu in se pogovarjala s svojim mačkom. Matilda in jaz sva tekli koliko sva lahko, da naju ne bi videla, toda bilo je prepozno.

Ujeti sva v njeni ječi in ne najdeva izhoda. Na pomoč!

Alina, 7.b

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Martina Krpana.

Imel je oblečeno belo srajco, modre kavbojke in rjav plašč. Obute je imel lepe črne škornje. Martin Krpan je bil zelo vesel najinega srečanja. Velja za vaškega posebneža. Povabil me je na svoj grad, ki ga je dobil v zameno od cesarja. Pondil mi je veliko skodelico vročih malin. Bile so slastne. Na kratko mi je pripovedoval vso dogodilščino z Brdavsom, cesarjem in cesarico. Sedaj se ne ukvarja več s tovorjenjem angleške soli, ampak z makom. Ker pozna vsak kotiček tega gozda, mi je pomagal nabrat čim več borovnic. Prav presrečna sem bila, koliko jurčkov sem našla po vseh teh poteh. Mračilo se je. Da ne bi starši bili v skrbeh, sem se odpravila domov. Martin Krpan se je sam ponudil, da me odpelje z njegovo kobilico domov. Takoj sem bila za to, saj ne bi zmogla sama nositi ves tovor.

Zaželela sem si, da bi bila doma na drugem koncu mesta, saj mi je bila vožnja z kobilico zelo všeč.

                                                                                                                              Aneja, 7. b

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Jurija Murija:”Ali mogoče sanjam?”, sem se sama pri sebi vprašala.

S pestjo sem se udarila po licu, da sem preverila:”Ne, saj to ni res!” Čeprav sem bila rahlo omotična, sem videla, da mi je še vedno prihajal naproti. Imel je nekoliko začuden izraz na obrazu, vendar je bilo očitno, da se je skrivoma smejal mojemu nasilnemu udarcu. Tudi sama sem se zasmejala, on pa me je vprašal, kako sem in če me kaj boli. Za tem sem ga povprašala, kako to, da ni spet v Afriki in rekel je, da je trenutno zaposlen z iskanjem sreče. Ker mu nisem hotela sitnariti, sem se počasi odpravila domov.

Medtem pa sem razmišljala, če bo to nova knjiga o Juriju Muriju.

Zoja, 7.b

Nekega dne sem se sprehajal po gozdu in nenadoma pred seboj zagledal Leona, najboljšega golmana iz zgodbe Vražja nogometna druščina.

Vprašal sem ga, če bi lahko videl kakšen njihov trening. Odgovoril mi je: “Lahko. Lahko boš tudi ti poskusil igrati zraven, če želiš.” Bil sem zelo navdušen, da mi dovolijo, da igram z njimi. Prišel sem na njihov trening, a malo zamudil zaradi gneče na cesti. Ko sem zagledal vse najboljše nogometaše, sem si zaželel, da bi igral z njimi. Najprej mi niso dovolili zaradi vsakodnevnega treninga. Ko so začeli z igro so mi dovolili, da se jim pridružim.

Bil sem vesel, da sem lahko igral s tako dobrimi igralci. Takrat sem si žaželel, da bi lahko bil del njihove ekipe.

Tim, 7.b