Umetnost, strašno čudna stvar,
a razumeti ne da se je nikdar.
Krica kraca na papirju,
naenkrat že stoji v okvirju.

Krica kraca v muzeju stoji,
čudijo se čisto vsi.
Umetnost ali ne,
jaz pač ne razumem je.

Slika mala kot bonobon,
prodala se je za milijon.
Gledam, gledam, vidim nič,
k meni pristopi naenkrat fantič.

“Oh, glej, moja slika,
natisnjena tako velika.
Gospod mi plačal bi milijon,
pa rekel sem, naj mi raje da bonbon.”

Gledam dečka, rečem nič,
smešen se mi zdi fantič.
Gleda me on, reče mi:
“Vam pa umetnost ne diši.”

Šel je dečko sam naprej,
jaz pa šel sem ven čimprej.
Pridem ven, ozrem se nazaj,
vidim napis: OTROŠKI UMETNOSTNI TEČAJ.

Gledam okrog, odraslih res ni,
meni se prav smešno zdi.
Mislim si: Prvič, zadnjič in nikoli več,
umetnost, fuj to in z njo preč.

Neža Glonar in Erik Žižek 8.b