Drevo je lepo, visoko,
njegove korenine segajo globoko.
Ko spomladi zacveti,
jeseni z njega kar leti.

Drevo se viša in viša,
dokler ne postane visoko kot hiša.
Ko pa drevo postane staro,
je samo za eno veliko šaro.

Ko drevo se podrli,
pa vsi so se v en glas zadrli:
Kako smo mi vsi zdaj veseli,
ker se v hiši bomo greli.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b