Moje šolsko leto se je začelo malo drugače kot leta poprej. Na začetku šolskega leta smo se razdelili v dva razreda in eni so postali a razred, drugi pa b. Ko so nas razdelili, je marsikdo potočil kakšno solzico, nekateri pa smo bili tudi zelo veseli.

Prvi mesec smo se med odmori še zelo družili in se tudi malo pogrešali. Naslednje mesece pa so odmori izgledali malo drugače. Vsak je sedel za svojo knjigo in spraševal sošolce, kaj se mora še naučiti. Ampak morali smo se zavedati, da smo že 7. razred in da nas od zdaj naprej čaka še veliko dela.

Po prvem polletju smo odšli v šolo v naravi, kjer smo se imeli prečudovito ampak na žalost so naše “počitnice” trajale le pet dni. V šoli v naravi so se spletla tudi prijateljstva z OŠ Cerkvenjak. Naredili pa smo tudi zelo lepe fotografije in predstavitve, na katere je lahko vsak od nas še posebej ponosen.

Po šoli v naravi pa smo že nestrpno pričakovali tudi rezultate Prešernovega natečaja. Vsak od nas je oddal svoj likovni in literarni prispevek, nekateri, ki smo se udeležili tudi fotografske delavnice, pa tudi fotografijo. Iz našega razreda sta nagrado dobila kar dva učenca. Zelo smo bili tudi veseli, ker smo lahko naredili tudi razredno knjigo, v kateri smo objavili zelo zanimive prispevke in fotografije.

V tem šolskem letu smo dobili veliko dobrih ocen in se naučili veliko novega, tako v šoli kot tudi izven. Dobro je, da nam je to šolsko leto zelo hitro minilo in zato komaj čakamo še ta zadnji del šolskega leta.

Karolina Pernek, 7.b

Umetnost, strašno čudna stvar,
a razumeti ne da se je nikdar.
Krica kraca na papirju,
naenkrat že stoji v okvirju.

Krica kraca v muzeju stoji,
čudijo se čisto vsi.
Umetnost ali ne,
jaz pač ne razumem je.

Slika mala kot bonobon,
prodala se je za milijon.
Gledam, gledam, vidim nič,
k meni pristopi naenkrat fantič.

“Oh, glej, moja slika,
natisnjena tako velika.
Gospod mi plačal bi milijon,
pa rekel sem, naj mi raje da bonbon.”

Gledam dečka, rečem nič,
smešen se mi zdi fantič.
Gleda me on, reče mi:
“Vam pa umetnost ne diši.”

Šel je dečko sam naprej,
jaz pa šel sem ven čimprej.
Pridem ven, ozrem se nazaj,
vidim napis: OTROŠKI UMETNOSTNI TEČAJ.

Gledam okrog, odraslih res ni,
meni se prav smešno zdi.
Mislim si: Prvič, zadnjič in nikoli več,
umetnost, fuj to in z njo preč.

Neža Glonar in Erik Žižek 8.b

Drevo je lepo, visoko,
njegove korenine segajo globoko.
Ko spomladi zacveti,
jeseni z njega kar leti.

Drevo se viša in viša,
dokler ne postane visoko kot hiša.
Ko pa drevo postane staro,
je samo za eno veliko šaro.

Ko drevo se podrli,
pa vsi so se v en glas zadrli:
Kako smo mi vsi zdaj veseli,
ker se v hiši bomo greli.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b