Moje ime je Erik in star sem 14 let ter obiskujem 9.b razred Osnovne šole Duplek. Za pisanje bloga sem se odločil zato, ker se mi zdi lepo, če lepe stvari deliš s svojimi prijatelji, sošolci in s tistimi, ki te poznajo preko spleta, ali pa samo bežno.
Če pa smo že pri tem, bom začel s šolskim letom 2017/18. Na 8. razred imam zelo lepe, če ne najlepše spomine, saj sem se iz dneva v dan bolj zbliževal s prijateljicami, ki so takrat obiskovale 7. razred. Skupaj smo se družili že v šoli, po pouku pa smo se včasih vsi, včasih le nekateri, skupaj sprehajali po našem lepem kraju – Dupleku. Med sprehodi smo se skoraj vedno, ko nam je zmanjkalo energije, ustavili pri našem Kremkotu, ki ima najboljše sladolede. Ko smo sladoled pojedli, smo se odpravili nazaj proti šoli, kasneje pa domov. Šola je po mojem mnenju odlična odskočna deska za celo življenje. V šoli spoznaš nove ljudi, s katerimi ustvariš močne prijateljske vezi. V osnovno šolo hodimo približno 9 let. V teh 9 letih sem si jaz osebno našel veliko oseb, katerim lahko zaupam in vem, da jim lahko povem karkoli, pa bodo to zadržali zase. Veliko vlogo pri tem imajo tudi starši, če pa že govorimo o šoli, pa imajo učitelji in razredniki največjo vlogo. Dober učitelj in razrednik je za moje pojme takšen, ki je razumevajoč, strpen, komunikativen, sproščen in kar je najpomembnejše, pravičen in pošten.
Vrnimo se nazaj na stvari, ki se tičejo izobrazbe. Večina nas ve, da je osnovna šola obvezna, pri srednji šoli pa je nekoliko drugače, saj ni obvezna. Ko, oziroma če končaš srednjo šolo, dobiš poklic. S poklicem dobiš službo. S službo dobiš plačo, s katero se lahko preživljaš. Sebe ali svojo družino. Zato je pomembno, da hodimo v šolo, saj si dandanes brez šole – nič. Z vami naj delim misel, Lona Wattersa: “Šola je zgradba s štirimi stenami – in prihodnostjo vmes.”
Sedaj pa še nekaj o življenju. Torej, kako se življenje začne? Ko smo bili majhni, so nam skoraj vsi govorili, da smo nastali tako, da sta se mami in ati imela rada in iz njune ljubezni si nastal/a ti. To je delno prav. Vse pa se je začelo z ljubeznijo. Ljubezni je sledilo spočetje. Takrat je bilo skorajda zagotovljeno, da se bo rodila edinstvena oseba. Vsak človek je edinstven. Približno 9 mesecev te je mama nosila pod srcem. Ko si se rodil, se je tvoje življenje nadaljevalo. Rastel si, se razvijal in odraščal v pravega človeka. Človek je po naravi socialno bitje, ki ima željo po družbi. No, to je nujno za življenje. Ko pa smo že pri družbi, pa recimo kakšno besedo o tem.
Večina od nas ima za svojo družbo rada sočloveka ali pa kakšnega hišnega ljubljenčka. Ste se kdaj vprašali, kakšno bi bilo življenje, če bi se vsako živo bitje držalo samo zase? Če se ne bi poslušali? Bilo bi obupno, vam povem. Nič ne rečem, vsak človek ima rad čas zase. Eni ga potrebujejo več, eni pač manj. Enako je v ljubezni. V zvezi potrebuje vsak izmed partnerjev čas zase, da si zbistri misli. V življenju majhen delež ljudi dela na tem, kako si bodo zgradili prihodnost. Nekateri pa se prepustijo življenju, se ne obremenjujejo s tem, saj verjamejo, da se bo vse samo uredilo. Mogoče imajo prav. Mogoče se jim bo nasmehnila sreča. Mogoče jim bo žal ali pa bodo razočarani.
Na kratko povedano, samo enkrat se živi, zato uživaj življenje, če ti gre vse super in si najsrečnejša oseba na svetu, ali pa je vsak dan tvoj najslabši dan in se počutiš, kot da si zguba.
Erik Žižek, 9.b