Četrtek, 11.04.2019

Danes sem prebrala knjigo, ki mi je spremenila pogled na svet. Knjigo, ob kateri sem se iz srca nasmejala in eno redkih knjig, ob kateri sem jokala. Jokala sem, ker je bila tako zelo čudovita in je segla v kotičke mene, za katere nisem vedela, da sploh obstajajo. Ker je zapolnila praznino v meni, za katero nisem vedela, da mora biti zapolnjena. Knjigo, ki mi je pomagala, da razumem.

Naslov knjige je Neskončen stolp želv. Ljudje smo zgrajeni tako, da ne znamo razmišljati o neskončnosti, o brezčasnosti, o nečem, kar ni raziskano. In pri neskončnosti takoj pomislimo na vesolje. Ampak kaj če ti povem, da si tudi ti neskončen? Da so tvoje misli neskončne? Da so spirala. Ker vedno, ko se v tebi pojavi dvom ali skrb, se ju ne moreš znebiti. In ljudem, ki niso v tvoji koži, je lahko reči: le pozabi. Ampak vsi dobro vemo, da je pozabiti najtežje.

O podobni temi govori tudi knjiga Neskončen stolp želv. Nima smisla, da izveste obnovo, saj se njene razsežnosti po mojem mnenju ne da omejiti. Napisana je s skrbno izbranimi besedami. Polagam vam na srce, preberite jo. In ko jo preberete, razmislite o njej. Branje knjig navsezadnje ni tako dolgočasno in mučno , če bereš prave knjige. In ta je definitivno ena pravih.

P.S. Dnevi znajo biti dolgočasni, sploh zdaj, ko nam je sončne dneve spral april s svojim dežjem. Dnevi so sedaj strašansko melanholični. Zato sem se odločila, da bom začela pisati bloge. Dnevno. Upam da bodo le-ti vnesli kanček sonca in energije v te zaspane dneve.

Do naslednjič,

Ajda