Življenje se hitro spremeni.
Lahko zatiskaš si oči, a veš,
da po nepričakovani poti greš.

Žačelo se je srečno.
Hitro našel sem ljubezen,
hitro otroke sva povila,
prihodnosti se blazno veselila.

Bil sem srečen,
predan vsemu, kar me čaka,
a kjub temu v nepravem trenutku igral sem junaka.

Na ta dan sva z ženo se sporekla,
prepir je bil majhen, a me je dotolkel.
Besedo mariskatero sva rekla,
razum v meni je obmolknil.

Odšel sem v noč,
porabil prihranke z žulji prislužene,
pil omamljen sem pojoč,
nisem mislil na probleme.

Z mojo netrezno glavo,
pred volan sem se usedel,
vse kar sem videl je bilo majavo,
oh, ko se bi tem trenutku le zavedel.

Speljal sem z avtom,
in tako speljal tudi moje sem življenje.

Hitro me je doletelo,
življenje se je pred mojimi očmi zavrtelo.
Zapravil sem vse tiste reči,
ki bi jih lahko kot srečna družina delali.

Prvi spomini po nesreči,
so še vedno rahlo zamegljeni.
Spomnim se le zdravnikov in ljudi,
ki delali so v strašni vnemi.

Zbudil sem se omotičen,
ampak ne od alkohola.
Temveč od drugih reči:
od neverjetno bolečih skrbi.

Ob vratih stala je moja žena,
vsa objokana in zaskrbljena.
Srečna da sem živ,
a žalostna ker sem vseeno ogromno izgubil.

Pristal sem na vozičku.
Pod mano so le še kolesa.
Srečen sem da sem ostal,
a včasih si kljub vsemu želim,
da bi tisti dan odšel v nebesa.

Zapravil sem ogromno trenutkov, doživetij,
ogromno stvari, ki srce jih hoče.
To da sem hodil, je bilo moje največje imetje,
vest me še vedno peče zgoče.

Z otroci ne morem se igrati,
ne morem biti svoboden kot ptica.
Ponoči ne morem mirno spati,
a vem da se ni mi zgodila krivica.

Vem da sem sam kriv za svoje napake,
vem da bi moje življene zdaj lahko bilo srečno,
če le ne bi naredil usodne napake
in zaradi nje trpel večno.

Zato ti iz lastnih izkušenj lahko povem:
ne delaj se prevelikega junaka!
Saj je lahko takšna na videz nedolžna stvar,
hitro tvoja usodna napaka.

Ajda Rojko, 8.a