Pa sem spet tu. Spet pred računalnikom in pred vami. Po dolgem času bom spet začela pisati bloge. Vsak teden vsaj dva. To je moj cilj do konca šolskega leta. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj imam povedati o kozarcu vode. V bistvu ne kaj dosti, ampak bo imelo pomembno sporočilo.

Predstavljaj si, da držim v roki kozarec vode. Če bi sobo polno ljudi vprašala, kolikšno maso ima po njihovem kozarec vode v moji roki, bi vsak rekel  drugačno število. Nekateri bi odgovorili nekaj gramov, drugi nekaj decilitrov, tretji bi se spraševali, kje je smisel tega vprašanja. Moj odgovor pa bi se glasil takole: V resnici ni pomembna masa vode. Odvisno je od časa, kako dolgo kozarec držiš v roki. Nekaj minut še ne bo problem, po uri držanja bo roka malce bolela, po enem dnevu pa roke sploh več ne bi čutil. V glavnem se masa vode nikoli ne spremeni. Dlje jo bom držala, težja bo postala. In tukaj je tisto pomembno sporočilo. Skrbi, ki jih imamo, so enake temu kozarcu. Dlje jih bomo zadrževali v sebi, večja bo bolečina. Dlje bomo razmišljali o njih, dlje se jih ne bomo znebili. Če pa nanje ne bomo mislili, bodo izpuhtele v zrak. Morda. Vse je odvisno od nas samih. Možgani želijo razrešiti nek problem in ti jih boš težko ustavil, če boš rekel, glej, zdaj pa moram nehati skrbeti.

Naj te kljub temu malce potolažim, večina skrbi, ki prežijo v naših glavah, se sploh ne zgodi. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj, ki jih je bilo kar veliko. Vse, kar ti želim zaupati v tem blogu, je pa le še to: Zapomni si, vse bo še “vredi”.

S pozdravi,

Lia