Danes se vam še zadnjič javljam. Današnji blog bom uporabila kot letak, kot odsev. Upam, da boste ob branju vsaj za trenutek pomislili, kaj lahko naredite za boljši jutri.

Ljudje smo ogromni onesnaževalci. Če ne onesnažujemo fizično, s plastiko in odpadki, onesnažujemo z besedami. Z nepotrebnimi žaljivkami, kritikami, zaradi katerih se ljudje počutijo ničvredne. Ampak ker mislim, da sem o besednem onesnaževanju v teh petih dneh govorila že dovolj, bom v današnjem blogu izlila svoje misli o onesnaževanju narave.

Ko se je vse začelo, ko še nismo bili pohlepni in požrešni in smo bili zadovoljni z malim, je naravni ciklus popolnoma normalno tekel. Leta, desetletja, tisočletja so minevala in ljudje smo hoteli vedno več. Prišel je razvoj. Z razvojem seveda ni nič narobe, slabo pa je tisto, kar je prinesel s sabo. Odpadki, snovi ki se v naravi ne razkrajajo. In zdaj smo tu. V enaindvajsetem stoletju svet tako rekoč razpada. Pojenjajo zaloge, ki jih je Zemlja milijone let polnila. V oceanih plastika duši živali. Kiti nasedajo-zanalašč. Celo sama narava nas z vročinskimi vali, globalnim segrevanjem, neverjetnimi klimatskimi spremembami, potresi, poplavami in vulkanskimi izbruhi opozarja, da je bolna. Da ne zmore več. Mi pa vse znake, simptome njene bolezni vztrajno ignoriramo.

Pazimo na Zemljo dokler jo še imamo, ker v zadnjih letih postaja ‘zdrava Zemlja’ znanstvena fantastika.

Še zadnjič,
Ajda