Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo 2019

Danes, 23.4.2019, je v jedilnici naše šole potekala glasbena prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. 15 pogumnih učencev si je upalo stopiti pred občinstvo in nam zapeti izbrano slovensko pesem.

Ob 18.00 je na oder stopil voditelj in še tisti hip začel veselo nagovarjati občinstvo. Za vse, ki se še nikoli niste udeležili te ‘glasbene prireditve’, naj vam na kratko opišem, kako poteka. Voditelj, Dalibor Bedenik, najprej pride na oder in vse veselo pozdravi, predstavi komisijo, nagovori otroke in njihove starše, se večino časa heca in potem napove prvega nastopajočega. Tega najprej izpraša in ga predstavi. Za njim sledi drugi, nato tretji, četrti in peti,… Vse do zadnjega pogumneža. Nastopajoči se delijo na dve skupini, tisto mlajšo od 1. do 5. razreda in tisto starejšo od 6. do 7. razreda. Ker sta dve skupini, sta tudi dva polfinalista. Iz lastnih izkušenj povem, da je čakanje na konec celotne prireditve najtežji. Takrat se namreč razglasi, katera dva oziroma kateri, če sta dva v paru, so srečneži, ki nas bodo predstavljali na polfinalu. Ta srečneža sta bila danes Patrick Šabeder, ki mu je uspelo že tretje leto zapored in Amaja Krašna, ki bo lahko izkusila polfinale prvič. Vsako leto pa sodelujoči dobijo tudi nagrado, ki jim jo podarijo po odpeti pesmi. Letos je bila to plastenka za vodo.

Po mojem mnenju so bili vsi nastopajoči odlični. Vsak nas je presenetil z izborom pesmi in s svojim glasom. In ker vem, kako je, če ne prideš v naslednji krog, želim pohvaliti vsakega nastopajočega posebej. Ker si je upal priti iz pod tuša na oder, premagati svojo tremo in pokazati ‘neznancem’ svoj glas. Bravo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Prezračimo omare

V četrtek, 18.4 2019, ob 17.00 je v šoli potekala dobrodelna akcija, pri kateri so učenci, učitelji, starši ter drugi prebivalci občine Duplek prinesli oblačila, ki jih več ne potrebujejo. Lahko si si tudi sam našel kakšen kos oblačila, ki si ga brezplačno odnesel domov. Prišli so ljudje različnih starostih, tudi čistilke so se nam pridružile. S sošolkama smo si izmenjale mnenje o oblačilih ter se tudi nasmejale kakšnim smešnim tiskom majic. Na koncu smo vse ostale obleke pospravile v škatle, v katerih so jih učiteljice odnesle na rdeči križ za druge revne družine. Vse se je končalo ob 19.00 in vsi prostovolci smo odšli z mislimi, da smo nekomu polepšali dan ali celo več.

Melanie Žlahtič

Šola v naravi, 5.dan

Petek, 12.4.2019

Jutro smo začeli kot vsak dan s higieno ter jutranjim sestankom. Ker je bil naš zadnji dan je bil današnji sestanek krajši. Po sestanku smo si ogledali dokumentarec o soški postrvi, ob katerem smo spoznali njeno zgodbo, kako je skoraj izumrla in kako so jo spet vrnili v reko Sočo. Po filmu smo imeli 20 minut pavze. Kasneje smo se spet vrnili v učilnico in ker nam vreme ni bilo naklonjeno smo igre imeli znotraj. Mi smo igre poimenovali kmečke, ker so se navezovale na razne spretnosti. Takoj po igrah smo bili zelo lačni, zato smo zdrveli na kosilo.

Spet smo se vrnili v svoje sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Zunaj nas je že čakal avtobus na katerega smo se odpravili z mislijo, da bomo kmalu videli svoje starše. Vožnja je trajala približno 4 ure in imeli smo 2 postanka. Ko smo končno prispeli pred OŠ Duplek so nas starši že čakali, mi pa smo hitro vzeli prtljago ter zdrveli proti staršem. Čeprav smo že skoraj “odrasli” se še vedno razveselimo, ko vidimo svoje starše po dolgem času.

To je bila naša avantura v Tolminu, upam da ste tudi vi uživali v branj naših podvigov in dogodivščin.

Zara Šauperl, 7.a

Začne se…

Začne se s tem, ko prilezeš na svet. Na svet poln ljudi, ki so ti enaki, po drugi strani pa čisto drugačni. Nato, čez leta, rasteš. Ne samo v jezik, kakor pravijo starši. Začneš odkrivati stvari, ki te veselijo in ljudi, ki te osrečujejo. Ampak na tej poti, tvoji poti, ni vedno vse tako kot si želiš. Včasih ti bo uspelo, včasih ne. Ne smeš pa se vdati. Ne nad sanjami, ne nad svojimi cilji.

Kot pravijo, verjemi in si že pol poti bližje,

Lia

Fotografski spomin

Ste si kdaj že zaželeli, da ne bi več nič pozabili ?

Sigurno ste, saj vsi kdaj pa kdaj kaj pozabimo, pa je to domača naloga, opravilo, dogodek, naloga v službi,… Nekateri ljudje s tem nimajo problemov, saj imajo fotografski spomin. In ne tistega izmišljenega, ki vam včasih vaši prijatelji razlagajo, da ga imajo.

Fotografski spomin je sposobnost, pri kateri prikličeš v svoj spomin nazaj predmete, zvoke, slike, dogodke, datume, nekateri pa celo vsak dan svojega življenja. Tej sposobnosti pravijo blagoslov in prekletstvo, saj si lahko ljudje poleg lepih stvari zapomnijo tudi pretresljive, ki jih hočejo imeti pozabljene, a je to pri njihovem spominu nemogoče.

Po mojem mnenju je to zelo lepa in praktična sposobnost, saj če jo imaš, jo lahko sam uriš in raziskuješ. Se pa strinjam, ko ljudje temu rečejo tudi prekletstvo, saj ko se mi zgodi kaj strašnega, to želim čim prej pozabiti, odmisliti, ljudje s to sposobnostjo pa nimajo takšne sreče, saj se lahko spominjajo tudi najbolj pretresljivih dogodkov iz otroštva in življenja.

Tia, 8.a