Intervjuvala sem Klemna Kosija, ki je odličen slovenski smučar. Veseli me, da si je vzel nekaj časa in mi odgovoril na vprašanja.

1. Kakšni ste bili v šolskih klopeh, ste imeli radi šolo?

Bil sem živahen in igriv, vendar tudi poslušen in spoštljiv do učiteljev. Šolo sem imel rad predvsem za druženje in šport, pri pouku pa sem se marsikaj naučil.

2. Trenutno ste odličen smučar, ste si to vedno želeli ali so se Vaši cilji skozi leta spreminjali? Si lahko sploh predstavljate življenje brez smučanja? 
Zmeraj je bila to moja največja želja in že v osnovni šoli sem se ukvarjal s smučanjem. Že takrat sem imel kar nekaj treningov, ki so se prekrivali s šolskim urnikom.

3. Kdaj ste se začeli zanimati za ta zimski šport in začeli resno trenirati?
Že od samega začetka, ko sem stopil na smuči, sem se zanimal za ta šport, ki sem ga vedno jemal zelo resno, sploh od takrat, ko so se začela tekmovanja, v drugem ali tretjem razredu, nato pa sem ga jemal vsako leto bolj resno.

4. Začela se je nova sezona v smučanju in Vi že blestite. Kako se pripravljate, tudi čustveno, na tekmovanja svetovnega pokala?
Na tekmovanja se  pripravljam nadvse resno, namreč priprava na tekmo sega že zelo daleč v predtekmovalno obdobje, v poletje, ko se pripravljamo na ledenikih ali na kondicijskih treningih, sedaj pa je urnik tekmovanj med sezono zelo zgoščen, tako da opravimo le še nekaj treningov, čustveno pa se tudi stopnjuje napetost pred tekmovanjem, začneš se že kar nekaj dni pred tem v mislih osredotočat na pomembno vožnjo.

5. Ste pred startom kdaj živčni, kako premagujete ta stres?
Pred startom sem včasih napet ali imam tremo, vendar to nadomestiš in premagaš s koncentracijo. Tako, da si rečeš, da si to sposoben, da si za to trdo delal in je zdaj tvoj trenutek, da se dokažeš, si rečeš, da si to sposoben, povežem pa tudi zaupanje do Boga, verjamem, da mi bo pomagal.

6. Kot izjemen športnik ste zelo prepoznavni, kako to vpliva na Vas?
Sam se ne počutim tako zelo prepoznavnega, se družim oziroma tekmujem s športniki, ki so slavni po vsem svetu. Seveda, mi je všeč, če me kdo prepozna na ulici, vendar to nikakor ne vpliva na moje razmišljanje, samopodobo ali odnos do soljudi. Šport je na prvem mestu in tako se tudi mora športnik tudi vesti.

7. Življenje ima včasih vzpone in padce. Ste kdaj želeli odnehati in opustiti vse za kar ste tako trdno delali?
Nikdar si tega nisem želel, res, da mi ni šlo zmeraj vse po načrtih, sem pa vedno vedel, kakšni so moji cilji, jim sledil in vztrajal, dokler je mogoče.

8. Vas Vaša družina podpira?
Moja družina me podpira, niso pa ves čas tako trdno verjeli, bili so časi, ko so me celo hoteli preusmeriti na drugo športno pot, vendar moje želja po tem športu je bila izjemno močna, nikakor se nisem pustil, to so sprejeli, me razumeli in mi pomagali pri mojih ciljih še naprej.

9. Kakšen odnos imate s trenerji in smučarskimi kolegi?
S trenerji imam dobre odnose, včasih tudi preveč odkrite, tako da so kdaj tudi jezni na mene, ali obratno. Vse to v duhu po boljšem smučanju in seveda, tudi sam razmišljam o trenerskih zadevah, kar jim pač ni vedno všeč. Vendar, če so na koncu rezultati, so vsi zadovoljni. S smučarskimi kolegi imam korekten odnos, ne gojim posebnega prijateljstva, vendar si med seboj pomagamo in se cenimo.

10. Ste v vaši karieri doživeli kakšno nadvse smešno izkušnjo, ki Vam še zdaj prikaže nasmešek?
Seveda, to se mi je večkrat zgodilo. Enkrat sem bil tako jezen v cilju da sem zlomil palico, trener me je kregal, vendar mi je bilo za to vseeno, saj mi je rezultat toliko pomenil. Ni prav, da sem to naredil, zato mi gre sedaj na smeh, ko sem se umiril in znam bes ter čustva zadržati, biti obziren do drugih in prepustiti stvari, kot morajo biti. Tako se mi tudi ni več potrebno ukvarjati s takšnim ravnanjem v cilju, saj so ponavadi rezultati tudi boljši.

11. Praznični dnevi so že v teku. Kako praznujete ta del leta? Kaj so Vaše božične stalnice?
Božični večer praznujem v družinskem krogu, kot se to tudi spodobi. Vendar naslednji dan, ko je božič zares, pa smo zadnja leta že odšli na pot na tekmovanje. Do novega leta smo po navadi tudi že nazaj, tako da za tisti dan ali dva, kar imamo na voljo, ostanem kar doma ali v bližini svojega doma.

12. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?
V prihodnje si želim nadaljevati po zastavljeni in tako želeni športni poti, najraje pa bi videl, da bi šla še navzgor. Nisem več med najmlajšimi, so pa najstarejši kar nekaj let starejši od mene. To mi je tudi cilj, da bi ostal v tem, kolikor dolgo bo mogoče.

13. Bi radi še kaj sporočili vsem mladim, nadobudnim športnikom?
Vem, da ima vsak svoje cilje, za katere se je vredno boriti, navkljub vsemu se nikdar ne smete vdati, verjeti morate v svoj uspeh. In vedite, vedno obstaja pod do cilja, čeprav je lahko ta zelo težka. Tisto kar imate radi, delajte s srcem, tako bo vse lažje.

Mia Miholič, 8. b

 

Za intervju sem želela imeti osebo z nevsakdanjim, a kljub temu zelo zanimivim poklicem, zato mi je učiteljica predlagala, da bi intervjuvala Timoteja Gradišnika.

1. Kakšno je vaše umetniško ime ?
Moje umetniško ime je TIMO G, ki se odlično povezuje z mojim imenom Timotej Gradišnik.

2. Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli in katerega ste sovražili ?
Moj najljubši predmet je bil zemljepis, najmanj priljubljen pa kemija.

3. Kam ste šli po osnovni šoli ?
Ker nikoli nisem vedel, kaj bom počel kot zaposlen, sem se vpisal na Srednjo oblikovalno šolo v Mariboru, smer medijski tehnik, kjer sem se naučil točno to, kar potrebujem pri delu DJ-ja. Imeli smo predmete, kot so podjetništvo, tipografija, oblikovanje, spoznal vse potrebne medije, marketing in opravljanje z njimi, prav tako osnove za reklamiranje svoje glasbe.

4. Koliko let se že s tem ukvarjate ?
Glasba je v mojem življenju že od otroštva, saj izhajam iz glasbene družine, profesionalno kot DJ pa se ukvarjam 14 let.

5. Ali se vam zdi delo DJ-a težko?
Delo DJ-ja je odgovorno, saj lahko z nepremišljenim izborom hitro izprazniš plesišče. Delo DJ-ja je težko delo v studiu in dolgočasno, ko moraš izbirati na dnevni bazi med novo izdanimi pesmimi, katerih je ogromno. Vrtenje glasbe je najlažji del, razen ko vrtim na gramofone in vinilke.

6. Kdo so vaši dj prijatelji ?
Moji DJ prijatlji so doma po celem svetu, praktično smo DJ-ji ena velika družina, ki se videvamo na festivalih in klubih. Omenil bom Hrvaškega DJ-ja Sasha Mikaca, ki je skupaj z menoj rezident velikega Forestland festivala.

7. Ali tudi sami spremljate druge DJ-e?
Redko kdaj se zgodi, da samo eden DJ vrti sam celo noč, to pomeni, da večino večera poslušam druge DJ-je, na primer pomembno je, da ne ponovim enake pesmi, ki jo pred mano zavrti nekdo drug. Pomembno je spremljati glasbeno sceno, le tako si lahko drugačen od drugih, bolj unikaten. Redno spremljam velike festivale kot so Tomorrowland ter Ultra Music Festival.

8. Ali imate vzornika ?
Vzorniki se spreminjajo kot se spreminja glasba, imam več vzornikov odvisno od področja, pri DJ-jih so to zaradi starosti Carl Cox , Fatboy Slim zaradi kreativnosti in navsezadnje slovenski DJ Umek zaradi strasti in predanosti dela do elektronske glasbe.

9. Kakšno opremo uporabljate ?
Opreme je veliko, vsak dan pride kakšna nova tehnologija za predvajanje in miksanje glasbe. Sam uporabljam Pioneer pro DJ set, saj so to najbolj razširjeni predvajalniki glasbe na svetu in predstavljajo klubski standard. Tako lahko vrtim svojo glasbo iz USB ključa ne glede na lokacijo.

10. Ali zaradi svoje službe veliko potujete?
Vsako letu imam turnejo, ki me popelje vedno v nova okolja, to je najbolj zanimivo ter ob enem tudi naporno. Letos sem obiskal države kot so, Avstrija, Hrvaška, Italija, Bosna In Hercegovina, Srbija,… Predvsem si pa želim vrteti v Ameriki in Aziji. To dvoje imam kot cilj za leto 2019.

11. Ali v Sloveniji manj zaslužite kot v tujini ?
Slovenija je majhna država in ne ponuja toliko možnosti za preživetje DJ-jev, tako da smo primorani potovati po svetu. Kjer smo veliko bolj cenjeni kot doma.

12. Ali dobite veliko prošenj za zabave?
Moje nastope trži agencija in moj menedžer. Povpraševanje je odvisno od potreb organizatorja in programa. Sem pa ponosen nase, da je povpraševanja vsako leto več.

13. Kakšen stil glasbe najraje predvajate/poslušate ?
Najraje predvajam house glasbo, ki ni tako komericalna. Torej vse, kar ne vrtijo na radiju, je veliko bolj zanimivo. Večinoma poslušam svojo glasbo ter mikse, katere posnamem v živo.

14. Kakšen stil pa opazite da ljudje najraje poslušajo ?
Ljudje najbolj radi poslušajo poznano pop komercialno glasbo. Le ta je po mojem mnenju vsako leto manj kvalitetna. Danes je s pomočjo računalnika in mikrofona lahko že vsak pevec in zato imamo “poplavo” pesmi, katerih v preteklosti sploh ni bilo mogoče ustvariti, praktično od doma.

15. Ali morate plačati za glasbo, ki jo vrtite ?
Vso glasbo, katero javno predvajam, kupim in s tem spoštujem avtorske pravice izvajalcev ter prispevam za razvoj in promocijo elektronske glasbe.

16.Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste jo naredili na odru ?
Umm, morda bi tukaj lahko omenil trenutek , ko sem vrtel na Color Festivalu v Bosni. Po mikrofonu sem množico nagovoril na tako imenovan »sit down« To je zelo znana stvar na festivalih, kadar vsi, brez izjem, počepnejo oziroma se usedejo na tla in v določenem trenutku pesmi, ponavadi ob dropu, vsi skočijo v zrak. Res nepozaben trenutek, kateri je viden zelo redko.

17.Ali se spomnite kakšnega zabavnega utrinka z vašega dela?
Spomnim se, da je na festivalu odpovedala varnostna služba, tako so ljudje plesali z mano na odru, bilo je zelo zabavno.

18. Kaj bi svetovali nekomu, ki želi postati dj ?
Moj nasvet bodočemu DJ-ju/DJ-ki: Predvajaj glasbo, ki ti je resnično všeč, vztrajaj in širi svojo energijo, z glasbo lahko spremeniš ter osrečiš ves svet.

19. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov ?
Vsi, kateri radi poslušate elektronsko glasbo, pritisnite “like” na moji Facebook strani in širite pozitivno energijo. Z malo sreče pa lahko zadenete brezplačno TIMO G kapo, ki jo bom podelil kmalu.

Timoteju Gradišniku se zahvaljujem, da si je vzel nekaj svojega časa in mu želim uspeh pri svojem delu še naprej.

Tia Heler, 8.a

Novinarji smo morali narediti intervju z intervjuvancem po želji. Jaz sem si izbrala Natašo Bračko, ki je v dveh letih naredila ogromno spremembo v svojem življenju. Imela je namreč prekomerno telesno težo, vedela je, da mora shujšati in to je tudi naredila. Kaj in kako pa je to naredila, boste zvedeli v intervjuju.

1. Zakaj si se odločila za hujšanje?

Odločitev ni bila preprosta, ampak nujna. Debelost se je že poznala na mojem zdravju, saj sem že jemala tablete za visok krvni tlak. Moj največji strah pa je bil, da s takšnim načinom življenja več ne bom dolgo živela.

2. Si že v naprej vedela kako boš to izpeljala?

Niti ne, v življenju sem se lotila že ogromno različnih diet, ampak žal vedno neuspešno. Zdaj sem o tem dolgo razmišljala, in se nekako po nasvetu moža odločila, da to izpeljem na pravi način. Zato sem si najela oziroma se odločila, da stopim pod okrilje osebnega trenerja na fitnesu in začnem od tukaj.

3. Čemu si se morala odpovedati?

Na prvem mestu sem se morala odpovedati lenobi in, ker sem se odločila shujšati zdravo, to vključuje tudi dosti gibanja. Po nasvetu mojega trenerja sem se morala odpovedati tudi hrani, ki vsebuje velike količine ogljikovih hidratov (kruh, testenine, riž, sladkarije,..), kasneje pa sem postopoma prišla na način prehranjevanja po smernicah LCHF.

4. Kaj od hrane najbolj pogrešaš?

Zdaj, po skoraj več kot dveh letih, nič. So pa na začetku bili trenutki, ko sem pogrešala kakšne tople sendviče, testenine,… Našla sem alternative temu in se z lahkoto uprla skušnjavi.

5. Se kdaj pregrešiš z hrano?

Ja, se. Pregrehe so dovoljene, dokler še jim vedno lahko rečemo pregrehe in ne navade. Grešim redko, včasih s kakšnim sladoledom, koščkom pizze, ampak nikoli se tega več ne najem, saj se kasneje ne počutim dobro.

6. Si kdaj podvomila sama vase?

Ljudje smo narejeni tako, da vedno na nek način dvomimo v svoj uspeh. Bili so dvomi, vendar sem jih premagala. Pot je bila zastavljena in nisem hotela še enkrat obupati.

7. Kdo te je na poti najbolj podpiral?

Največja podpora je bila moja družina, saj so morali sprejeti moj način življenja, saj sem večkrat na teden hodila na treninge, kuhala sem si posebej,… In tukaj so mi res bili v veliko pomoč in podporo, saj so mi veliko pomagali. Potem pa so še tukaj ljudje, ki so se uspeha veselili z mano, to so stari prijatelji in ljudje, ki sem jih na poti do uspeha spoznala. Vsi so bili moja največja podpora.

8. Je to kaj vplivalo na tvoj poklic?

Samo na ta način, da svoje delo zdaj lažje upravljam, saj je v večjem delu fizično in da iz službe več ne hodim tako utrujena.

9. Kakšen je bil tvoj cilj?

Pravzaprav sem začela brez cilja, saj se nisem želela s tem obremenjevati. Na koncu pa sem si ga le zadala, ker sem prišla do točke, ko nikoli nisem bila zadovoljna sama s sabo. Moj cilj je bil, da pridem do 60 kilogramov. In to sem dosegla po točno enem letu.

10. Se ti zdi, da si svoj cilj uspešno dosegla?

Uspešno sem dosegla cilj izgube kilogramov. Moj novi cilj pa je, da to ohranim in do zdaj mi uspeva.

11. Kakšna je bila tvoja motivacija?

Moja motivacija je bil uspeh in dobro počutje. Dejstvo, da zdaj zmorem veliko več, da so opravila lažja in da se je moje življenje obrnilo na bolje. Dobra motivacija pa so tudi ljudje, ki dvomijo v tvoj uspeh. Tudi oni so del vsake zgodbe, ki pa ti dajo še dodatno dozo moči.

12. Ko si prišla na želeno količino kilogramov, kaj je bil tvoj naslednji korak?

Te kilograme tudi obdržati. In ker sem res izgubila precej centimetrov v obsegu in ker je na meni ostalo ogromno odvečne kože, sem se odločila, da si dam to kožo operativno odstraniti.

13. Kako je operacija potekala?

To je bila precej težka operacija. Kirurg se je odločil, da bo na prvi operaciji naredil tako imenovan Bodylift. To je odstranitev odvečne kože iz hrbta, trebuha in zadnjice. Operacija je trajala približno pet ur. Odstranili pa so še dodatne tri kilograme kože. Ko bo vse zaceljeno in okrevanje končano, sledi še odstranitev kože iz stegen.

14. Kako dolgo boš okrevala?

Pravzaprav ne vem. V službo se lahko vrnem nekje čez mesec do dva. S treningi pa lahko začnem, ko bo kirurg to dovolil. Upam, da čimprej.

15. Koliko kilogramov si imela, ko si začela in koliko jih imaš zdaj?

Na to vprašanje prej nikoli ne bi odgovorila. Zdaj pa ponosno povem, da sem začela s 104 kilogrami, zdaj pa jih imam 58, se pravi, da sem se na poti znebila 46 kilogramov.

16. Si ponosna sama nase?

Ja, zdaj končno lahko rečem, da sem.

17. S tremi besedami opiši svojo pot.

Odločitev, sprememba, uspeh.

18. Kaj bi sporočila bralcem Korakov?

Jaz vam samo želim, da bi vsi prišli do zadanega cilja in da bi v življenju vsi bili srečni.

Ema Bračko, 8. b

 

Intervjuvala sem Franca Nanija Matjašiča, zelo aktivnega in poznanega Štajerskega    nogometaša, o katerem smo že velikokrat slišali v raznih časopisih in revijah. Intervju je potekal v živo, zato sem lahko o njem izvedela še veliko več, kot sem o njem vedela do sedaj.

1. Kaj ste si želeli postati, ko ste še sedeli v šolskih klopeh?

Nikoli nisem imel kakšne izrazite želje, ampak vedno sem taval med poklici, ki so nekako v javnosti, da delam z ljudmi, da nekaj za njih ustvarjam. To pomeni nekakšna  mešanica med igralcem, pevcem in napovedovalcem.

2. Kakšen je vaš poklic danes?

Danes je moj poklic čisto nekaj drugega. Trenutno pa vse tiste stvari, ki sem jih delal združujem skupaj v enem poklicu. Temu se pri nas reče controlling management. V bistvu kontroliram vse tisto, kar sem včasih delal.

3. Kaj vse ste opravljali pred tem?

Oh… greva kar po vrsti… Najprej sem bil dolgo časa trgovski potnik, bil sem novinar, urednik, televizijski producent, televizijski napovedovalec, režiser in ogromno vsega.

4. Glede na to, da ste zelo aktiven človek, predvidevam, da ste tudi kot otrok imeli ogromno dejavnosti. S čim vse ste se ukvarjali oz. se ukvarjate še dandanes?

Moram reči, da kot otrok nisem imel toliko dejavnosti, da je bilo ravno obratno. Mogoče takrat ni bilo toliko možnosti ali pa za vse niti nisem vedel ali pa je bilo tudi to, da sem imel mlajšega brata in sem ga moral dostikrat čuvati in vse skupaj. Tako,  da je v bistvu bil takrat skoraj samo šport.

5. Kaj pa potem v najstniških letih in kasneje?

Ja. Potem kasneje že. Po končani srednji šoli se je v bistvu v meni odprlo, da sem se lahko začel ukvarjati z ostalimi aktivnosti. Prej sem bil mogoče malo bolj zadržan, malo me je bilo vsega strah ali sram.

6. Nogomet vas spremlja že celotno življenje. Na kaj ste pri tem športu najbolj ponosni?

V tem športu sem najbolj ponosen, da sem tako dolgo vztrajal.

7. Pri katerem moštvu oz. ekipi igrate trenutno?

Trenutno igram v Brunšviku.

8. Ste v preteklosti bili v isti ekipi ali ste klube menjavali?

Zelo dosti klubov sem menjal. Igral sem v 1. slovenski ligi za Železničar in Kovinar ter v 2. ligi za Pobrežje. Igral pa sem tudi izven slovenskih meja, v Titogradu, Nemčiji in v Ulm-u.

9. Ste z igralci povezani tudi izven igrišča?

Z igralci sem zelo povezan. Nogomet je takšna stvar, da se ljudje potem združujemo zunaj izven igrišča in si tudi pri ostalih poslih odpiramo vrata.

10. S to ekipo igrate samo s slovenskimi moštvi, ali kdaj tudi zapustite slovensko mejo?

Slovenijo velikokrat zapustimo. Trenutno igram v nogometu, kjer ni takšnega ligaškega značaja. Imamo eno Art reprezentanco Slovenije, s katero gostujemo po vsem svetu.

11. Ker vam gre nogomet tako dobro od rok, ste se kdaj preizkusili tudi v vlogi nogometnega trenerja?

Ja, sem se tudi preizkusil. Nekaj časa sem bil trener, potem trener igralec, ter tudi selektor amaterske reprezentance.

12. Koga pa ste trenirali?

Treniral sem nižje klube, se pravi klube v občinski ligi in pa amatersko reprezentanco.

13. Ste v preteklosti razmišljali tudi o tem, da bi vodili svoj nogometni klub?

Včasih sem razmišljal o tem, zdaj pa vodim z ostalimi svoj nogometni klub. Vodimo ženski nogometni klub in skrbimo za razvoj deklet.

14. Kako ste se zato odločili?

To je prišlo čisto slučajno. Okoli mene je bila takšna ekipa, ki so imeli to idejo, željo in voljo po delu z dekleti in tako smo ideje združili in ustanovili ta nogometni klub.

15. Ustanovili ste ženski nogometni klub. Kaj vse ste s tem klubom dosegli oz. s čim se vaše nogometašice lahko pohvalijo?                                                                              Naš nogometni klub je sicer zelo mlad. Ampak v tem času se lahko selekcija U15 pohvali, da so bile prva ekipa iz Ptuja, ki so osvojile naslov državnih prvakinj.

16. Je težko najti punce, ki jih zanima nogomet?

Je.

Pri kateri starosti deklet je za nogomet največ zanimanja?

Starosti so zelo različne. Stvar je pač v tem, da veliko odvisno od staršev in pa od šole. Po navadi ima vsaka šola pri športu učitelja, ki mu je všeč en šport in takrat na ta šport dajejo poudarek. Zato se jih potem veliko odloči zanj.

17. Ste v vaši nogometni karieri podrli tudi kakšen nogometni rekord?

Sem. Imam en svetovni rekord in to je, da sem najstarejši igralec vseh časov, ki je po 60. letu prišel z moštvom iz 6. v 4. ligo.

18. Ali želite v prihodnosti postaviti še kakšen nogometni rekord ali kakšnega podreti?

To pa bo zelo odvisno od zdravja in okolja.

19. Ali po televiziji redno spremljate nogometne tekme oz. kakšna prvenstva?

Včasih sem to spremljal dosti bolj. Danes malo manj, ker me zanimajo tudi druge stvari, ki sem jih zaradi tega zamudil. Spremljam jih, kolikor je le možno.

20. Za katero moštvo pa navijate trenutno?

V Sloveniji navijam za Maribor, kar je logično, saj sem iz Štajerskega konca. Izven Slovenije pa sta bila dva moja kluba, ki sta mi nekako v mladosti dala največji pečat, to sta Munich Bayern in Juventus.

21. Prej ste te nam povedali, da vas je v mladosti spremljala tudi glasba. Vas spremlja še da danes?

Ja, z glasbo sem nekako vedno bil povezan na različne načine, tako da me spremlja še danes.

22. Kateri inštrument ste igrali in kdo vas je zato navdušil?

Moram reči, da sem imel tu eno zelo slabo izkušnjo. Moja generacija nekje izvira iz generacije Beatles-ov in takrat sem si želel igrati kitaro. Doma pa so me silili, da moram igrati harmoniko. Iz tistega razloga sem bil tako jezen, da sem vse skupaj opustil. Pravzaprav se nikoli nisem naučil dobro igrati katerikoli inštrument, ker je bila ta jeza v meni dolgo prisotna.

23. Ste imeli tudi pevski talent?

Ja. To smo imeli.  Izkoristili smo ga kolikor smo lahko. Večinoma sem pel v dveh zelo dobrih Mariborskih zborih. V Akademskem pevskem zboru in v Moškem pevskem zboru Slava Klavora. Z Akademskim smo takrat celo dosegli mesto svetovnih prvakov.

24. Ste kdaj igrali tudi v kakšnem bendu ali glasbeni skupini?

Ja. Imeli smo eno glasbeno skupino. To je bil en tak lep čas, ko smo se »zafrkavali«. Glasbena skupina se je imenovala Škratje. Takrat smo naredili nekaj pesmic za otroke za veliki festival v Mariboru. Skratka, luštno je bilo.

25. Kaj ste s to skupino dosegli?

To je bilo bolj zadoščenje in za dušo, da malo izliješ tisti glasbeni košček talenta, ki si ga imel v sebi. Pač tako. Ena zelo zanimiva izkušnja.

26. Ste napisali tudi kakšno svojo pesem ali ste samo posnemali kakšne druge avtorje? Smo napisali eno svojo pesem. Tisto kot sem že prej omenil za majhne otroke. Naslov pa je Škratova pesmica.

27. Katera pesem vam je bila takrat najbolj všeč?

Sicer sem privrženec rocka, se pravi klasičnega rocka. Najbolj se mi je vtisnila v srce pesem Tota Cortunia.

28. Kdo je bil takrat vaš glasbeni vzornik?

To so bili takrat Beatlesi.

29. Se s člani glasbene skupine družite še dan danes?

Ne. Vsak je šel svojo pot. To je potem življenje prineslo.

30. Omenili ste, da delate tudi filme in videospote. Kje so bili predvajani oz. kje vse ste jih objavili?

Ohh. Filmi in videospoti so bili objavljeni skoraj na vseh slovenskih televizijah, nekateri filmi pa tudi na festivalih v tujini.

31. Kako, da ste se s tem sploh začeli ukvarjati?

To je bil en tisti košček mojega želje iz rane mladosti, ali igralstvo ali režiserstvo.

32. Napisali ste tudi scenarij za dokumentarni film IZ PRAVLJICE V RESNIČNOST, o Sloveniji. O čem se je šel ta dokumentarni film in kako ste dobili idejo, da ga bi posneli?

Ideja se je pojavila, ko sva s mojim prijateljem Pidžijem videla Kralja Matjaža na Peci, takrat smo se to spomnili, da bi lahko naredili en krajši 25 minutni dokumentarni film.

33. Kdo je v tem video sodeloval, seveda zraven vas?

V tem dokumentarnem filmu je sodeloval Milan Pečovnik Pidži in Kralj Matjaž.

34. Upam, da bo v prihodnje vaše življenje en dolg in zanimiv film. Kaj bi želeli sporočiti bralcem našega šolskega glasila Koraki?

Želel bi sporočiti, da vas nobena ovira ne sme spraviti iz poti, če si nekaj zares zelo želite.

Hvala g. Francu Naniju Matjašiču, da si je vzel čas in z mano opravil ta intervju in z nami delil nekaj zanimivih prigod in majhnih skrivnosti iz njegovega življenja. V prihodnosti mu želim še veliko rekordov in uspešno vodenje nogometnega kluba.

 Karolina Pernek, 8. b