Moje ime je Zara, stara sem 13 let in obiskujem 7. razred. Pri novinarskem smo dobili nalogo, naj pišemo svoj blog en teden. Danes je moj prvi dan in pisala bom o otrocih s posebnimi potrebami.

To temo sem si izbrala zato, ker čeprav za njo slišimo vsak dan, se še vedno iz nje norčujemo in jo od sebe oddaljujemo.

Vsi vemo, kdo so otroci s posebnimi potrebami. To so otroci, ki nimajo razvitih vseh čutil, kot jih imamo mi ali pa imajo čustvene oz. vedenjske motnje. Čeprav vemo, da si otroci niso sami krivi, se še vedno iz njih norčujemo in se nam zdijo, kot da so iz drugega planeta. Največ norčevanja sem opazila pri mojih vrstnikih nekaj manj pa pri starejših. Otroke s posebnimi potrebami imamo za čudake in na njihov račun sem slišala že ogromno žalitev. Ena najpogostejših žalitev je: narediš nekaj neumnega in takoj si že čudak za v umobolnico. Nikoli ne vemo, mogoče bomo že mi jutri ti otroci s posebnimi potrebami.

Otrokov s posebnimi potrebami je vedno več in vedno bolj so izpostavljeni zmerjanju. Čeprav so drugačni, to ne pomeni, da se iz njih lahko norčujemo in jih žalimo. Povedala sem svoje osebno mnenje in s tem ne želim nobenega užaliti ali izpostaviti.

Zara Šauperl, 7.a