Zdravo, to je drugi dan mojega nenavadnega bloga. Tudi danes bom pisala o stvareh, ki jih včasih raje spregledamo, saj smo preleni, da bi se s tem ubadali. Pa je vredno tega, da nekomu uničimo sanje? Vem in prepričana sem, da smo že vsi kdaj koga postili na cedilu, čeprav so nas takrat najbolj potrebovali. Nismo se ozirali na njihova čustva. Le odkorakali smo mimo, jih ignorirali. Vseeno pa smo vsakič znova presenečeni, ko drugi to delajo nam. Svet okoli nas se podira, ljudje pa le stojijo in gledajo. To počnemo vsi. Nezavedno. Brez sramu. Tudi, če je kdo še tako “čuden”, v sebi skriva zgodbo. In ne moremo ga odsloviti, preden te zgodbe ne preberemo.
Adijo, za zdaj,
Mia
Zakaj si se odločila za takšen naslov?
S tem naslovom sem želela prikazati ljudi, ki svetijo v drugačni luči in se nam zdijo zato nenavadni, velikokrat v slabem smislu.