Intervjuvala sem Klemna Kosija, ki je odličen slovenski smučar. Veseli me, da si je vzel nekaj časa in mi odgovoril na vprašanja.

1. Kakšni ste bili v šolskih klopeh, ste imeli radi šolo?

Bil sem živahen in igriv, vendar tudi poslušen in spoštljiv do učiteljev. Šolo sem imel rad predvsem za druženje in šport, pri pouku pa sem se marsikaj naučil.

2. Trenutno ste odličen smučar, ste si to vedno želeli ali so se Vaši cilji skozi leta spreminjali? Si lahko sploh predstavljate življenje brez smučanja? 
Zmeraj je bila to moja največja želja in že v osnovni šoli sem se ukvarjal s smučanjem. Že takrat sem imel kar nekaj treningov, ki so se prekrivali s šolskim urnikom.

3. Kdaj ste se začeli zanimati za ta zimski šport in začeli resno trenirati?
Že od samega začetka, ko sem stopil na smuči, sem se zanimal za ta šport, ki sem ga vedno jemal zelo resno, sploh od takrat, ko so se začela tekmovanja, v drugem ali tretjem razredu, nato pa sem ga jemal vsako leto bolj resno.

4. Začela se je nova sezona v smučanju in Vi že blestite. Kako se pripravljate, tudi čustveno, na tekmovanja svetovnega pokala?
Na tekmovanja se  pripravljam nadvse resno, namreč priprava na tekmo sega že zelo daleč v predtekmovalno obdobje, v poletje, ko se pripravljamo na ledenikih ali na kondicijskih treningih, sedaj pa je urnik tekmovanj med sezono zelo zgoščen, tako da opravimo le še nekaj treningov, čustveno pa se tudi stopnjuje napetost pred tekmovanjem, začneš se že kar nekaj dni pred tem v mislih osredotočat na pomembno vožnjo.

5. Ste pred startom kdaj živčni, kako premagujete ta stres?
Pred startom sem včasih napet ali imam tremo, vendar to nadomestiš in premagaš s koncentracijo. Tako, da si rečeš, da si to sposoben, da si za to trdo delal in je zdaj tvoj trenutek, da se dokažeš, si rečeš, da si to sposoben, povežem pa tudi zaupanje do Boga, verjamem, da mi bo pomagal.

6. Kot izjemen športnik ste zelo prepoznavni, kako to vpliva na Vas?
Sam se ne počutim tako zelo prepoznavnega, se družim oziroma tekmujem s športniki, ki so slavni po vsem svetu. Seveda, mi je všeč, če me kdo prepozna na ulici, vendar to nikakor ne vpliva na moje razmišljanje, samopodobo ali odnos do soljudi. Šport je na prvem mestu in tako se tudi mora športnik tudi vesti.

7. Življenje ima včasih vzpone in padce. Ste kdaj želeli odnehati in opustiti vse za kar ste tako trdno delali?
Nikdar si tega nisem želel, res, da mi ni šlo zmeraj vse po načrtih, sem pa vedno vedel, kakšni so moji cilji, jim sledil in vztrajal, dokler je mogoče.

8. Vas Vaša družina podpira?
Moja družina me podpira, niso pa ves čas tako trdno verjeli, bili so časi, ko so me celo hoteli preusmeriti na drugo športno pot, vendar moje želja po tem športu je bila izjemno močna, nikakor se nisem pustil, to so sprejeli, me razumeli in mi pomagali pri mojih ciljih še naprej.

9. Kakšen odnos imate s trenerji in smučarskimi kolegi?
S trenerji imam dobre odnose, včasih tudi preveč odkrite, tako da so kdaj tudi jezni na mene, ali obratno. Vse to v duhu po boljšem smučanju in seveda, tudi sam razmišljam o trenerskih zadevah, kar jim pač ni vedno všeč. Vendar, če so na koncu rezultati, so vsi zadovoljni. S smučarskimi kolegi imam korekten odnos, ne gojim posebnega prijateljstva, vendar si med seboj pomagamo in se cenimo.

10. Ste v vaši karieri doživeli kakšno nadvse smešno izkušnjo, ki Vam še zdaj prikaže nasmešek?
Seveda, to se mi je večkrat zgodilo. Enkrat sem bil tako jezen v cilju da sem zlomil palico, trener me je kregal, vendar mi je bilo za to vseeno, saj mi je rezultat toliko pomenil. Ni prav, da sem to naredil, zato mi gre sedaj na smeh, ko sem se umiril in znam bes ter čustva zadržati, biti obziren do drugih in prepustiti stvari, kot morajo biti. Tako se mi tudi ni več potrebno ukvarjati s takšnim ravnanjem v cilju, saj so ponavadi rezultati tudi boljši.

11. Praznični dnevi so že v teku. Kako praznujete ta del leta? Kaj so Vaše božične stalnice?
Božični večer praznujem v družinskem krogu, kot se to tudi spodobi. Vendar naslednji dan, ko je božič zares, pa smo zadnja leta že odšli na pot na tekmovanje. Do novega leta smo po navadi tudi že nazaj, tako da za tisti dan ali dva, kar imamo na voljo, ostanem kar doma ali v bližini svojega doma.

12. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?
V prihodnje si želim nadaljevati po zastavljeni in tako želeni športni poti, najraje pa bi videl, da bi šla še navzgor. Nisem več med najmlajšimi, so pa najstarejši kar nekaj let starejši od mene. To mi je tudi cilj, da bi ostal v tem, kolikor dolgo bo mogoče.

13. Bi radi še kaj sporočili vsem mladim, nadobudnim športnikom?
Vem, da ima vsak svoje cilje, za katere se je vredno boriti, navkljub vsemu se nikdar ne smete vdati, verjeti morate v svoj uspeh. In vedite, vedno obstaja pod do cilja, čeprav je lahko ta zelo težka. Tisto kar imate radi, delajte s srcem, tako bo vse lažje.

Mia Miholič, 8. b