Nov teden, nov blog. Današnja tema temelji na prijateljih. Osebe, ki jih spoznavamo celotno življenje.

Verjetno vsak ve, da prve prijatelje dobimo, ko se učimo svojih prvih korakov. Nekateri nato zapustijo naša življenja in čez leta pridejo novi. Te morda spoznamo po nesreči, morda jih na začetku sovražimo, morda se nam zdijo čudni ali pa tečni,… V glavnem, kasneje ugotovimo, da so veliko boljši, kot smo mislili. Ker je vsako prijateljstvo drugačno, se tudi drugače začne in drugače konča. Ena trajajo tako dolgo, dokler se v prijateljstvu ne zgodi neka prelomnica. Morda se med njima kaj splete (ljubezen pa to 😉 ) ali pa preprosto ne zdržita več skupaj. Medtem druga trajajo celotno življenje. Sicer pa vsak od nas drugače gleda na prijateljstvo. Prijatelj ni nujno tisti, ki ga vidiš vsak dan in se lahko nanj zaneseš ob vsaki priliki. Prijatelj je tudi nekdo, s katerim se lahko pogovarjaš ure in ure, pa se ga boš težko naveličal.

Nima smisla, da govorim, kaj je prav in kaj ne, ker ima vsak svoje mnenje o tem, želim pa pokazati, skozi besede seveda, kaj je zame pravo prijateljstvo. Prva stvar, ki se mi zdi pomembna, je ta, da si lahko v družbi prijatelja takšen, kot si. Da te ima rad takšnega, kot si. Da je vedno tu zate. Da si lahko sredi pogovora začneš peti katerokoli pesem. Da lahko poveš, karkoli se ti podi po glavi. Da mu napišeš sporočilo ob katerikoli uri in bo odpisal (pa čeprav prepozno). Da ne pozabi nate v družbi drugih. Da se med vama nič ne spremeni, pa čeprav se ne vidita nekaj dni, tednov ali mesecev.

Da ne bom predolg(očasn)a, želim povedati samo še nekaj. Moji prijatelji so posebni. Vsak po svoje. V dobrem smislu, seveda. Čeprav je veliko zgoraj napisanih stvari res (da sem jih najprej sovražila, bili so tečni,…), jih imam rada, takšne kakršni so. Upam, da bodo še nekaj časa v mojem življenju, da ne bodo hitro obupali nad mojo tečnobo. In naj vedo, da nas bodo kljub vsem stvarem, ki smo in jih še bomo preživeli, vedno vezali najslajši pogovori in najlepši spomini.

Čuvajte te posebne ljudi, kakor dolgo boste lahko,

Lia.

Odlašanje je, ko namesto da bi delal to, kar bi moral, delaš nekaj, kar ta trenutek ne rabiš ali ni tako pomembno. Ljudje smo pač ustvarjeni tako, da odlašamo oz. se raje lotimo stvari, ki so nam ljubše. Zato neprijetna opravila ali aktivnosti, ki bi jih morali storiti sedaj, radi odlagamo v prihodnost ali pa se jim celo izogibamo. Strokoven izraz za takšno početje je prokrastinacija.

Problem nastane, ko odlašanje začne ovirati naša dejanja, ko se neke aktivnosti nikakor ne moremo lotiti ali je dokončati.”Jutri začnem hujšati”, “se učiti”, “iskati novo službo” ali pa “oceno bom popravil naslednjič”.

V tem blogu bom navedla nekaj nasvetov, kako končati odlašanje ali ga vsaj omiliti :
-Napišite si vrstni red vseh nalog, ki jih morate opraviti, za vsako opravljeno stvar s seznama pa se nagradite. V zasluženi nagradi boste neprimerno bolj uživali, kot pa če bi odlašali, saj bi vas pri tem spremljala slaba vest in še marsikaj drugega.
-Razdelite nalogo na manjše dele, saj nobena naloga ni tako grozna in nemogoča za dokončat, če jo razdelimo na več majhnih nalog.
-Nalogo dokončajte zaradi lastnega občutka zadovoljstva in ne iz straha, kaj bodo rekli ljudje na to.
-Naučite se določiti, kaj je res pomembno narediti danes ali ta teden in kaj ne.
-Svojega odlašanja ni nikoli prepozno popraviti.

Po mojem mnenju najboljši nasvet, ki pa sem ga prebrala v knjigi, je, da če morate kaj narediti, čeprav se vam res ne ljubi, se ga lotite vsaj za 5 min, saj po petih minutah v to delo ponavadi kar “not padeš” in ga v nekaterih primerih celo dokončaš.

Tia, 8. a

Mesec april je zelo zanimiv mesec saj že prvi dan v mesecu torej 1.april praznujemo dan norčij pri katerem smo vsi bolj na norčije. Vsi smo v življenju nekoga nasmejali z potegavščino za 1. april.

In potem je tu že 2.april, ki pa je dan zavedanja o avtizmu. Ta praznik so uvedli zato da bi spodbudili ljudi k boljšem razumevanju avtizma. Avtizem ni bolezen, ampak se v medicinskem smislu obravnava kot kompleksna nevrološka razvojna motnja, pri kateri gre za neobičajen razvoj možganov. V osnovi gre pri osebah z avtizmom za težave pri verbalnem sporazumevanju, težko predvidijo stvari, izluščijo bistvo in razberejo pomen povedanega.

Svetovni dan zdravja pa je 7.aprila. Ta dan pa opominjajo ljudi kako je pomembno skrbeti za svoje telo in da si lahko vesel da nisi bolan kakor nekateri ljudje. Moraš skrbeti za svojo higieno in pravo prehrano in podobno.

letos pa je velika noč 21.aprila. To je eden najpomembnejših krščanskih praznikov v letu. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja saj verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države razlikujejo. Po tradiciji je na veliki petek strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo (žegnajo) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Tudi v Sloveniji imajo določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono.

27. aprila pa je državni praznik Dan upora proti okupatorju. Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena fronta, ki se je po Nemškem napadu na Slovensko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

April je mesec poln praznikov, katerih ne praznujemo vsako leto saj niso tako pomembni.

                                                                                                                                                         Melanie Žlahtič, 8.b